Ljubljana, torek, 17. oktober 2017, 18:37

Višarsko romanje ob 25-letnici Slovenije

Svete Višarje, 7. avgust 2016
Foto © Matjaž Merljak
%s1 / %s2

Na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino v Italiji je danes potekalo tradicionalno Romanje treh Slovenij. Od leta 1989 jih pripravljata Rafaelova družba in Zveza izseljenskih duhovnikov. Lepo in toplo vreme je na Marijino božjo pot pritegnilo veliko romarjev iz matične, zamejske in izseljenske Slovenije. Tudi tokrat je program potekal v treh delih: predavanje, sveta maša in kulturni program. Rdeča nit pa je bila ista: 25. obletnica samostojnosti Slovenije.

Predavateljica je bila novinarka, publicistka in kolumnistka Zlata Krašovec. Svojemu razmišljanju je dala naslov: Drugačno pesem zapojmo, veselejšo! Spregovorila je o enotnosti v času osamosvajanja in današnji refleksiji, o pričakovanjih samostojne države in dobljenim ter o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj naroda. Poudarila je, da brez razčiščene preteklosti ni prihodnosti. Te naloge – razčiščenja preteklosti – še nismo opravili. Dejala je še, da se hladna državljanska vojna nadaljuje v današnji čas. Med mladimi je zelo slabo poznavanje področja osamosvajanja in vojne za Slovenijo. Verska svoboda je – saj kar se tiče kristjanov – mnogokrat formalnost. Odnos do nas je podcenjujoč.

Gostje na Romanju treh Slovenij 2016
Gostje na Romanju treh Slovenij 2016

Zlata Krašovec je naglasila, da se nacionalna zavest izgublja, stopnja rodnosti je nizka, več kot narodnost in kultura veljata svetovljanstvo in multikulturnost. Ob koncu je dejala, da Slovenci kot narod ne bomo preživeli brez dostojnega pokopa svojih mrtvih in vrnitvi dobrega imena pobitim. (Predavanje v celoti objavljamo spodaj)

Opoldne je sveto mašo v višarski božjepotni Marijini cerkvi daroval mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl. Ob oltarju so pridružili izseljenski in drugi duhovniki. Petje pri maši je bilo ljudsko, na orgle je igral prof. Tomaž Simčič, pela je sopranistka Tamara Stanese. Nadškof se je nagovoru ustavil ob božji besedi in spregovoril o čuječnosti – da odkrivamo, spoznavamo in presojamo dogodke, k Gospod prihaja k nam.

Polna cerkev vernikov
Polna cerkev vernikov

Poudaril je, da v času, ko mnogi vere ne doživljajo kot vrednoto, potrebujemo močne trenutke, kot je bil današnji, ko doživimo bližino Boga, njegovo dobroto, ljubezen in usmiljenje. Spodbudil je k iskanju skupnega dobrega, k zahvali za samostojno Slovenijo in k priprošnji Mariji vseh tistih, ki so se zanjo žrtvovali in tudi darovali svoja življenja. (Pridigo v celoti objavljamo spodaj)

Po maši je na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program, ki ga je s petjem domovinskih pesmi obogatil oktet Deseti brat. Udeleženci Višarskih dnevom mladih pa so program obogatili z recitacijami.

V kulturem programu je sodeloval oktet Deseti brat
V kulturem programu je sodeloval oktet Deseti brat

Višarski dnevi mladih so v organizaciji Rafaelove družbe potekali od petka do danes, in sicer v Gorici, Čedadu, Reziji in na Višarjah. Dvaindvajset mladih je spoznavalo življenje v tem delu slovenskega narodnega telesa, se srečevalo z ljudmi in krepilo narodno zavest. Gost je bil dober poznavalec tega področja, dr. Silvester Gaberšček, ki je mladim tudi pokazal pogled v globino in ozadje zamejskega življenja.

Pogovoru z nekaterim mladimi in posnetka predavanja in pridige z Romanja treh Slovenij boste lahko slišali v oddaji Slovencem po svetu in domovini v nedeljo, 14. avgusta 2016, ob 17. uri.


Višarje 2016, predavanje Zlate Krašovec
Višarje 2016, predavanje Zlate Krašovec

Drugačno pesem zapojmo, veselejšo!

