Ljubljana, četrtek, 29. junij 2017, 00:33

Kriza naše samobitnosti

dr. Ivan Štuhec
Foto © Izidor Šček
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V soboto sedmega in osmega januarja bomo v Mariboru priče slovesu Tine Maze od smučarskih strmin. Nič kolikokrat smo slišali in brali, da je Tina kraljica slovenskega smučarskega športa. Da Slovenci nimamo svoje aristokracije in kulture, ki se je pri drugih narodih razvila okrog njihovih simbolnih osebnosti, smo pokazali in dokazali tudi ob Tininem slovesu. Svojo kolektivno podzavestno frustracijo glede pomanjkanja aristokratske tradicije vedno znova izživljamo ob športnih uspehih, ko je vsa nacija na nogah in pred Tv ekrani. Takrat smo ponosni in samozavestni in se trkamo po prsih, kaj vse Slovenci zmoremo. Ko pa bi svoje resnične zaslužne junake in junakinje morali gospodsko nagraditi in jih postaviti na seznam večnih, takrat pa pozabimo na vso tisto priduševanje, ko se je nacija poistovetila s Tininimi ali drugimi uspehi.

Zapleti okrog Tininega nastopa na Zlati lisici so del te naše lumpenproletarske miselnosti, ki svoj navdih še vedno črpa iz one proslule pesmi: grad gori, grof beži, teče vino, naj še teče kri. Iz te miselnosti se napaja vsa postsocialistična mentaliteta, ki še vedno ni dojela, kako je privatna lastnina pogoj za pravično družbo, kako je svoboda odvisna od materialne neodvisnosti ljudi in kako je pravo bratstvo možno samo, če se spoštujejo različnosti. Ta lumpenproletarski socializem, ki se je spremenil v koruptivno izkoriščanje vez in poznanstev in v napihovanje novodobnih vsemogočnih šefov, ki že več ne vedo s kakšnimi debelimi avtomobili bi paradirali po Sloveniji in s kakšnim glamurjem naj ogrnejo svoje stalne ali začasne spremljevalke, živi od dela tujih rok in od sistemske nepoštenosti, ki se je ustoličila v sodobni slovenski družbi. Tudi v svetu športa takih tipov ne manjka. Saj je šport samo eden od podsistemov, ki si ga je nekdanja partijska oligarhija popolnoma podredila in nad njim zavladala vse do danes.

Tina je bila ena prvih in redkih, ki je iz tega sistema izstopila. Njen vzpon je povezan s sodelovanjem s tujimi in ne domačimi strokovnjaki. Prav ti tujci so prepoznali njen talent in sistem, ki ta talent duši ali pa se misli na njegov račun okoristiti. Zato je Andrea Massi nepriljubljen nebodigatreba Italijan, da ne rečemo fašist, ki nam je dejansko ukradel Tino. On je tisti grdi raček, ki neprestano nekaj rovari proti temu našemu slovenskemu sistemu in športnim organizacijam v njem. Ni slučajno, da si je Tina najela tudi odvetnika, ki prihaja iz demokratičnega okolja slovenske manjšine v Italiji. Njena odločitev je dejansko bila odločitev, ki je slovenskemu športnemu sistemu dala dvojko in nastavila ogledalo. S tem pa je tudi povedano vse o slovenski državi in njenem načinu delovanja. Če bi športne organizacije v Sloveniji imele kaj aristokratskega duha, bi bile do svojih kraljev in kraljic velikodušne in če bi tega duha imela slovenska država bi bila tudi do svojih ustanoviteljev in utemeljiteljev velikodušna.

