Janko Pintar: Beg iz Dražgoš - osebno pričevanje

Slovenija | 08.01.2017, 10:01

„Kako smo Miklavževi bežali med II. svetovno vojno - spomini na naše begunstvo med II. svetovno vojno,“ je naslov spominov, ki jih je na dogodke v Dražgošah zapisal zdaj že pokojni g. Janko Pintar. V njih se tudi sprašuje, kdo je kriv za dražgoško tragedijo in zapiše, da v prvi vrsti vsekakor Nemci kot okupatorji. „Žrtev med nedolžnimi domačini pa zagotovo ne bi bilo, če bi partizanski štab prisluhnil prošnjam številnih dražgoških gospodarjev.“

Njegovi spomini, ki jih z bogatim fotografskim arhivom hrani njegov sin Rok Pintar, so bili v celoti najprej objavljeni v Zborniku Selške doline ŽELEZNE NITI 4/2007, poleg zapisanega pa je zbral tudi vrsto zgodovinskih fotografij, napisal več drugih člankov, več kot dve desetletji pisal tudi dražgoško koroniko in močno pripomogel k temu, da dogodki, ki so se v času njegovega življenja zgodili v Dražgošah, ne bodo šli v pozabo.

Zapis Janka Pintarja o januarskih dogajanjih 1942 v Dražgošah objavljamo v celoti:

Dražgoški župnik Franc Hiti je na novega leta dan 1939, ko je po pridigi s prižnice faranom zaželel v novem letu vse dobro, pripomnil, da je nekje bral prerokbo, da bo v prihajajočem letu hudič spuščen z verige. Čez eno leto, ko se je začenjalo leto 1940, pa je dejal: »Zaradi besed, ki sem jih točno pred enim letom izrekel s tega mesta, so se mi nekateri ljudje smejali. Po Dolini so se širile govorice, da dražgoški župnik po nepotrebnem straši ljudi. Žal so se prerokbe uresničile. Prvega septembra pravkar iztečenega leta (op. avt.: torej leta 1939) so Nemci napadli Poljsko.«

 

Jugoslavijo so Nemci napadli 6. aprila 1941. Bila je cvetna nedelja. Jaz v Dražgošah nisem šel k maši, saj sem doma varoval mlajša brata in sestri. K nedeljskemu bogoslužju sem se tako peš napotil v Železnike. Staro-jugoslovanski vojaki, ki so stražili nekatere objekte, so na puškah imeli bajonete. To se mi je kot 13-letnemu fantu zdelo zelo zanimivo. Pred cerkvijo so stali možakarji, ki jih nisem poznal, in modrovali. Ujel sem njihovo bojazen, češ da bodo pirhi ob bližnji veliki noči že lahko krvavi. Pri pridigi je župnik povedal, da je bila naša država napadena. Pozval nas je k ohranitvi razsodnosti in k zaupanju v božjo previdnost.

 

Zasedba Selške doline in začetek ponemčevanja.

 

Že do velike noči (mislim, da je bilo 12. aprila 1941) so Železnike in celo Selško dolino zasedli Italijani. Pri tem je bilo izza Blegoša slišati le nekaj strelov. V staro-jugoslovansko vojsko mobilizirani fantje in možje so se vrnili domov. Kmalu (približno po treh tednih) so Italijani Selško dolino prepustili Nemcem, ki so nemudoma začeli s ponemčevanjem. Aretirali so vse izobražence, posebej duhovnike in učitelje. Tudi v Dražgošah so ukinili slovensko šolo. Dražgoški učiteljici sta se še pravočasno umaknili v Ljubljano, župnika Franca Hitija pa so Nemci v začetku maja odvedli in ga zaprli. V juliju, mi smo na Brdu (naš travnik pod Dražgošami) ravno sekli (kosili travo prve košnje), se je župnik v spremstvu dveh žandarjev za eno uro vrnil v Dražgoše. Takrat so župnišče tudi zapečatili, župnika Franca Hitija pa so Nemci izselili v Srbijo. Tudi iz Doline so izselili nekaj družin.