Uvod

Dragi rojaki, spoštovani ljudje dobre volje! Vesela in ganjena sem, da vas smem pozdraviti na Svetih Višarjah, na tem svetem kraju, kjer se že stoletja v medsebojnem spoštovanju srečuje troje sosednjih narodov in kjer se že več kot četrt stoletja vsako leto zbirajo romarji treh Slovenij, da bi na ta dan, še močneje kot druge dni, začutili, da smo en narod in da sta veselje in stiska vsakega od nas, hkrati veselje in stiska vseh nas.

Trdno verjamem, da je bila ideja o vsakoletnem romanju treh Slovenij na Svete Višarje od Boga navdahnjena. Nemški filozof Theodor Haecker je v svojem delu Vergilij, oče zahoda zapisal: »Pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej!« Si prestavljate? Pred božjim tronom z bandero v roki stoji angel slovenskega naroda, za njim pa četrta Slovenija, nekoč trpeča, zdaj že odrešena; Slovenija, ki ni več romarica, temveč nas pričakuje pred božjim tronom, kjer prosi Boga za edinost treh romaric, danes zbranih na tem svetem kraju.

Ko letos tu, na Svetih Višarjah praznujemo 25. obletnico samostojnosti, ko se veselimo naše mlade države in ko nas žalosti tisto, kar smo upali, da se bo zgodilo pa se ni, ne smemo pozabiti, da z nami – Slovenci in matične države, iz zamejstva in izseljenstva – praznuje tudi četrta Slovenija, Slovenija mučencev in naših priprošnjikov.

Veselejša pesem

Dovolite mi še besedo, dve o naslovu mojega današnjega nagovora. V Podobah iz sanj, je v črtici Veselejša pesem Ivan Cankar zapisal: »Pred mnogimi leti sem poslušal na Dunaju deveto simfonijo Beethovnovo. Med vsemi oblikami umetnosti mi je glasba najbolj tuja in obenem najbolj ljuba. Vse teorije so mi zaklenjene in zapečatene; še not ne znam brati. To popolno, sramotno neznanje pa se čisto prijazno druži s prav posebno, skoraj bolno občutljivostjo za zvok, za ubranost in neubranost.«

Seveda je pomenljivo, da Cankar komaj kako leto po svetovni moriji, piše ravno o deveti Beethovnovi simfoniji, katere četrti stavek, Oda radosti, je združena Evropa po drugi vojni izbrala za svojo himno in navdih. A morda še bolj so se me dotaknile besede o zapečatenih teorijah, o popolnem sramotnem neznanju, ki se druži z občutljivostjo … itd.

Natanko tako sem se počutila, ko me je gospod Lenart Rihar povabil, da pripravim tale nagovor. Kaj sploh lahko povem novega v dobi interneta, ko so vse informacije, dosegljive s klikom ali dvema. Gotovo ničesar, česar ne bi že vedeli. Lahko pa vam odprem srce in vas prosim, da blagohotno prisluhnete pričevanju o osebnem občutenju naše preteklosti in rojstva naše države.

Otroštvo

Rodila sem se v Celju. Šest let po koncu druge svetovne vojne. Spominjam se, kako sem štiri, petletna deklica hodila na Petriček. Marsikaterega sončnega nedeljskega popoldneva se je od mestnega parka ob Savinji navzgor vila procesija prebivalcev mesta. Med njimi s staršema tudi sama. Ne vem, ali je bila udeležba na mitingih obvezna, ali so ljudje tja odhajali zaradi druženja. Spominjam pa se, kako se je pod večer običajno oglasila harmonika in ljudje, tudi otroci, smo plesali. V večernem mraku so bile že večinoma pozabljene besede govornika, ki so se poprej razlegale iz hreščečih zvočnikov in nas opominjale, kako srečni moramo biti, ker živimo v svobodni Titovi Jugoslaviji. Ni pa dvoma, da so se te besede, zapisovale v našo podzavest.

Več kot pol stoletja je minilo preden sem prvikrat slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček. Tam so – kako ironično – oropani ljubezni staršev, preživljali svoje žalostne dneve. Stene zapuščene gostilne pa so bile priča objokanih noči dokler otrok niso razselili, jim večini spremenili identiteto in jih oddali v rejo.

Ne vem, koliko udeležencev mitingov na Petričku je tedaj vedelo, kaj se je na tem kraju dogajalo po vojni. Želim pa verjeti, da jih je bilo le peščica …

Kako leto pozneje sem se, že prvošolka, vračala s športnega dneva. Domov grede sem se ustavila pri starih starših po materi. Živela v Zavodni, nedaleč od železniške proge, kamor so leta 1945 pripeljali vlaki … No, takrat o tem nisem vedela ničesar. Odrasli so se morda kaj pogovarjali. A ne pred otroki.

