Ljubljana, torek, 28. marec 2017, 06:22

Intelektualci in populisti

dr. Ivan Štuhec
Foto © Izidor Šček
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Slab mesec v Ameriki od blizu spremljam Trumpovih prvih sto dni vladanja. To ne pomeni, da ves čas visim na televiziji ali da prebiram vse časopise. Daleč od tega, ker za to nimam časa. V vseh navzkrižnih informacijah, ki letijo iz enega ali drugega TV kanala, si lahko samo zmeden, saj vsi trdijo, da so pošteni in resnicoljubni in vsi drugim očitajo, da to niso. Dejansko gre za pravo informacijsko vojno med demokrati in republikanci.

Kdaj, kdo, zakaj, na kakšen način, v povezavi s kom itd., je prisluškoval in se pogovarjal z Rusi, so glavne teme stalnega poročanja in komentiranja, ki se običajno začne s kakšnim Trumpovim twitom. Ko Trump z Melanijo za konec tedna odide na Florido, pošlje twit, ki ga mediji obdelujejo ves vikend in čez. Ob vsem tem cirkusu je seveda na mestu vprašanje, kdo pravzaprav vlada Ameriki, svetu in sleherni državi? Ali ni izvoljena oblast velikokrat le igra na lutkovnem odru? Tako kot pri nas doma, tudi v Ameriki mediji ne igrajo samo vloge kontrolorja oblasti, v imenu in za ljudstvo. Veliko bolj igrajo vlogo tiskovnega predstavnika tajnih služb in njihovih naročnikov. Nam državljanom pa uprizarjajo zgodbice resnicoljubnosti, kritičnosti, psa čuvaja itd. Dejansko živimo v dveh svetovih, v navideznem in zakulisnem. Resnični svet, resnična politika in resnično vladanje ljudem, državam in svetu, se niti približno ne dogaja vsem nam na očeh. Tako pridemo do zaključka, da je demokracija čista fikcija in prevara. Če že ne čista, v veliki meri je tako. Bo kdo dejal, govori o teoriji zarot. Da, točno o njih, ker očitno obstajajo.

Trump ima neko smolo, ki bi ji lahko rekli »njegov značaj«. Tudi če ima marsikaj prav in tudi, če bo naredil kakšno pametno odločitev, bo to vedno v senci njegovega nastopaštva, nekakšne podobe obilnega krapa, ki v kalni mlakuži vse polomasti. Danes je pač tako, če ljudje, ki so na vodilnih položajih ne izžarevajo pozitivne karizme, jih bodo mediji sesuvali na vsakem koraku, že s pozicioniranjem slik.

Saj to poznamo tudi v Sloveniji. In ljudje na to padajo. Tudi meni osebno Trump kot pojava in stil govorjenja, mimika in vse kar ga razkriva niti približno ni všeč. Ko pa ga vidiš v okolju, ki zaudarja po nekakšnih starogrških in rimskih časih, velikih cesarjev in vojskovodij, med dorskimi stebri in v pozlačenih sedežih, te to samo dodatno potrdi v prepričanju, da gre za voditelja, ki prihaja iz nekega drugega sveta. Popolnoma podobno velja za Melanijo. Za fasado njenih elegantnih oblek sploh ne moreš prepoznati prave in resnične osebnosti. Prva dama Amerike je dama z modnih pist in niti približno ne kakršnakoli slovenska rojakinja. Na njenem obrazu se zdi, kot da je vse v naprej premišljeno in sprogramirano. Če je Trump popolnoma sproščeni ravsar, je Melanija popolnoma zategnjena silhueta že skorajda sfingastega tipa ženske iz egipčanskih piramid. Takšne ženske ne boste našli nikjer ob reki Savi.

V intelektualnih krogih boste tako težko naleteli na nekoga, ki bi vam Trumpa hvalil. Vsi ga v glavnem vidijo kot populista. Tako pišejo o njem levi in desni mediji po vsem svetu. Politične razprave se vrtijo okrog vprašanja, kaj se bo zgodilo na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji. Bodo tudi tam zmagali na volitvah populisti. In če, kaj to pomeni za Evropo in svet. Zanimivo, da v to populistično kategorijo uvrščajo Orbana, med tem ko Erdogana nihče ne omeni. Če pa omeniš, da Sirokaldejski škof pohvali Orbana in madžarsko politiko do kristjanov v Siriji, vsi čudno gledajo.

V intelektualnih krogih, kjer bi moralo biti največ pravega razlikovanja med različnimi vidiki političnega življenja, naletiš na neizpodbitne sheme levo-liberalnega navdiha, ki so jih posamezniki z veliko lahkoto sposobni prenašati iz enega na drugi konec sveta. Ob tem se zastavlja vprašanje ali niso prav te vrste intelektualci glavni vzrok, da pridejo na oblast njim najbolj odvratni populisti?