 

Tako v Dražgošah nismo imeli več svojega duhovnika, sv. Rešnje telo pa je bilo še vedno v tabernaklju. Starejši so se pogovarjali, da nek duhovnik iz Ljubljane skrivaj pride ter posveti in zamenja hostijo. Spominjam se, bilo je v oktobru ali v novembru leta 1941, da smo neke sobote proti večeru dobili sporočilo, da je v dražgoški cerkvi duhovnik. Lahko smo opravili spoved, v nedeljo dopoldne pa je bila tudi sv. maša s slovensko pridigo. Markceva »teta« Tilka z Rudna je večkrat spomnila na vsebino te pridige: »Nebesa so naš dom, tja moramo vsi priti.« V cerkvi so bile vsak dan ob uri, ko bi morala biti sv. maša, dobro obiskane molitve. Ob nedeljah je molitve vodil organist in Mežnar Filip Mlinar. On je cerkveno pokopal tudi tri umrle.

 

Šolskega pouka v nemščini v Dražgošah ni bilo. Bila pa sta poleti dva tritedenska tečaja nemščine, obvezna za vse otroke. Odrasli so tečaje nemščine lahko obiskovali ob večerih, vendar udeležba ni bila obvezna. Učitelja sta bila Nemca. Prvi je bil navdušen športnik, ki je verjetno v Dragoše prinesel prvo pravo nogometno žogo, drugi pa odličen pevec.

 

Prihod partizanov v Dražgoše. Na vas je legla mora.

 

Partizani so v Dražgoše prišli na silvestrovo jutro, to je 31. decembra 1941. Zelo smo se jih prestrašili. Na vas je legla mora. Kaj bo z nami, ko pridejo Nemci? Vedeli smo za požgano Rašico, vedeli za pobite nemške vojake v Rovtu, vedeli smo, da so komunisti pobili več ljudi na Dobravi pri Kropi in v njeni okolici. Preprosto - bali smo se nemškega maščevanja. Partizani so se nastanili v Sokolskem in Prosvetnem domu ter v šoli, nekaj pa tudi po večjih hišah – kmetijah. Štab bataljona je bil pri Birtu (pri Bertu).

 

Na praznik sv. treh kraljev, 6. januarja 1942, popoldne je bil v Dražgošah pogreb Mihove matere. Njen sin Lenart Šolar je šel na partizansko komando k Birtu prosit, če mater lahko pride pokopat nemški duhovnik Rudolf Besel, ki je pred nekaj tedni (18. decembra 1942) prišel službovat v Staro Loko. Hkrati je Lenart želel tudi zagotovilo, da se nemškemu duhovniku v Dražgošah ne bo nič zgodilo. Partizani so dovolili in duhovniku zagotovili varnost. Tako, kot je bilo dogovorjeno, je pogreb tudi potekal. Na tem pogrebu sem bil tudi jaz. Ob prihodu žalnega sprevoda k cerkvi so se na vogalu cerkve na vsako stran vrat celo postavili po trije partizani in naredili »špalir«.

 

Po pogrebni slovesnosti so nas partizani vabili na miting v Sokolski dom. Otroci smo bili radovedni, kaj bo, in smo šli. Takrat sem prvič in zadnjič prestopil prag Sokolskega doma. Na mitingu se je zbralo veliko ljudi. Prvič sem slišal partizanske pesmi, npr. Nabrusimo kose. Govoril je ustanovitelj Cankarjevega bataljona Stane Žagar. Vseh njegovih besed se ne spomnim, vem le to, da je dejal, da Nemci hodijo spodaj po Dolini s puškami v rokah, gor v Dražgoše pa si ne upajo. »Če pa pridejo, jim bomo že pokazali!« je še dodal. Rekel je tudi, da smo že skoraj dva tedna tako rekoč v Dražgoški republiki. Slednje se je meni zdelo zelo čudno, saj smo se v šoli učili o kraljevini, moj ata pa je omenjal celo cesarja. Kaj je to republika, se mi še sanjalo ni. Žagar je na mitingu govoril tudi o komunizmu ter skorajšnjem porazu Nemcev in posledičnem koncu vojne. Ko sem prišel domov, sem povedal, kar sem slišal. Ata Žagarjevim besedam ni kaj dosti verjel. Dejal je, da so Nemci pred Moskvo še močni in da ni pričakovati, da bi bilo kar v nekaj tednih vojne že konec.