»Kje pa ste bili? Kaj ste počeli,« sta me vprašala tisto popoldne. »Na Teharjah. Igrali smo med dvema ognjema,« sem odgovorila. In potem je bila tišina. Spogledala sta se kot tedaj, kadar česa nista odobravala. Le kaj je bilo narobe s tem, da smo na Teharjah, pri Sv. Ani igrali med dvema ognjema?

Mnogo kasneje, ko ju ni bilo več med živimi, je tista tišina postopoma dobivala pomen. Nekaterim se je začelo svitati 'že' leta 1975 ob prvi objavi intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga pet let pripravljala Alojz Rebula in Boris Pahor. Zame in za mnoge druge, ki nas tržaški Zaliv takrat ni dosegel, pa še kasneje,. Resnica dolga leta ni bila le zamolčana in skrbno skrivana, temveč tudi prepovedana.

Potem pa so nas dosegala pričevanja o Rogu, Teharjah, Šterntalu … in prav med zadnjimi o Hudi Jami. Tudi to ime mi je bilo znano že v otroštvu, saj je bil stari oče po očetovi strani knap iz Marija Gradca pri Laškem. Seveda sem takrat mislila, da se Jama imenuje Huda zaradi težkega dela rudarjev. Spočetka je bilo najbrž res tako. Potem pa smo leta 2009 zgroženi spoznali, da je resnica o tej jami še mnogo hujša. Postalo je očitno, da so bila dejanja oblasti in krvi žejnega uma mnogo strašnejša od vsake domišljije. A tedaj so bili moji stari starši, pa tudi oče, že pokojni, sama pa sem bila že babica.

Pomlad

Na kratko – zlaganost 'najboljšega vseh sistemov' sem spoznala v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri svojih tridesetih. Čutila sem se prevarano. Razočaranje je bilo tem večje, ker večina sodržavljanov te zlaganosti sploh ni prepoznala. Tisti, ki smo jo, pa smo verjeli v moč besede. Med sabo smo si izposojali fotokopirane izvode 57. številke Nove revije in jo ponujali v branje še drugim. Mnogi smo tedaj prvikrat brali članke Jožeta Pučnika, ki jih je ta napisal, še pred izgnanstvom. Dogajanje okoli Revije 57 smo odkrivali s četrt stoletno zamudo ...

Ko bi ljudje poznali resnico, bi bilo vse drugače – smo bili prepričani, ne da bi vedeli, da tudi sami še zdaleč ne poznamo obsega zločinov, s pomočjo katerih se je povojni komunistični režim povzpel na oblast in se na njej utrdil. Šele letos je izšla knjiga dr. Milka Mikole Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951, ki govori o po koncu druge svetove vojne ustanovljenih komunističnih koncentracijskih taboriščih. V njih je bilo zaprtih približno 70 tisoč zapornikov, velika večina političnih. Na njihovem trpljenju in na posmrtnih ostankih vsaj 18 tisoč po vojni pobitih rojakov je bil zgrajen sistem, ki se je zdel večen.

Kljub temu je že tisto malo, kar smo vedeli, zadoščalo za upanje, kako bi bilo vse drugače, ko bi ljudje poznali resnico. Do režima kritično besedilo je bilo težko objaviti. Mediji so bili pod budnim nadzorom partije in če je ta izjemoma dopustila izhajanje oporečniške publikacije, je bilo to zgolj zato, da se je oblast lahko trkala po prsih, da ne duši mnenjskega pluralizma. Seveda zgolj v nizko nakladnih revijah, ki so jih tako ali tako prebirali samo istomišljeniki. Še največji doseg je imela Mladina, ki se je takrat prodajala kot sveže žemljice in bila nekajkrat tudi zaplenjena oziroma cenzurirana. Telex in Pavliha sta bila ukinjena.

Na zaprtost medijskega prostora smo v pričakovanju Orwellovega leta opozorili z Odprtim pismom novinarjev. Čeprav pismo niti ni bilo posebno prevratniško, je moralo med njegovim nastankom in objavo preteči domala leto dni. Nazadnje je konec leta 1984 ugledalo luč sveta na platnicah revije Problemi, katere doseg je bil … saj veste kakšen. Osrednji mediji so bili rezervirani za novinarje - družbenopolitične delavce, zadolžene za širjenje enoumja.

Zaprtost medijskega prostora z znamenitim 133. členom kazenskega zakonika o verbalnem deliktu, kakor tudi omejena in strogo nadzorovana svoboda združevanja, pa nista mogli zadušiti prebujajoče se slovenske pomladi. Bil je to čas odprtih pisem in podpisovanja peticij, čas nastajanja skupin civilne družbe, čas nošenja priponk s protestno vsebino in končno čas nastajanja političnih strank, ki so se sprva, času primerno, sramežljivo imenovale 'zveze'.

Režim je izgubljal kontrolo in postajal vse bolj popadljiv. V tej popadljivosti so stare sile zagrešile usodno napako – aretacijo četverice. Sledila je ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ki so se mu množično pridruževali tako posamezniki kot organizacije. Med ljudmi prebujeni zdravi čut odpora do krivic, je preraščal v zahtevo po spremembi zlaganega režima, oboje pa se je še krepilo s prebujenim upanjem za dosego samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.

Spominjam se, kako je bila 15. decembra 1989 v koprskem dijaškem domu prvič javno izobešena slovenska narodna zastava brez zvezde. Ne taka z izrezano luknjo, temveč zastava sešita iz treh pramen blaga v slovenskih barvah, izdelana posebej za to priložnost – za srečanje z očetom slovenske državnosti, dr. Jožetom Pučnikom, ki že tedaj napovedal suverenost. Seveda si takrat nihče, najbrž niti Pučnik, ni mislil, kako kmalu se bo njegova napoved uresničila.

Rojstvo države

O milostnem času, ko se je rojevala naša mlada država je bilo v letošnjem jubilejnem letu povedanega veliko; mnogi od tukaj prisotnih pa smo to rojstvo tudi v živo doživljali. Zato naj o teh dogodkih spregovorim iz današnje perspektive. Razmišljati želim o tem, kaj je pognalo iz semena, ki smo ga s skrbjo in veselim pričakovanjem sadili pred petindvajsetimi leti. Je seme padlo na kamnita, peščena ali plodna tla? Je bujno raslo, ali ga je dušilo grmovje? Sta mu škodili toča in poletne pripeka? Mu je godil rahel pomladni dež?

Ker se v času, ki mi je na voljo, ne morem dotakniti vsega, kar je spodbujalo in kar je krnilo odraščanje naše mlade države, se bom osredotočila na troje: najprej na to, kolikšna je bila enotnost v času osamosvajanja in kako se takratna stališča politikov, odražajo v njihovem današnjem delovanju; nato o tem, kaj smo od slovenske državnosti pričakovali in kaj dobili; ter končno o tem, kaj lastna država pomeni za obstoj slovenskega naroda.

Enotnost

Pogosto slišimo, da je bil čas osamosvajanja čas največje narodove enotnosti, a tudi, da ni bilo malo nasprotnikov osamosvojitve. Kaj od tega drži? Kako enotna je bila volja slovenskega naroda in državljanov Slovenije, kažejo rezultati plebiscita, ki se ga je udeležilo 88,5 odstotkov vseh volivcev, za samostojno in neodvisno Slovenijo pa je glasovalo kar 95 odstotkov udeležencev. Niso pa bili tako enotni glavni politični akterji. Že slavni stavek 'Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan', ki ga je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan izrekel na slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti, je napovedoval, da se bomo prej ali slej 'zbudili'.

Tudi nekatere druge izjave, ki jih v evforiji trenutka nismo jemali dovolj resno, kažejo, da so nekateri vidni politiki pričakali rojstvo države s figo v žepu. Napoved, da bomo po osamosvojitvi 'jedli travo', prav gotovo ni bila izrečena za spodbudo. Izrekel jo poslanec ene takrat močnejših strank, ZSMS, Mile Šetinc, ki je dejal: »Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi, tudi tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa ali svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je ta izključno slovenska.«

Takratni predsednik predsedstva SFRJ, Janez Drnovšek je na vprašanje tujega novinarja, kaj misli o pogledih strank, ki zagovarjajo izstop Slovenije iz Jugoslavije, odvrnil: »V nekaterih strankah tako mislijo, v drugih mislijo, da to ni modro. Ne želim tega komentirati.« S to 'odločnostjo' se lepo sklada dejstvo, da je bil Drnovšek v tistem času predsednik gibanja neuvrščenih, malo manj logično pa se zdi, da se je komaj kako leto kasneje zavihtel na mesto premierja države, katere nastanka ni želel komentirati. Tudi med slovenskimi veleposlaniki prve generacije je bila vrsta takih, ki so želeli vse prej kot osamosvojitev.

Vrhunec ironije pa je, da je prvi predsednik države postal človek, ki je v času osamosvajanja izjavil: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« In ni ostalo le pri besedah in intimnem čutenju. Ustrezna so bila tudi njegova dejanja; denimo vloga, ki jo je odigral pri razorožitvi enot teritorialne obrambe, pa njegov podpis Deklaracije za mir 1991, ki je bila po vsebini zahteva za razorožitev Slovenije in to le malo pred začetkom osamosvojitvene vojne. Da ni šlo zgolj za napačno oceno trenutka, je Milan Kučan ponovno dokazal 23. decembra lani, ko je v pogovoru za TV Slovenija izjavil: "Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem."

Tudi mnogi drugi nasprotniki osamosvojitve so bili kasneje nagrajeni s položaji v politiki, gospodarstvu in celo diplomaciji. 'Navadni upokojenec' Milan Kučan pa tudi danes ni brez vpliva, kar se močno pozna v vsakdanjem življenju Slovenije in njenih ljudi.

Prebujenje v nov dan

Tistega junijskega večera leta 1991 so bile dovoljene sanje. Prebudili smo se v nov dan in bila je vojna. Na srečo je bila po zaslugi skrbno pripravljene in odlično izpeljane strategije kratkotrajna. In zdelo se je, da so vse naše sanje na dosegu roke in da je meja nebo.

A ne za dolgo. Dnevi so minevali in začel se je oglašati dvom: Je to tisto, kar smo si želeli? Je to država, po kakršni smo hrepeneli, kakršno smo sanjali? Je to naš pravi dom, kjer 'prosti volimo si vero in postavo'?

Večina udeležencev plebiscita, ki je glasovala za samostojnost, je imela v mislih nacionalno državo, ki temelji na suverenosti nacije, torej naroda. Ta pa je mnogo plastna kategorija, pri kateri stopa v ospredje zdaj ta zdaj ona lastnost. Narod kot pravno politična kategorija pomeni skupnost državljanov (demos), ki so med seboj enakopravni ne glede na družbeni status, sorodstvene vezi, izobrazbo, vero ipd. Narod kot socialno politična kategorija vspostavlja ljudstvo (plebs) v odnosu do elite. V sociološko psihološkem smislu pa narod pomeni skupnost ljudi (etnos), ki jih vežejo skupna preteklost, vera in kultura, kakor tudi občutek pripadnosti ter vzajemno prepoznavanje in priznavanje posameznika kot člana te skupnosti.

V tej luči je zanimivo, kako republiko Slovenijo definira ustava: V 3. členu je zapisano, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, da temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo'. V definiciji torej najdemo narod kot pravno politično kategorijo, se pravi kot skupnost državljanov, ter kot socialno politično kategorijo, kjer je poudarjeno, da je nosilec oblasti ljudstvo. Ustavna definicija pa pušča ob strani narod kot sociološko psihološko kategorijo in se ne ukvarja s skupno preteklostjo, vero in kulturo. Na prvi pogled se morda zdi, da je ta vidik upoštevan v sintagmi 'pravica slovenskega naroda do samoodločbe'. A to de facto ne drži, kar je razvidno že iz tega, kako je potekalo glasovanje na plebiscitu. Na njem smo odločali kot skupnost državljanov, se pravi kot pripadniki naroda v pravno političnem smislu. Načeloma s tem ni nič narobe, a če govorimo o izpolnitvi tisočletnega sna slovenskega naroda, potem bi tudi skupna preteklost, vera in kultura morale imeti v novi državi svojo veljavo.

Skupna preteklost

Kako pa je s tem v resnici? Zavest o skupni preteklosti je slabotno izražena. V učnih načrtih je komaj kaj domoljubja. V zgodovinskih učbenikih zaman iščemo potrditve zgodovinskosti našega naroda. Pri obravnavo časovno bolj oddaljenih obdobij ostajamo Slovenci v senci drugih večjih, domnevno pomembnejših narodov. Ob tem je vse premalo poudarjeno, kako smo se kot narod obdržali v nenaklonjenih zgodovinskih okoliščinah.

