Ljubljana, petek, 06. december 2019, 12:23

Novice, ujete med dve Sloveniji

0:00
0:00
Lenart Rihar
Foto © ARO

Vsak teden prinese vrsto dogodkov, ki bi jih bilo vredno osvetliti in jim odrediti pravo mesto.

Tale uvodni stavek, ki smo ga pravkar slišali, nam ne zbudi posebne pozornosti. Je malce dolgočasen, preprost, običajen stavek. Vendar če nekoliko premislimo njegovo vsebino, vidimo, da ni čisto tako. Če je treba dogodke osvetljevati in jih postavljati na pravo mesto, pomeni da stvari ne vidimo dovolj jasno, da so v večjem ali manjšem delu skregane z resničnostjo in da kontekst ni ustrezen.

Do neke mere smo na tak svet, ki ni povsem verodostojen in ki nas peha v dvome, obsojeni vsi. Posebej zdaj, ko naša obzorja sicer obsegajo cel planet, a ga nismo zmožni zaznavati direktno, pač pa po posrednikih. Tem posrednikom rečemo s tujo besedo mediji. Mnogi mediji niso čisti, ne trudijo se prinašati resnice, pač pa poročanje in komentiranje prilagajajo različnim ideologijam, politični korektnosti, željam lastnikov, konstelaciji domačih in svetovnih političnih sil in drugim dejavnikom. Tako se na eni strani utrjuje slika, ki nam jo prikazujejo javna občila, oddaljuje pa se nam svet, kakršen je v svoji resničnosti.

Takoj ste začutili, da je to posebej velika težava naše slovenske družbe, ki je toliko let živela v sistematični laži, zdaj pa že četrt stoletja živi znotraj države, ki se s to lažjo nikoli ni resno soočila. Tako ni čudno, da je razkorak med resničnim svetom in svetom, ki nam ga slikajo mediji, tako velik, da je treba dogajanja neprestano dodatno osvetljevati in jih postavljati v resnični slovenski svet. Skozi desetletja smo se navadili, da moramo, denimo ko gledamo poročila, neprestano ugotavljati, zakaj tak vrstni red novic, zakaj je enim odmerjeno nesorazmerno veliko časa, zakaj nekatere novice pridejo na program kvečjemu v poznih urah ali pa sploh ne, zakaj dogodkov tako rekoč nikoli ne komentirajo analitiki jasnega katoliškega predznaka itd. Poslušalec Radia Ognjišče je v teh veščinah izurjen, vseeno pa nihče ni imun na neprestano izkrivljanje, ki iz nenormalnega sveta dela vsakdanjost.

Ta teden smo lahko poslušali o sporni noveli zakona o tujcih, o spornem imenovanju novega predsednika vrhovnega sodišča, o tem, da ima policija tajne predpise, ki jih noče prepustiti nobenemu nadzoru demokratičnih ustanov. In tako dalje bi lahko naštevali brez konca. Posebej še, če bi imeli vpogled v dogajanja, ki nam jih večinski mediji zamolčijo. In vsi ti dogodki skupaj s pripadajočimi medijskimi poročili bi si vsekakor zaslužili kritičen pretres.

Vendar si danes privoščimo poseben oddih. Naužijmo se pogleda na nek del slovenskega sveta, ki je resničen, da bi bolj ne mogel biti in slovenski, da bi bolj ne mogel biti, a je tako zelo nepoznan in neupoštevan. Ta teden je kos take resnične Slovenije pljusknil iz daljne Argentine. V narodno in univerzitetno knjižnico je prispel del zapuščine dr. Tineta Debeljaka.

Prav na današnji dan mineva 27 let, odkar je v idilični vlogi dedka Tine Debeljak pomagal svoji vnukinji Mojci reševati križanko. Hip za tem se je umaknil k počitku in za vselej sklenil svojo neznansko polno življenjsko pot. Človeku se zašibijo kolena, ko se mu odstre del bogastva, ki je krasil osebnost dr. Tineta Debeljaka in njegov impozanten opus. To ni samo enciklopedično znanje, to je angažirana znanost, ki nenehno motri svet in spodbuja vsak zapažen talent. To nista le modrost in srčna kultura, to je nenadkriljiv etos, ki se dviga visoko nad sovražen in krivičen čas. To ni le inkarnacija nespodmakljive katoliške formacije, to je tudi prežetost z bičano, a brezmejno ljubeznijo do sočloveka, do rodne zemlje, do žene in družine.

Dr. Tine Debeljak predstavlja Slovenijo, ki je resnična. Nekoč je bila mogočna, danes je porinjena v drugorazrednost. Vendar ni bistveno to, da je navzven šibka. Nevidno moč ji daje to, da je pristna in resnična. Predvsem pa predstavlja našo edino možnost. Če naj kot narod preživimo, moramo poiskati stik z njo, jo moramo poznati, živeti iz nje, z njo postati eno naposled in jo krepiti. Potem ne samo da nam ne bo težka presoja resničnosti naše vsakdanje Slovenije, ampak si upravičeno nadejamo tudi njen razcvet.

Ne spreglejte: