Ljubljana, sreda, 01. marec 2017, 21:07

Mojster Andrej Štremfelj

Foto © ARO
Andrej Štremfelj v studiu
Foto © ARO

"Prepričan sem, da je božja milost, da sem vse to preživel."

Audio posnetki:
%s1 / %s2

»Tudi v zrelih letih ohraniti iskreno navdušenje nad življenjem uspe le posebnim ljudem. Andrej Štremfelj je po tej plati edinstven. Njegov odnos do alpinizma, tudi življenja, vzdržuje svežino in zrelost hkrati.« Tako se začne zapis Andrejevega soplezalca Marka Prezlja o prejemniku nagrade za življenjsko delo. Andrej Štremfelj je bil v petek gost v Doživetjih narave. Spregovoril je o nagradi, plezanju, Bogu, družini in pedagoškem poklicu...

Vloga pedagoga se poda njegovemu značaju, je zapisal njegov dolgoletni prijatelj in soplezalec M. Prezelj. »Zdi se mi, da mogoče zdaj še bolje delam, kot sem pred 20-imi leti. Z neko umirjenostjo, nisi tako zaletav, kot ko si mlad in ogromno izkušenj. Mislim, da je to kar dobro za pedagoški poklic«, je o svojem poklicu učitelja športne vzgoje na Srednji šoli za lesarstvo povedal Andrej Štremfelj.

V pogovoru se je spomnil tudi svojih dijaških let, ko so bile gore vse, kar je poznal. »Ocene, ki sem jih bil sposoben preplezat, so šle navzgor, ocene v spričevalih pa navzdol, ampak nikoli nisem imel cvekov, nikoli nisem ponavljal, nisem imel neopravičenih ur. Kljub vsemu sem bil tudi za današnje čase zgleden dijak.«

Nagrada mu ne pomeni toliko kot vrh ali preplezana smer, a je vseeno nekaj lepega... »Ja, to je res. To nam daje Stvarstvo. Nagrade smo si izmislili ljudje. Vseeno mislim, da je taka nagrada priznanje za tvoje deolgoletno delo, za tvoj trud. Seveda večinoma tega ne delamo zato, da bi dobili priznanja, če pa priznanje pride potem, ko to delaš iz svojega prepričanja, iz svojega veselja, je pa dober občutek.«

Štremfelj na podelitvi
Štremfelj na podelitvi

Kateri od vrhov ostaja v spominu kot največja nagrada? »Enega samega bom težko izpostavil. Največji uspeh v alpinističnem smislu je zagotovo Kangčendzenga, prvenstvena smer z Markom Prezljem. Se mi zdi, da je bil to nek višek, ki jih alpinist (takih viškov) ne more prav veliko narediti in je lahko izjemno zadovoljen, če mu en tak uspe, ker se stvari na takem nivoju težko ponavljajo.
Drug tak trenutek v moji himalajski dogodivščini je zagotovo drugi Everest z Marijo, saj sva bila skupaj skupaj dva človeka, ki se imata zelo rada in jima je uspelo priti na najvišji vrh skupaj. Imela sva tudi res enkratno vreme, v katerem sva lahko vrh doživela, nisva bila preveč utrujena, da bi naju zelo skrbelo, kako bova prišla nazaj v dolino, tako da sva bila skoraj eno uro na vrhu.
Na tretje mesto pa bil dal Daulagiri, zadnji osemtisočak z Marijo, ker sva šla po normalni smeri, kjer smo leta 1985 s Šraufom sestopali. Moram reči, da so me razmere zelo presenetile. Bistveno težje je bilo, saj je bilo vse spihano, ledeno in strmo pobočje. Kot vodja odprave nisem računal na takšne razmere, nismo imeli vrvi, da bi to opremili. Na vrh smo hodili brez varovanja v trdem ledu...to je res zahtevalo vse in še malo več od nas.«

O duhovnosti in milosti, da je še vedno tu. »Prepričan sem, da je božja milost, da sem vse to preživel. Zakaj pa ostali niso imeli te milosti, mi je še vedno uganka. Bližje kot si z Bogom, več kot se poglabljaš v Sveto pismo, se pogovarjaš o teh stvareh, več stvari doumeš, več stvari ti postane jasnih. Mislim, da se že kar napredoval v tem, ampak še vedno je pa ogromno prostora za razmislek in za pogovor z Gospodom in za pogovor o Gospodu z drugimi, se pravi z Marijo, tudi z otroki in prijatelji, ki enako čutijo in podobno razmišljajo.«

O knjigi razmišlja že dolgo, a pravi, da je Nejc Zaplotnik s svojo postavil zelo visoke standarde. Druga želja pa je najvišji vrh Antarktike, s čimer bi postala zakonski par, ki je stal na vseh vrhovih celin (t.i. 7 summit). »Z Marijo sva kar naenkrat ugotovila, da sva pravzaprav že zelo blizu, da bi bila vrhovi vseh sedmih celin. Tega sploh nisva načrtovala Denali, Aconcagua sta se zgodila čisto slučajno, na Kilimandžaro sva vodila, skratka kar naenkrat sva ugotovila, da nam ne manjka veliko. Je pa Antarktika zelo zanimiva pokrajina za nekoga, ki je navdušen nad naravo. Mislim, da je to zelo lepo za videt, vrh tudi ni pretežek niti ne previsok, tako da mislim, da nekaj časa za to je, ampak je to predvsem velik finančni zalogaj. Čakam namig, od kod bo ta denar prišel...«

Ne spreglejte:


Radijski blogi