Še huje je, ko prebiramo poglavja o dogajanju med drugo vojno in po njej. Skupna zgodovina, ki naj bi bila povezovalka, igra v šolskih učbenikih dobesedno razdiralno vlogo. Šolski sistem še četrt stoletja po padcu komunizma stoji na braniku enoumja in to kljub temu, da je z malo truda, samo z nekaj kliki, dosegljiva tudi drugačna interpretacija dogodkov. Z večji učinek kontinuirane indoktrinacije se izdatno trudijo mediji in tako omogočajo, da si ena stran lasti vse zgodovinske zasluge in pripisuje vso krivdo nasprotni strani. Zanimivo je, da to razdiralno početje najbolj spodbujajo prav tisti, ki sicer neprenehoma ponavljajo mantro: »Pozabimo na preteklost, zazrimo se v prihodnost!«

Pri tem pozabljajo, da brez razčiščene preteklosti ni prihodnosti. Še več, upam si trditi, da nekaterim razdvojenost naroda ustreza, saj imajo od tega koristi. Je pa to pogubno za narod; kajti tako kot velja za posameznika, da je sposoben uravnavati pot tja, kamor je namenjen, le če ve, od kod prihaja, je tudi za narod pomembno, da razume svojo preteklost, da jo sprejme v njeni celovitosti, jo prečisti in po tej katarzi nadaljuje pot naprej. Ta naloga je še pred nami. Nismo je opravili. Brez tega pa kot narod nimamo prihodnosti. Z besedami Milana Komarja: »Krivda staršev se ne izgubi, ampak odmeva med potomci. Ta misel nas napolni z resnobo, kakor nas vzradosti gotovost, da naša dobra dela ne bodo usahnila brez sledu. Oboje nam narekuje hvaležnost in odpustljivost do prednikov in nam budi čut odgovornosti do potomcev ter tako daje zavest včlenjenosti v tok zgodovine in v kontekst dogajanja.« (konec citata)

Hladna državljanska vojna se nadaljuje v današnji čas. Tudi obdobje osamosvojitve in vojne za Slovenijo ni izvzeto iz potvarjanja zgodovine. Mladi to obdobje zelo slabo poznajo. Anketa med gimnazijci in študenti je pokazala, da največ vprašanih meni, da je pri osamosvojitvi najpomembnejšo vlogo odigral Milan Kučan, ki – omenila sem že – celo sam priznava, kako osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli njegova najintimnejša opcija. Resnični spiritus agens slovenske državnosti, Jože Pučnik je po isti anketi šele na petem mestu. Ob nepoznavanju lastne preteklosti ne preseneča, da na državnih proslavah v prvih vrstah sedijo tisti, ki so bili v času osamosvajanja zadržani in nastanku slovenske države celo nasprotovali, medtem ko najzaslužnejše osamosvojitelje zasmehujejo, jih vlačijo pred sodišča in blatijo po medijih.

Tako 'zazrti v prihodnost' brezglavo drsimo nazaj v preteklost.

Vera in kultura

Nič bolje kot na polju skupne zgodovine nam ne kaže na področju vere in kulture. Časi, ko je slovenski narod v veliki večini pripadal katolištvu, so očitno minili. Na srečo so za nami tudi časi preganjanja, ko so oblasti ljudi zaradi njihove vere zapirale in včasih celo usmrtile. Formalni verski svobodi navkljub pa je v slovenski družbi odnos do kristjanov, še zlasti do katolikov, pogosto dobesedno neciviliziran. Kot da mantra 'vsi drugačni – vsi enakopravni' velja za vse, le za katolike ne. Ti so menda neuki, nazadnjaški, nagnjeni k domačijski zaplankanosti in hkrati kolaborantstvu … so skratka drugorazredni državljani in živo nasprotje izobraženih, svetovljanskih, naprednih in v vseh pogledih častivrednih prvorazrednih državljanov.

Morda se zdi ta podcenjujoč odnos do kristjanov manj poguben od povojne tiranije. V resnici pa ni tako. Če je odkriti teror dosegel, da so se verniki umaknili iz javnega življenja, v svoji notranjosti pa ostali Kristusovi, poniževanje in sramotenje prinašata nemir tudi v globlje plasti človeške psihe. Ob pomanjkanju osnovnega spoštovanja do verujočih vera ne more odigrati svoje narodno povezovalne vloge, ki se kaže v ohranjanju in prenašanju vrednot, ki so skupne tako verujočim kot neverujočim, na mlajše rodove.