Lahko si mislimo o Hrvatih kaj si hočemo, ampak oni znajo, znajo sebe in svojo nacijo promovirati, zato ker njihova samobitnost ne raste iz dediščine revolucionarnih likvidatorjev in njihovih potomcev, kakor je to pri nas v Sloveniji. Hrvati imajo svojo domovino za svetinjo, mi pa jo imamo za izkoriščanje najbolj nizkotnih in primitivnih individualističnih in klanovskih interesov, z njo delamo ko svinja z mehom. Hrvati za svojo promocijo navozijo sneg v središče glavnega mesta, mi pa za svojo sramoto problematiziramo sponzorska sredstva za našo, seveda sedaj že nekdanjo, kraljico smučanja. In natanko v tem se kaže tista bistvena razlika med nacijo, ki ima svoj aristokratski kolektivni duh in nacijo, ki se pustiti voditi tako ali drugače zasvojenim, pogosto zapitim proletarcem, ali večnim sindikalistom, ki v življenju nimajo drugega pokazati kot to da so funkcionarji od osnovne šole naprej.

V slovenski samobitnosti tako manjka tista gosposkost in širokogrudnost, ki zna biti velikopotezna takrat, ko si to zasluži posameznik in ko bo od tega imela trajno korist skupnost kot celota. In ker tega nismo sposobni, zato nam uhaja najbolj produktivni del mlade generacije v tujino, zato si dobri podjetniki ustanavljajo firme v tujini, zato Slovencev, ki so v tujini uspeli ne maramo videti več doma, kaj šele, da bi jim širokogrudno odprli vrata in jim dali boljše pogoje za njihovo delo, kot jih imajo v tujini. Znamo zriniti svoje povprečne in podpovprečne odslužene politike na dobro plačana mesta v tujini, ne dovolimo pa si, da bi kdo prevzel kakšno pomembno mesto v državnem sistemu, ki uspešno deluje v tujini. Tudi eden zadnjih aristokratov slovenskega gospodarstva in ekonomske misli, Ljubo Sirc, ki se od njega poslavljamo je primer, kako je slovenski lumpenproletariat uničil slovensko aristokracijo.

Vse to govori v podobni smeri kot nam govori primer Tine Maze. Namesto, da bi njeno miselnost in njene izkušnje sistem uporabil za svojo lastno korekcijo, jo sistem dosledno izrinja, ker je moteč element za način delovanja, ki se je v tem sistemu uveljavil. In tako je na vseh podsistemih v tej državi, zato takšna država s takšnim načinom delovanja nima perspektive in njeni predstavniki se na svetovnem odru ne morejo nikoli pojaviti kot pomembni akterji, ker jim manjka miselnost, ki jo imajo ljudje, katerih korenine segajo bistveno bolj daleč nazaj kakor pa v čas krvave revolucije. Nekaj tega bi se lahko slovenska država in njena politična nomenklatura naučila ob propadli kandidaturi dr. Danila Turka za predsednika Organizacije Združenih narodov.

Obnavljanje lumpenproletarskega levičarstva z anarho revolucionarnimi idejami bi v Sloveniji moralo biti tako prepovedano kot je v Nemčiji obnavljanje nacističnih idej in organizacij. Ko bomo prišli do te točke, takrat bomo vedeli, da smo na poti normalizacije in razvoja. Dokler pa ostajamo bolj zavezani tradiciji Zveze združenih borcev ( med katerimi skorajda resničnih borcev ni več ali pa so samo še za vzorec) kakor pa vrednotam osamosvojitve in bolj zavezani jugonostalgiji kakor pa lastnim tudi krščanskim koreninam na Slovenki zemlji, tako dolgo bo naša identiteta, se pravi to, kdo Slovenci smo in kaj hočemo biti, v neprestanem nihanju med navdušenjem in zavistjo, med kolektivno evforijo in individualističnimi interesi, med tem kaj smo in kaj bi radi bili. Na primeru Tine lahko vidimo, kje smo in kakšna je naša samobitnost, kakšna je naša osebna izkaznica. Slovenija se bo od nje poslovila kot od uspešne športnice, lekcije o tem, kako pa je to postala pa ne bomo vzeli, najmanj tisti, ki bodo v soboto in nedeljo v Mariboru na častnih tribunah.

Ne spreglejte: