Bodimo provokativni in pojdimo na obrobja!

Naš pogled 18. 10. 2016, 14:30 Marta Jerebič

Duhovnik s pametnim telefonom ob oltarju. Radio, ki ga beremo in gledamo, ne samo poslušamo. Izzivalni tviti, ki v ljudeh vzbudijo čustva, da si pogledajo tudi vsebino. Sem z naslovom in prvimi stavki zbudila zanimanje za komentar oziroma, kdor ga bo bral, za članek? In če ga bo prebral tudi kdo, ki morda nikoli v življenju v roke še ni prijel Svetega pisma, potem sem dosegla cilj komunikacije 21. stoletja oziroma Frančiškovega papeževanja - iti na obrobja.

In prav radio ima takšno moč, da gre na obrobja, na primer v bolnišnice, k osamljenim. Na nek način gre povsod. Kot kristjani pa imamo, če se izrazimo v poslovnem jeziku, najboljši izdelek na svetu na trgu, širimo veselo sporočilo, imamo na milijone strank in še več milijonov potencialnih strank. Te misli niso moje. Na letnem zasedanju Združenja evropskih krščanskih radijskih postaj (CERC), katerega član je tudi Radio Ognjišče, jih je prejšnji teden izrazila namestnica direktorja Tiskovnega urada Svetega sedeža, Paloma Garcia Ovejero, prva ženska in povrhu še laikinja na takem položaju.

Najpomembnejše vprašanje komunikacije 21. stoletja je torej, kako doseči ta obrobja. Najti način, kako privabiti ljudi, ki ne bodo nikoli prisluhnili katoliškemu radiu, ker jih to ne zanima. Ko danes izrečemo besedo radio, za starejše to pomeni samo napravo, sprejemnik, za mlade je to telefon. Tam najdejo vse. Tam radio poslušajo, berejo in gledajo. Skratka, če danes kot radio hkrati nisi prisoten tudi na družbenih omrežjih oziroma na internetu, te pravzaprav ni. In kako drugače boš šel na obrobja kot s provokativnimi, izzivalnimi kratkimi naslovi, ki 'oddaljene' pritegnejo k vsebini, tudi papeževih katehez.

Predstavnik španskega katoliškega radia Cope nam je razlagal, kako so se osredotočili predvsem na tviter, s katerim lahko prek kratkih stavkov (140 znakov), ki vzbudijo čustva v ljudeh, pritegnejo ljudi k vsebini. Tvit sporočilo mora biti v tem smislu provokativno, izzivalno. Tako dela španska policija, ki ji na tviterju sledi 2 milijona ljudi in je v tem smislu svetovni fenomen. Ko je na primer želela opozoriti na nevarnost odvisnosti od mamil oziroma preprodaje mamil, ni napisala suhoparen tvit: Ne preprodajajte in ne kupujte mamil! Ampak je napisala nekaj v naslednjem stilu: Če boste preprodajali drogo, boste še dolgo poslušali to pesem – zraven je povezava na pesem, ki govori o zaporu. Nedeljski tvit se recimo glasi takole: Greš po stopnicah … ne vohaš ravno juhe. Če imaš kakršnekoli informacije, sporoči na antidroga@policia.es.

Ni čudno, da imajo 2 milijona sledilcev. Če nič drugega, se prejemniki tvitov vsaj nasmehnejo. Kaj pa mi lahko naredimo kot radio? Dejstvo je, da bi se izjave papeža Frančiška lahko uporabilo na podoben način. Pravzaprav že sam papež recimo pri sredinih katehezah ali drugih avdiencah uporablja stavke, ki vabijo, da si preberemo oziroma poglobimo v vsebino. Na primer: Kdo sem jaz, da bi sodil geje? Spomnimo se tudi njegove izjave o tem, da se nam ni treba vesti kot zajci, če hočemo biti dobri katoličani. Po mojem mnenju to ni bil noben lapsus. Morda ni bilo ravno načrtovano, a papež je točno vedel, kaj s tem želi sporočiti in koga doseči.

Vse bolj se mi dozdeva, da Bergoglio, ki včasih sploh ni maral dajati intervjujev, veliko bolje obvlada način komunikacije sodobnega sveta kot marsikateri šolan govorec. Zlasti pa obvlada cilj svoje komunikacije – doseči obrobja, ki pa jih je danes veliko več kot nekdaj, ko ni bilo vse te sodobne tehnologije. Danes obrobij ne predstavljajo samo ostareli in osamljeni, na obrobja se potiska tudi na primer zagovornike življenja in tradicionalne družine – ti rabijo papeževo potrditev. Seveda pa je naš namen – z najboljšim izdelkom na svetu doseči tudi vse ostale, ki še nikoli niso zašli na primer na našo spletno stran.

Dejstvo je, da pri teh sodobnih tehnologijah in tudi sodobnem načinu komuniciranja ne smemo zaspati. Vatikanski mediji gredo skozi največjo reformo v vsej svoji zgodovini. Pripravljajo neke vrste multimedijski center, kjer bodo združeni radio, televizija in časopis. Ko to situacijo prenesem k nam, se sprašujem, kako bi bilo, če bi se slovenski katoliški mediji združili pod eno streho. Konec koncev smo vsi na isti barki. Vsi imamo isto poslanstvo.

Naj ob koncu pojasnim še prvi stavek: eden od udeležencev srečanja, duhovnik, ne govori italijanskega jezika, v katerem je potekala maša. Na telefonu je imel mašno knjigo in sledil v svojem jeziku. Je pa tudi eden od italijanskih duhovnikov evangelij prebral s pametnega telefona. Ja, tudi na tak način Cerkev stopa v korak s sodobno tehnologijo in jo uporablja za širjenje Jezusovega oznanila. Moram reči, da sem bila šokirana ob tem, a morda bo v prihodnosti nekaj povsem normalnega, če bodo mašne knjige nadomestile tablice. Ne smemo pa ob vsem tem pozabiti na pristne odnose, ne samo googlanje, chatanje ali kakorkoli se že danes temu reče, ampak pristne odnose med nami in z Bogom.