Dva primera iz novejše, naše domače zgodovine, kažeta v podobno smer. Srbski intelektualci s tamkajšnjo Akademijo znanosti in umetnosti na čelu, so tlakovali pot populistu in diktatorju Miloševiču. Nihče od teh intelektualcev nikoli ni odgovarjal za ustvarjanje idejnih podlag, ki jih je poosebljal Miloševič in postal njihov izvajalec. Se ni nekaj podobnega dogajalo v Nemčiji? Niso tudi tam filozofi in znanstveniki pripravljali pot Hitlerju? Nič drugače ni bilo med komunisti. Njihova intelektualna elita je poskrbela za svoje varno zavetje, proizvajala ideje in pošiljala operativce in terence, da so to izvajali.

Intelektualci so vedno v določeni skušnjavi, da mislijo in vejo, kako je potrebno upravljati ta svet. Pri svojem delu so pogosto bolj zagledani v svoje teorije in njihovo dokazovanje, kakor v opazovanje tega, kar se dogaja v konkretnem življenju. To jih odpelje od realnosti in jih dejansko postavi v svet fiktivnega, navideznega, odmaknjenega od ljudi. S tistim ljudskim, populističnim intelektualec noče imeti opravka. S kmeti se ne bo ukvarjal, to mu je izpod časti. Te vrste intelektualci ustvarjajo prostor za populiste, proti katerim tako radi vpijejo, ko je že prepozno.

In kako reagira ljudstvo, volilna večina? Ko ima dovolj vsega, gre za tistim, ki govori njihov jezik. Ki jim bere misli in jih prevaja v svojo razumljivo govorico. Takšen je bil pri nas pokojni Kramberger. Verjetno ne nevaren populist, ali pa tudi, če ne, ga ne bi dali ustreliti. Seveda vprašanje, za koga nevaren? Intelektualni krogi okrog Nove revije in Demokratske zveze, tudi niso bili na prvih predsedniških volitvah dovolj pozorni na to, kaj ljudstvo misli in kdo jim govori z jezika. Na žalost, na veliko žalost je pogorel Pučnik, ki je dejansko bil intelektualec. Ki se ni znal ne pretvarjati, ne prilagajati, ne potuhniti in igrati. Njemu je show bil tuj.

V politiki torej brez določene mere populizma ne gre. Sicer pa ne vem, zakaj vsi ob tej besedi pomislimo na nekaj slabega. Če nekdo zna brati misli in doživljanje ljudi, to ubesediti in spremeni v svoj volilni program, kaj pa je v tem napačnega. Vsak populist še ni diktator. In vsak nesimpatičen politik še ni nujno slab politik. Tito je recimo bil simpatičen, populističen diktator in samodržec, ki je imel na vesti stotisoče ljudi pa je s svojim šarmom osvajal ves svet in seveda vse do danes mnoge jugoslovenarje.

Kako torej videz lahko vara, kako vara iteligentnost in kako vara to, kar nam sporočajo mediji, ki bi naj bili zavezani resnici informacije.

Smo v postnem času, ko nas Božja beseda in dogajanje okrog Jezusa še posebej vabi k čuječnosti in k razlikovanju duhov. V zmedenosti informacij in stališč, ki smo jim priča po celem svetu je težko zavzeti in ohraniti pravo držo. V ponedeljek smo brali odlomek o lačnih, žejnih, nagih, popotnikih, zapornikih, ki so naši bližnji in ki so merilo za naše zveličanje. Ob tem se upravičeno sprašujemo, so res vsi begunci in migranti znotraj teh kategorij, so res vsi, ki pridejo na Karitas med naštetimi, so vsi, ki prosijo na ulicah in cestah lačni in žejni? Papež pravi, da je svet v tretji svetovni vojni. Mi še z drugo nismo razčistili in prišli do pravih, jasnih in za vse zavezujočih spoznanj pa smo že v novi, ki je po eni strani lokalna in hkrati globalna.

Velikokrat ne vemo, kdo res spada med tiste, ki jih našteva evangelij. Zato je bolje dati več kot manj. Kdaj pa je tudi prav, da se ustavimo in prepričamo, ali morda kdo ne izkorišča dobrote, pomoči in solidarnosti. Ali morda kdo ne izkorišča prav begunce in migrante za svoje podle in prikrite namene. Prav to je tema, ki buri duhove tako v Ameriki, kakor doma v Evropi. In prav na tej temi se lahko zgodijo tiste vrste populizmi, ki bodo posledica nepravega razlikovanja in delovanja aktualnih politikov.

Ne spreglejte:


Radijski blogi