 

Dražgoška bitka – začetek tragedije. Beg iz Dražgoš.

 

Petek, 9. januar 1942

 

Čez noč je zapadlo okoli 25 centimetrov suhega snega. Zjutraj okoli sedme ure, ko se je zdanilo, sem šel s samotežnimi sanmi na delo. Pod Krasjo so odrasli kopali šoder (gramoz), otroci pa smo ga s samotežnimi sanmi vozili v Slapotje in z njim nasipali vaško pot. Ko smo se šele zbirali in še nismo začeli delati, je pritekel sodelavec Šimnov Nace (Nace Habjan) ter povedal novico: »Nemci so že na Rudnem. Imajo tudi kanone (topove).« Prestrašili smo se in takoj stekli nazaj domov. Malo pod domačo hišo sem srečal skupino partizanov, ki jih je nekdo vodil; pozneje sem videl, da na borbene položaje. Moj oče so tega vodjo ustavili in ga vprašali, kaj bo zdaj. Odgovoril je, da se bodo partizani pač malo »usekali« z Nemci. Na očetovo vprašanje, kaj bo z nami, pa je odgovoril, naj se ta čas zaradi varnosti umaknemo v kleti. Psa pa naj zapremo v hlev, da ne bo lajal in s tem izdajal partizanskih položajev.

 

Okrog osme ali devete ure so se že zaslišali prvi streli in ragljanje strojnic. Pozneje smo izvedeli, da so Nemci streljali na rudenske otroke, ki so s samotežnimi sanmi vozili drva iz Prešnikove senožeti proti Vovčku. Nemci so jih ustavljali, otroci pa so se zbali in zbežali. Na srečo nobenega izmed njih niso zadeli. Med temi otroci sta bila tudi Ambruščev Rafko (Rafko Eržen) in Šoštarjev Joža (Jože Fajfar).

 

Čez dan je bilo vedno huje. Nemci so začeli streljati tudi s topovi. Najbolj je pokalo na Površnici, v Slemenu in na Jelenščah. Zvedeli smo, da se je od granate vžgala in nato zgorela Ţerelnikova hiša v vasi Na pečeh. V vasi Pri cerkvi je bilo še razmeroma mirno.

 

Pri nas smo ta dan v glavnem prebili v kuhinji, ki se nam je zdela še najbolj varna. K nam so prišli tudi sosedovi (Rovtarjevi) in sicer mati s tremi otroki (najstarejši je imel tri leta, najmlajši pa tri mesece) ter pestrna Stanka Lotrič. Pod noč je pokanje ponehalo. Dobro se spominjam, da je ta večer v Dražgošah še zvonilo dve. Zadnjič! Otroci smo šli spat v svoje postelje. Ko sem že ležal, mislim, da je bilo okrog osmih ali devetih zvečer, pa je spet začelo pokati. Tokrat čisto blizu nas, na zahodni strani Dražgoš. Nemci so prišli po grapi z Rudna v Češnjico in z zahodne strani hoteli prodreti v Dražgoše. Partizani so jih odbili in Nemci so se umaknili. Zatem Nemci s te strani niso več poskušali priti v vas.

 

Sobota, 10. januar 1942

 

Drugi dan. Spominjam se, da je dopoldne rahlo snežilo, bilo je megleno, kmalu po poldnevu (okrog enih) pa se je delno razjasnilo. Spet se je slišalo streljanje z vzhodne strani Dražgoš. Na mizi v kuhinji smo imeli ravno kosilo, mama je spekla celo pečenko. Nenadoma so topovske granate začele padati okrog naše hiše. Kar kadilo se je. Ena izmed granat je padla med hišo in hlev. Ves plaz se je v trenutku usul z obeh streh, potrgalo pa je tudi zunanjo električno napeljavo. Hrano smo pustili nedotaknjeno in zbežali v klet. Pod noč se nam je pridružil tudi sosedov Janez (Janez Thaler), ki se je z dela na Jelovici vrnil k svoji družini. Povedal je, da na poti proti Češnjici (pod goro) ni Nemcev. Tudi ta večer je pod noč streljanje ponehalo.

 

Nedelja, 11. januar 1942

 

Tega jutra so Nemci začeli s topovi silovito napadati že pred sedmo, ko je bilo še malo mračno. Kmalu se je od granate vžgala sosedova (Mihova) »štala«. Naš ata in sosedov Janez sta pohitela, da bi pogasila, a so Nemci ves čas streljali, da so krogle iz pušk in strojnic kar žvižgale. Tako si nista upala blizu.

 

Takoj zjutraj smo mi in sosedova družina šli v klet in v njej ostali cel dan. Ves čas smo molili, največ za srečno zadnjo uro. Nič kolikokrat smo zmolili kesanje. Nikoli pozneje v ţivljenju nisem bil tako vdano in lepo pripravljen na krščansko smrt. Kazalci na uri se niso hoteli nikamor premakniti. Tako dolge nedelje v mojem življenju še ni bilo. Upali smo, da bo z nočjo, tako kot prejšnja dneva, streljanje ponehalo. V Dražgošah je tudi ta dan pogorelo več hiš. Spomnim se, da v vasi Pri cerkvi Tinetova in hiša na Gabrci.

 

Malo pred mrakom sta prišla k nam v klet Jakčev oče Andrej (Andrej Kavčič) in njegov sin Tone (Tone Kavčič). Vrnila sta se z Jelovice iz Hkavščevih Grabenj, kjer sta samote vozila les. Tudi ta dva sta povedala, da je smer zahodno od Dražgoš še vedno prosta. Tako smo se mi in sosedovi odločili, da zgodaj zjutraj zbežimo na Jelovico v smeri proti Rovtarici. S težkim srcem se človek odloči zapustiti svoj rodni dom in si s tem rešiti golo življenje. Mlajše otroke so zaradi varnosti dali spat v hiši po tleh. Ata je večkrat šel pogledat, kaj se dogaja zunaj. Okrog osme ure zvečer pa je prišel sosed Blažičev oče s petrolejsko svetilko v roki in nas obvestil: »Bežimo! Nemci so že v Jelenščah. Takoj so vse moške postavili v vrsto in jih postrelili. Tako je povedal Blažev Evgen (Evgen Luznar), ki je bil že v vrsti in je pobegnil.«

 

Takoj smo ukrepali. V naglici smo oblekli otroke, nekaj najnujnejših stvari (hrano, odeje) zmetali v koše ter zbežali od doma. Oblečeni smo bili v najslabša oblačila, saj smo mislili, da je za v klet vse dobro, za »v Jelovco« pa tudi. Koši so nam ščitili hrbte, pa tudi za nošnjo so

 

bili najbolj pripravni. Tudi ženske so majhne otroke nosile kar v koših. Spominjam se, kako so otroci jokali zaradi mraza. Jakčevi Marici (Marica Kavčič) je nekje za Jazbenkom iz koša padel bratec Rafko (Rafko Kavčič), star eno leto in nekaj mesecev.

 

Ko smo na vrhu Kališnika prišli na glavno pot, smo dohiteli nekaj sosedovih družin. Spominjam se pogleda nazaj proti vasi: z Jelenšč so letele rakete, ki so jih izstreljevali Nemci. Po Slemenu so goreli seniki, v vasi Na pečeh pa se je izrazito videla Štihelnova goreča hiša.

 

Šli smo s svetilkami in sicer zato, ker smo mislili, da je tako bolj varno. Tako vsak lahko ve, da smo civili. Partizanov, ki naj bi nas po nekaterih pisanjih spremljali, jaz nisem videl. Lahko pa so se umikali pred nami ali pa za nami. Pot je bila naporna.

 

V Češnjici so se družine začele razhajati. Jorcevi in Lojzetovi so šli v Lojzetovo bajto, Kališnikarjevi so šli v Matocevo bajto v Podmulez, Jakčevi in Gabrški teti pa so po Beštrovi poti odšli v Hkavščeva Grabnja. Ostali begunci smo odšli na Rovtarico, kamor so kmalu za nami prišli tudi Lojzetovi, saj se je v njihovi bajti, ki je bila vsa v snegu, preveč kadilo. Na Rovtarici je bilo več delavskih bajt in gozdarskih koč. Mi smo bili čez noč v gozdarski koči. Družine, ki so imele svoje člane (po večini očete) zaposlene v gozdni upravi Bohinjska Bistrica, so tu dobile začasna zatočišča.

 

Že takoj v ponedeljek, 12. januarja 1942, okrog poldneva, smo se Miklavževi odpravili proti Podlonku, kjer je imela naša mama sorodnike. Devet nas je krenilo na to pot: moj ata Janez, moja mama Frančiška, jaz in moja dvojčica Ivanka (takrat sva bila stara trinajst let in pol), 10-letna sestra Jožica, 8-letni brat Tine in najmlajši 4-letni brat Karel. Z nami pa sta šla tudi sosedova (Markova) 16-letni Janko in 14-letni Jaka, ki sta svoji sestri Meti (poročena je bila pri Mihu) pri begu na Jelovico pomagala nositi njeni hčerki. Tudi onadva sta imela sorodnike v Podlonku. Šli smo po gazi, po kateri so Podlončani hodili na delo na Rovtarico. Vrnili smo se torej nazaj v Gatovš, šli čez Ispo, za Ledino, preko Jesenovca do Podlonka. Med potjo (nekje za Ledino) smo srečali tri Draţgošane; Jorcevega očeta Tomaţa iz »naše vasi« ter Markonovega očeta Silvestra in Koritnikovega očeta Franceta, oba iz »gune vasi«. Povedali so, da so bili v Podlonku in da je tam vse mirno. Po tem srečanju smo se med seboj pogovarjali, Bog ve, ali Markonov oče že kaj ve, kaj se je prejšnji dan popoldne oz. zvečer v Jelenščah zgodilo z njegovima najmlajšima sinovoma. Francelj in Tonček sta bila namreč ubita.

 

Nastanitev v Podlonku.

 

Ob prihodu v Podlonk - tja smo prišli proti večeru - smo vprašali za Antonovo hišo. Ko smo jo našli ter stopili v vežo, smo pred hišnimi vrati zagledali puškomitralijez in nekaj pušk. V hiši so se ob peči in na njej greli partizani. Govorica jih je izdajala, da so Poljanci. Moj oče jih je rotil, naj se umaknejo iz vasi, da ljudje še tukaj ne bodo tako nesrečni, kot smo Dražgošani. Nič niso oporekali. Takoj so odšli iz hiše.

 

Podlončanom smo se begunci smilili. Gostoljubno so nas sprejeli in nas tudi takoj postregli. Po drugi strani pa so se nas bali, saj so Nemci razobesili razglas, na katerem je pisalo, da bo tisti, ki bo sprejel begunce iz Dražgoš, kaznovan po zakonu - tudi s smrtjo.

 

Prvo noč smo tako prespali pri Antonu, takoj drugi dan, v torek, pa smo šli h Gotnarju. Tam so imeli več prostora, imeli so tudi trgovino. Gospodar Franc Eržen (Gotnar) je takoj odšel na občino v Železnike. Tam sta se s takratnim županom Jožetom Demšarjem, Blackovim s Češnjice, dogovorila, da nam je prijavil začasno bivališče. To sta uredila tako, da sta napisala, da smo v Podlonk prišli že teden prej, kot smo v resnici. S tem je bil krit gospodar Gotnar in mi. Tudi to naj bo županu Jožetu Demšarju, ki je kasneje celo padel pod partizanskimi kroglami, v dobro šteto.

 

Spominjam se, da smo ta torek (13. januarja 1942) popoldne šli na Prtovč. Ata in mama sta se šla k Štancarju fotografirat za osebno izkaznico. Nebo je bilo sivo-megleno oblačno. Bilo je hladno. Pihala je burja. Ko smo s Prtovča pogledali proti severu, smo videli, da se izza Novakovega griča dvigajo trije ogromni stebri dima. To so bile goreče Dražgoše: vas Pri cerkvi, vas Na pečeh in Jelenšče. Ogorke od sena je veter prinašal celo do Prtovča.

 

Zvečer smo prvič spali pri Gotnarju. Soba, kjer smo spali, je imela okno proti severu. Ko se je stemnilo, so bili oblaki rdeči, nebo pa je žarelo kot nekaj let pred vojno (severni sij). Dražgoše so gorele. V ognjenih zubljih so izginjali žulji in trud stoletij. Domačini so nas tolažili, da ne gori naša vas, temveč, da gori nekje drugod. Mi pa smo dobro vedeli, da ostajamo brez rojstne hiše, brez doma. Tisto noč nismo nič spali. Jokali smo, pa vendar smo bili srečni, saj smo bili vsi člani družine živi in skupaj. V nekaterih drugih družinah pa so bile že ogromne boleče vrzeli. Takrat pa še vsaj za polovico žrtev nismo niti vedeli, tako tudi ne, da so v tem ogromnem ognju gorela tudi trupla pobitih nedolžnih Dražgošanov.

 

V sredo, 14. januarja 1942, sva šla z mamo nazaj na Rovtarico, da bi izvedela, kaj se dogaja v Dražgošah. Vse novice so bile žalostne in boleče. Pod noč sva se vrnila v Podlonk. Tistega večera je na Rovtarici prišlo do dogodka, ki je kruto posegel v življenje Kolendrove družine iz Dražgoš. Nemci, ki so prišli na Rovtarico iz smeri Martinška, so ob vdoru v delavsko naselje hudo ranili mamo Marijo Šolar, ki je nekaj dni za tem umrla v bolnišnici na Golniku.

 

Miklavževi smo gostoljubje pri Gotnarju v Podlonku uživali še cel mesec.

 

Selitev na Jamnik. S trebuhom za kruhom.

 

Okrog svečnice (torej v začetku februarja 1942) smo se Miklavževi iz Dražgoš preselili na Jamnik k Pravharju, kjer je bila doma moja mama. Starejše otroke so nas kmalu dali služit. Ivanka je šla za pesterno v Vošče k Boštetu, Jožica k Resmanu v Zapuže, jaz pa sem šel za pastirja k Alešu na Češnjico pri Podnartu. Zvedeli smo tudi, da so nemški minerji začeli rušiti požgane dražgoške hiše.

 

Vojni še ni bilo videti konca. Pomladi leta 1942, ko so bile Dražgoše že popolnoma porušene, so Nemci dovolili, da smo domačini smeli obdelovati svojo zemljo. Tudi naša družina jo je hodila obdelovat z Jamnika. 11. decembra leta 1942 so nemški policisti zbrali skoraj vse moške z Jamnika in jih odpeljali v zapore v Begunje. Med njimi je bil tudi moj ata. Moški so bili v Begunjah zaprti do 10. marca 1943, ko so jih nekaj odpeljali naprej v Dachau, ostali pa so lahko odšli domov. Med temi srečneži je bil tudi moj ata. Junija sem se jaz vrnil s Češnjice k svojim domačim na Jamnik, da sem jim pomagal pri obdelovanju zemlje v Dražgošah. Moj ata je vedno napovedoval, da se bo z Jamnikom zgodilo tako, kot se je z Dražgošami, kajti tam in v okolici so se velikokrat zadrževali partizani. Posebej ob koncu leta 1943. Takrat so bile ustanovljene že nekatere partizanske brigade. Ena izmed njih je bila na Jamniku prvič 22. decembra 1943. Zvečer, istega dne, so bili za njo že Nemci. Partizani so se takoj umaknili na Jelovico.

