Ljubljana, petek, 28. april 2017, 17:56

Pa smo spet tam!

mag. Helena Jaklitsch
Foto © ARO
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Pa smo spet tam, bi lahko rekli. Že spet se nekje v daljavi nakazuje možnost za nov, že tretji, referendum o Družinskem zakoniku v zadnjih petih letih. Dvakrat so ga že volivci zavrnili, obakrat iz istega razloga – ker je uničeval tisto temeljno, kar družbo drži pokonci, torej družino.

Drugič so bili volivci še bolj jasni, delež tistih, ki so bili proti, je bil še višji, višja je bila tudi udeležba. Pravzaprav Družinski zakonik ni dobil podpore niti v eni sami volilni enoti. Ne v ruralni, ne v urbani. In vendar za ministrico, pristojno za družino, to ni bistveno. Njena ignoranca do volje ljudi je neizmerna. Namesto da bi, kot bi se zgodilo, če bi bili v pravi demokraciji, kjer bi oblast v resnici imel demos, odstopila že ob svojem prvem porazu, njeno ministrstvo še v tretje vsiljuje predloge, ki želijo razvrednotiti družino. To njeno ravnanje seveda pri marsikom zbuja jezo in ogorčenje, kar je v resnici verjetno samo zunanji izraz notranje nemoči in nejevere, da je glas ljudstva v naši državi tako zelo nepomemben. Ne v naši državi, temveč naši oblasti. To, da je ministrica ponovno dala v zakonodajno proceduro predlog zakona z rešitvami, ki smo jim odločno rekli ne, je pravzaprav norčevanje iz ljudi. Oziroma še huje – neposredno zanikanje in nespoštovanje temeljne državne listine, Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Tu se bo našel kdo, ki bo oporekal, češ, da je o Družinskem zakoniku odločala le dobra tretjina vseh volilnih upravičencev. Dejstvo je, da je vsak, ki je dobil na dom volilni listič, imel pravico z njim povedati svoje mnenje. V demokraciji je pač tako, da te nihče ne more prisiliti, da narediš nekaj, česar nočeš, česar se ti ne da, ali se ti morda zdi nepomembno. V demokraciji je pač tako, da odloča tisti, ki želi aktivno soustvarjati svet, v katerem živi. Zaradi tega je odločitev volivcev, ki gredo na volitve, legitimna in oblast bi jo morala spoštovati, čeprav ji ta morda ni všeč. Oblast je tam zaradi ljudstva in ne ljudstvo zaradi oblasti.

Toda, da bitka za ohranitev družine, v kateri imata nenadomestljivo mesto oče in mati, ne obstaja samo na teoretični, zakonodajni ravni, temveč se že krepko prenaša v prakso, dokazuje tudi bitka, ki jo z Mestno občino Ljubljana bije mož, ki je bil v obeh preteklih referendumskih kampanjah gonilna moč zagovornikov tradicionalne družine. Za kaj pravzaprav gre? Gospodu po zakonu pripada izplačilo za prevoz otroka v šolo in iz šole, vendar, kot smo lahko prebrali, občina to izplačilo očitno pogojuje s podpisom pogodbe, v katerem ga ta opredeljuje ne kot očeta, temveč s pojmom »starš«. Pojmom, ki je bil na preteklem referendumu že zavrnjen. Gospod take pogodbe seveda ni želel podpisati oziroma je želel, da občina dokument popravi tako, da mu bo priznala naziv oče, kar svojemu otroku tudi je.

Ob tej bitki sem se zopet spomnila, kako so nas v šoli učili, da je beseda 'starši' množinski samostalnik in je zato učiteljica vsako drugačno izpeljanko odločno prečrtala z rdečim svinčnikom. Tudi danes je beseda »starši« še vedno množinski samostalnik. Ne more biti drugače, saj v sebi združuje dve različni osebi, očeta in mamo. Res je, da so se razmere v zadnjih desetletjih zelo spremenile, da mnogi otroci ne živijo več v urejenih, temveč razbitih družinah, da je mnogo otrok, katerih starši so se ločiti, toda še vedno imajo očeta in mamo. Vse ostalo je sprenevedanje. Uporaba besede »starš« zato pomeni zgolj prikrito uničevanje te množine, dvojine, če hočete, ki jo sestavljata oče in mati. Žal to besedo vse pogosteje slišim tudi med katoličani.

Ob tej bitki sem tudi pomislila, kako močna je, številčno sicer obrobna, toda politično, finančno in lobistično vplivna skupina, ki hoče na vsak način uničiti temeljno celico družbe ter kot moralno nesporno ustoličiti različne spolne deviacije, blodnje ali preprosto modne kaprice. Samo pomislite. Na eni strani bi morali za vsako ceno in brez ugovora spoštovati in priznati pravico vsakemu geju, transseksualcu, transfeministki, queer seksualcu, Facebook menda ponuja celo preko 70 možnih izbir spola, da se ga poimenuje tako, kot sam želi ali zahteva, na drugi strani pa oče ne bi smel biti oče in mati ne mati. Vedno pogosteje se izvaja gonja proti tistim, ki vztrajajo, da obstajata v naravi dva spola, ženski in moški, in da ima vsak otrok pravico do očeta in matere. V nekaterih šolah v Ameriki, kjer je teoriji spola do sedaj uspelo prodreti najdlje, pa tudi ponekod po Evropi, učitelji vprašujejo študente, kako naj jih naslavljajo, da si ne bi nakopali kakšnega besa najrazličnejših nestrpnih aktivistov, ki pravico do izbire pogosto priznavajo le sebi, medtem ko jo drugemu popolnoma hladnokrvno odrekajo. Vse pogosteje to držo lahko prepoznavamo tudi pri nas.

Bitka za družino torej ni končana. Ta boj očitno postaja vedno bolj odkrit, saj postajajo vedno bolj agresivni tudi njeni uničevalci. Ne le na besedni ravni, temveč tudi (ali predvsem) preko različnih pravnih aktov, vzgojno izobraževalnega sistema in medijske indoktrinacije. Ravno včeraj je v naše kinematografe prišel film, posnet po znani Disneyjevi risanki Lepotica in zver, ki prinaša v Disneyjev svet, torej v otroški svet, prvi izrecno gejevski lik.

Vse to nam nalaga stalno budnost ter pripravljenost, da se za svoja prepričanja in ideale borimo. Naj nam torej ne zmanjka volje in moči. Prav na to namreč čakajo tisti, ki želijo razvrednotiti družino. Naj čakajo zaman!

Ne spreglejte: