Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Marta JerebičMarta Jerebič

Očitki na račun papeža Frančiška

| 09.02.2017, 14:46

Ni dvoma, da je papež Frančišek eden od najbolj priljubljenih ljudi našega časa. Z navdušenjem ga sprejemajo celo ljudje drugih verskih prepričanj in idejnih tokov. Zaradi njegove prisrčnosti in neposrednosti mu sledijo množice. Dovolj če klikneš na njegov tweeter, kjer vsak dan zapiše kratko misel, ki nam lahko postane vodilo za ves dan.

A je tudi res, da se na njegov račun oglašajo nekateri očitki. Nekdo se sprašuje, ali ne bo morda protestantiziral Cerkve. To je eden od očitkov, ki padajo na pleča papeža Frančiška. Tudi pri nas, v naših medijih so dobile nekaj odmevov še druge kritike, morda kot nekakšen odmev tistih, ki prihajajo celo izpod “kardinalskih klobukovˮ. A Frančišek je mirno odgovoril, da mu to ne jemlje spanca.

Res je, da koraki zadnjih časov nekaterim opazovalcem dobesedno jemljejo sapo. Naj omenimo zgodovinsko srečanje s primasom ruske cerkve Kirilom (na Kubi), ali pristno bratstvo, ki ga čutita s carigrajskim patriarhom Bartolomejem; vrh vsega pa je bila njegova pot v Lund na Švedsko ob 500-letnici Luthrove reforme. Kaj takega pred leti si še sanjati nismo upali. A vse to ni v tolikšni meri vznemirilo “pravovernih duhovˮ, da bi Frančišku očitali, “da ni pravi papežˮ, kakor so nekateri mediji vrgli v eter. Njegovi koraki vsekakor zaznamujejo vztrajno pot Cerkve in se postopno udejanjajo od koncila naprej kot sad prizadevanj zadnjih papežev.

Kritične duhove najbolj vznemirja posinodalna spodbuda “Radost ljubezniˮ1. Štirje kardinali (sicer že v letih in brez posebnih funkcij) so prišli na dan s pismom, v katerem izražajo svojih pet “dubiaˮ2. Zbujajo se jim dvomi predvsem pri vsebini osmega poglavja, ki ima naslov “Spremljanje, razlikovanje in vključevanje krhkostiˮ. Njihovih pet vprašanj se pod različnimi vidiki dotika obhajila ločenih, ki živijo v novi (civilni) zakonski skupnosti. Gre namreč za delikaten odnos med naukom učiteljstva Cerkve, moralnostjo dejanj in osebno vestjo. Ker papež na ta vprašanja prizadetim ni odgovoril, so imenovani to vzeli kot povabilo, naj nadaljujejo z razmišljanjem in ga obelodanijo. Pri tem se nihče ni vprašal, ali ni morda papež že odgovoril na ta vprašanja. S to vsebino sta se namreč v zadnjih treh letih soočili dve sinodi, ki sta bili posvečeni družini. Pred vsako je bilo splošno posvetovanje, ki je zaobjelo ves svet, in končno je zagledal luč posinodalni dokument. Mirno lahko rečemo, da se je vsa Cerkev soočila z vprašanjem pristopanja k zakramentom ločenih in ponovno poročenih. Zatorej je ne samo papež, ampak Cerkev v celoti s sinodalno širino jasno pokazala pot, ki jo je treba ubrati.

Torej direktnega odgovora na postavljena vprašanja ni bilo. A že med samo sinodo je Frančišek opozoril, naj se njeno delo nikar ne zreducira na edino vprašanje, ki so mu v medijih dajali tolikšno pozornost: Bodo odslej ločeni in ponovno poročeni smeli k obhajilu?

Sinoda zagotavlja, da nauk Cerkve o zakonu in družini ni nikoli prišel pod vprašaj. Tudi izglasovani in potrjeni predlogi, ki so jih sinodalni očetje izročili papežu, jasno povedo, naj se krščeni, ki so ločeni in ponovno civilno poročeni, “vključijo v krščanska občestva na različne možne načine ter naj se tako izognejo vsem mogočim načinom pohujšanjaˮ (št. 84). Jasna je tudi naloga duhovnikov, naj spremljajo te osebe na poti k “celovitejšemu sodelovanju v življenju Cerkveˮ (86).

Posinodalni dokument Radost ljubezni je skoraj v celoti povzel zgornja navodila škofov. Papež Frančišek pa jih je odel s tenkočutnim usmiljenjem. Gotovo ravna tako, ker je bolj kot prepričan, da je pri vsaki izbiri treba pred vsem drugim imeti pri srcu rešitev duš, a ne navedkov iz zakonikov. Dobesedno pravi: “Razumem tiste, ki imajo raje strožjo pastoralo, ki ne daje nobenega povoda za kakršno koli zmedo. Vendar iskreno mislim, da si je Jezus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga Sveti Duh razširja sredi slabostiˮ (308).

Naj zaključim s tem, da tako iz nauka kakor iz ravnanja papeža Frančiška lahko vsakdo razbere, da “Cerkev obstaja zgolj kot orodje, ki naj ljudem predoči Božji načrt usmiljenjaˮ3. Saj se je Cerkev na koncilu tako rekoč zavedela, da je vidno znamenje Očetove ljubezni. In to, poudari papež, “premakne os krščanskega pojmovanja z neke vrste legalizma, ki je lahko ideološkega značaja, na osebo samega Boga, ki je v učlovečenju svojega Sina postal usmiljenjeˮ4.

Za papeža Frančiška torej pomeni, da mora Bog, ki je Oče vseh ljudi, priti v središče našega srca, v središče našega življenja. Tako si bo utrl pot do središča človeštva in sveta.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.