 

Ob koncu leta, natančneje 28. decembra 1943, je zgodaj zjutraj začelo pokati pri sv. Mohorju in v Zabrekvah. Videli smo, da gori Duševceva »štala«. Na našo grozo in grozo domačinov so se na Jamnik vrnili partizani. Kmalu za njimi so prišli Nemci. Spet je pokalo. Tudi po novem

 

letu se je v vasi večkrat po nekaj dni zadrževala Prešernova brigada. Februarja so bili v vasi ţe več kot 14 dni skupaj in nič več se niso bili pripravljeni seliti. Nemci (žandarji iz Besnice) so vaščanom pošiljali pošto, naj se brigada umakne, sicer bodo vas požgali. Nekaj gospodarjev, ki so se bali za življenja članov svojih družin in usodo domačij, se je zbralo in šlo v štab brigade povedat, kaj Nemci grozijo. Partizane so prosili, naj se umaknejo. Ti pa vaščanom niso hoteli prav nič prisluhniti. Mojemu stricu Jakobu, ki je bil pobudnik te skupine, je en član štaba celo dejal, da bi bilo treba takega človeka kot je on, postaviti pred zid. Življenje mu je verjetno rešilo le to, da je imel sina v partizanih.

 

Ponovno begunci. Začasno zatočišče pri Zakovniku.

 

Zgodilo se je tisto, česar smo se tako bali. V nedeljo, 27. februarja 1944, okrog osme ure zjutraj so se zaslišali streli. Ob novici, da so Nemci v Nemiljah, so se partizani začeli takoj umikati na Jelovico. Mi smo šli v klet. Nemci so začeli vas obstreljevati iz Nemilj – tudi z minometi. Granata je najprej zažgala Jernejčkovo »štalo«. Ker se v vasi nismo počutili več varne, smo zbežali proti zahodu, po poti proti Podblici. Takrat na tej poti ni bilo nobenega Nemca. Naša družina je bežala k Pircu. Ko smo prišli tja, so bile tam že 3 ali 4 druge družine, ki so pribežale z Jamnika. Kmalu po našem prihodu je k Pircu prišla njihova soseda, Lucija Bertoncelj, Zakovnikova mama, in dejala: »Eno družino sem začasno jaz pripravljena sprejeti pod streho«. Naša druţina je povabilo hvaležno sprejela in šli smo z njo – k Zakovniku v Podblici. Zakovnikova mama je bila doma sama s štirimi majhnimi otroki in s taščo. Njen mož je bil v partizanih.

 

Še istega dne so Nemci na Jamniku požgali skoraj vse hiše. Tudi nam je zgorelo vse, kar smo v dveh letih spravili skupaj. Tako nam je v tej vojni ţe drugič vse pogorelo. Na Jamniku so poleg naše družine stanovale še tri družine iz Dražgoš. Glogovčevim (Lotrič), ki so začasen dom našli v Pstoti, in Ožbicevim (Habjan), ki so stanovali pri Urbanovcu, je tako kot nam vse pogorelo. Blažicevi iz Dražgoš pa so na Jamniku stanovali v majhni hiši, ki pa ob poţigu vasi ni pogorela. Gospodarja (Blažicevega očeta) je ubil drobec granate malo pred koncem vojne (19. marca 1945).

 

Naš ata je Zakovnikovi mami že prvega dne dejal, da je zaradi njene dobrote ne bo nikoli pozabil. In res je ni. Pri Zakovniku smo gostoljubje uživali do velike noči.

 

Selitev na Rudno k Markcu. Vrnitev v Dražgoše.

 

Markcevi z Rudna so našo družino povabili, da lahko pride stanovat k njim. Vabilo smo sprejeli, saj je bilo od tam bliže hodit obdelovat zemljo v Dražgoše. Na Rudno smo tako prišli za veliko noč leta 1944. Tam smo bili dve leti. Ko smo spomladi leta 1946 v bližini razvalin stare hiše postavili skromno leseno barako, smo se 9. maja 1946 preselili v Dražgoše.

 

Zaključek- strah pred komunizmom in ponemčevanjem, strah pred vojno.

 

Prve upornike na Jelovici smo otroci občudovali kot junake. Nemci so jih imenovali »banditi« ali »komunisti« ter jih preganjali kot zveri. Tudi mi smo jim sprva rekli komunisti, ime partizan pa sem prvič videl napisano okrog novega leta 1942 na paroli, ki je bila pripeta na šolski ograji v Dražgošah. Pisalo je: »Živeli partizani!«. Takrat nisem vedel, kaj ta beseda pomeni. Pozneje smo partizanom rekli tudi »gošarji«. Partizanov se kot posameznikov nismo bali, bali pa smo se komunizma, kajti veliko slabega smo slišali in brali o komunizmu in o boljševizmu. Nikakor pa nismo bili navdušeni za kolhoze. Kmalu v začetku druge svetovne vojne, ko so Nemci zasedli Poljsko in so Rusi Poljakom udarili v hrbet, je pri nas v časopisu izšla priloga z naslovom UKRAJINA JOKA. Tu so bila opisana vsa grozodejstva Rdeče armade nad poljskimi oficirji v Katinskem gozdu.

 

Prav zaradi navedenega strahu pred komunizmom je moj ata nekaj dni pred dražgoško tragedijo, ko sta k nam prišla na obisk dva partizana, vprašal, kaj bo po vojni z vero. Eden je odgovoril: »Bili smo v neki hiši, pa je tovariš rekel, da bodo po zmagi vse nabožne slike letele dol s sten. Tega tovariša smo zato takoj ustrelili.«.

 

Seveda pa smo se bali tudi Nemcev, ki so bili za nas nezaželeni okupatorji. Bali smo se ponemčevanja, nadaljnjih selitev in streljanja talcev. Nemcev pa nas je bilo strah predvsem takrat, ko so bili v vasi partizani. Vedeli smo, da bodo za partizani prišli Nemci, ki se bodo nad nemočnimi domačini in nad vasjo lahko kruto znesli. Seveda pa smo vsakega postregli in mu dali tisto, kar je zahteval. V vsaki vojni je pač tako, da ima v soočenju s civilisti prav tisti, ki ima v rokah orožje. Naša družina, tako kot vse ostale družine, ki sem jih poznal, si je zato želela predvsem miru. Poudariti pa želim tudi to, da so bili t. i. »nemškutarji« zelo redki.

 

Osebno razmišljanje.

 

Kdo je torej kriv za dražgoško tragedijo? V prvi vrsti vsekakor Nemci kot okupatorji. Žrtev med nedolžnimi domačini pa zagotovo ne bi bilo, če bi partizanski štab prisluhnil prošnjam številnih dražgoških gospodarjev. Pikcev oče Andrej mi je večkrat pravil, kako je na mitingu prosil in prepričeval partizanski štab, naj se bataljon umakne iz vasi. Potrebno hrano so bili Dražgošani pripravljeni partizanom celo voziti na Jelovico. Pikcev oče je dejal, da so ga ob takih predlogih partizani tako obstopili, da je moral utihniti in odnehati. Tudi sam se spominjam pogovorov starejših ljudi, ki so že pred dražgoško tragedijo trdili, da partizani za vas ne pomenijo nič dobrega. Pa kako prav so imeli.

 

Ob koncu spominskih zapisov bi se rad iskreno zahvalil vsem, ki so nam v letih našega begunstva kakorkoli pomagali ali nas celo gostoljubno sprejeli pod streho. Prav tako iskrena hvala tudi vsem, ki so nam ob koncu vojne pomagali graditi najprej barako, nato pa še hišo. Vsem, ki so nam med vojno ali po njej kakorkoli pomagali, pa so v teh spominih omenjeni ali ne, so še živi ali pa že pokojni, se v imenu Miklavževe družine in v svojem imenu najlepše zahvaljujem.

 

Janko Pintar

Članek je bil v celoti najprej objavljen v Zborniku Selške doline ŽELEZNE NITI 4/2007.