Andrej Šinko | (foto: OA)
Interesno oboroževanje
Svet Andrej Šinko
Svetovni voditelji večkrat poudarjajo nujnost zagotavljanja miru, stabilnosti ali varnosti. V ozadju takšne retorike pa so velikokrat dejanja, ki imajo ravno nasprotne učinke in vodijo v vojaške konflikte ali v povečanje napetosti. Države tako krepijo svoje vojaške zmogljivosti in ob pomoči zaveznikov strateško nameščajo vojaško opremo, s tem pa vzpodbujajo podobno ravnanje velesil z zavezniki na nasprotni strani.
V zadnjem obdobju tako lahko pogosto slišimo, da velika večina članic NATA ne izpolnjuje svojih zavez, da torej za obrambo ne namenja vsaj dveh odstotkov bruto domačega proizvoda, kar pričakujejo predvsem ZDA. Ta vojaška super sila je po podatkih Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave za obrambo v preteklem letu namenila 611 milijard ameriških dolarjev, kar je približno polovica vsega, kar za obrambo namenja petnajst vojaško najmočnejših držav.
Na drugem mestu je Kitajska, ki je lani za obrambo namenila 215 milijard dolarjev. Rusija je po podatkih omenjene ustanove na tretjem mestu z dobrimi 69 milijardami dolarjev porabe. Sledita Saudova Arabija s slabimi 64 milijardami dolarjev obrambnega proračuna in Indija, ki je lani obrambi namenila skoraj 56 milijard dolarjev. Za obrambo veliko namenja tudi Velika Britanija, ki je lani imela proračun težak dobrih 48 milijard dolarjev, in Nemčija, ki je obrambi namenila nekaj čez 41 milijard dolarjev.
Predstavniki vojaško najmočnejših držav vseskozi opravičujejo tako visoke obrambne stroške za zagotavljanje varnosti državljanov, namen boja proti terorizmu, zagotavljanje stabilnosti oziroma miru ali pa poudarjajo kakšen drug javnosti všečen argument, zakaj je oboroževanje potrebno ali celo nujno. Sami to velikokrat nekritično sprejemamo.
Vendar pa moramo vedeti, da je realnost na koncu povsem drugačna in se orožje večinoma uporablja za uveljavljanje interesov posamezne države ali vsaj sejanja strahu in posledično izsiljevanja oziroma izvajanja pritiska na ostale države. Verjetno redki pomislijo na to, da ZDA vztrajajo naj članice NATA povečajo svoje obrambne izdatke mogoče tudi zato, da spodbujajo močno ameriško orožarsko industrijo, ki je znana po izdatnem financiranju ameriških predvolilnih kampanj.
Razmišljanje o uveljavljanju interesov vojaško najmočnejših držav pa je mogoče prenesti tudi na območja konflikta. ZDA v Siriji posredujejo proti skrajni Islamski državi, sočasno pa si odkrito prizadevajo za spremembo političnega sistema in odstavitev predsednika Bašarja Al Asada, v ozadju tega pa so interesi.
Težnje za spremembe oblasti so sicer vedno problematične, saj ogrožajo suverenost države. Problematičen pa je tudi izid, saj je praviloma negotov in terja številne žrtve med civilisti. To je potrdilo že vmešavanje velesil v pretekle konflikte, na primer v Libiji.
ZDA so ob podpori koalicijskih sil odgovorne za številne civilne žrtve v Siriji, podobno kot sirski režim ob podpori Rusije. Slednja si zaradi svojih interesov prizadeva za ohranitev Asada na oblasti. Kremelj je v tesnem zavezništvu z njegovim režimom še iz časov pred vojno, Asadove sile pa je vseskozi oskrboval tudi z orožjem.
Rusija je svoje interese prav z orožjem uspešno uveljavljala tudi v Ukrajini. Najprej je na vzhodu države vojaško podpirala upornike, ki so uspeli uveljaviti večjo avtonomijo, nato pa je bila uspešna še na Krimskem polotoku, ki si ga je uspela priključiti.
ZDA, Rusija in ostale velesile poudarjajo, da si prizadevajo za varnost, boj proti terorizmu oziroma stabilnost, vendar pa teroristične organizacije dobijo orožje, lahko tudi posredno, prav iz vojaško najmočnejših držav, ki imajo dobro razvito orožarsko industrijo.
Podobno je tudi z uporniškimi skupinami in diktaturami. To potrjuje primer Severne Koreje, ki je že kar nekaj časa deležna mednarodnih sankcij, ki naj bi omejile njen jedrski program, vendar pa je to ne ustavi pri nabavi potrebne vojaške tehnologije. To potem vsako leto razkazuje na paradah ob posebnih priložnostih.
Na letošnji paradi ob praznovanju 105. rojstnega dne ustanovitelja te komunistične dinastije Kim Il Sunga so tako balistične rakete prevažali na posebnih vozilih kitajskega proizvajalca, ki naj bi jih Severna Koreja nabavila za prevoz hlodovine. Ne moremo sicer trditi, da Kitajska v zadnjem času napoveduje ukrepanje proti Severni Koreji s figo v žepu, zagotovo pa se zaveda svoje vojaške moči in posledično vpliva.
Voditelji vojaško najmočnejših držav vedno sledijo interesom države, elit in korporacij. Prav slednje pa imajo izredno veliko moč in vpliv, saj prispevajo h gospodarski rasti, zaposlenosti in razvoju, s finančnimi vložki pa podpirajo tudi samo politiko. Voditelji držav ob podpori zakonodajalcev sprejemajo različne odločitve, ki pa morajo zadovoljiti njihove podpornike, na eni strani financerje, na drugi pa volivce.
Zaradi tega včasih sprejemajo tudi odločitve, ki imajo zelo negativne posledice, bodisi številne civilne žrtve ali pa vnašanje nestabilnosti v neko regijo. Vendar pa imajo odločitve na koncu učinek, ki nekomu koristi. Lahko gre za povečano porabo orožja, za spremembe cen nafte ali kaj podobnega.