V tej točki prepletanja vere in kulture na izpitu nismo padli samo Slovenci ampak tudi Evropska zveza. Spomnimo se spodletelih prizadevanj za vpis krščanskih korenin v preambulo evropske ustave. In zdaj smo tam, pri razvrednotenju vrednot, ko se včeraj izmišljene vrednote merijo z večnimi, kakor da bi bile njim enake … To nujno vodi v kaos, četudi na videz vlada red.

Pred več kot pol stoletja je Milan Komar v svojem eseju Branilec miru zapisal takole:

»Mir je pokojnost reda. Tako ga opredeli srednjeveška krščanska filozofija. Mir torej ni kakršna koli pokojnost ali celo negibnost. Recimo, pokojnost nereda ali negibnost smrti. Pogostokrat se nered ustali. Ni ga več, ki bi proti njemu protestiral. Trpnost ljudstva je prevladala. Čeprav se zdi, kot da bi bil mir, to nikakor ni mir. Tudi v osebnem notranjem življenju se nered lahko ukorenini, človek se nanj privadi in glas vesti skoraj onemi, na zunaj ni videti nobene nervoznosti in še manj razklanosti, vendar to ni mir, ampak otopelost.

Pravi mir izvira iz reda. Ko je vsaka stvar na svojem mestu, trenja prenehajo in konflikti izgubijo svoj smisel. Red pa ni samo človeškega izvora. Človeški red samo podaljšuje in podrobno razvija naravni in božji red, ki je položen v stvarstvo. Kadar se človek ne podredi temu redu, vnaša v stvarstvo nered. Zakaj nered ni nič drugega kot spopad med različnimi redi …« (konec citata)

Kako zelo navidezen je mir, če ne temelji na naravnem v stvarstvo položenem Božjem redu, doživljamo domala vsak dan, ko se sredi Evrope, ki je pozabila na svoje krščanske korenine, spopadajo redi nižjega reda tako očitno, da tega ni mogoče spregledati.

Narod

V nebesih, 'pred Božjim tronom z neštevilnimi banderi stoje angeli za vsak narod posebej', pravi Haecker. Kaj pa tu, na zemlji? Danes, četrt stoletja po tem, ko smo Slovenci dobili lastno državo, se moramo na žalost vprašati, kakšen smisel ima ta v času, ko se nacionalnost izgublja. Smo Slovenci sploh zgodovinski narod? Smo kot narod sposobni preživetja? Smo sploh še enoten narod, ko pa mu del rojakov noče pripadati? In ne nazadnje – koliko nas sploh je?

Začnimo s slednjim. Številke2 so neizprosne. Ob popisu leta 1953 je imela Slovenija nekaj več kot milijon in 466 tisoč prebivalcev, od tega je bilo Slovencev milijon in 415 tisoč, oziroma 96 odstotkov in pol. Pol stoletja kasneje, leta 2002. je bilo prebivalcev milijon in 964 tisoč, od tega Slovencev milijon in 631 tisoč, torej le še 83 odstotkov. V času osamosvojitve, leta 1991 je bil delež prebivalcev, ki so se opredelili za Slovence 88,3 odstotke, torej za pet in pol odstotka višji kot deset let kasneje… Zdaj pa narodne pripadnosti, tako kot tudi verske, že nekaj časa sploh ne ugotavljamo več. Zakaj?! Morda zato, da bi ne bilo preveč očitno, kako Slovenci postajamo manjšina v lastni državi. Po osamosvojitvi se je v državo preselilo okoli 210 tisoč priseljencev, letno okoli 15 tisoč, od tega kakih tisoč otrok ...

Še bolj zaskrbljujoča je nizka stopnja rodnosti, saj število živorojenih otrok na žensko v rodni dobi že od začetka osemdesetih let ne dosega vrednosti potrebne za enostavno obnavljanje prebivalstva. Tak trend statistika označuje s pojmom 'zožena reprodukcija', na daljši rok pa to ne pomeni nič drugega kot izumiranje naroda. Če dodam, da povprečno rodnost dvigujejo neslovenske matere, ki imajo praviloma več otrok kot slovenske, je zaskrbljenost za narodni obstoj tem večja. Da ne bo pomote – ne kritiziram višje rodnosti pri njih, obžalujem pa nizko pri Slovenkah.

O tem, kako je z rodnostjo v slovenskih družinah v zamejstvu in po svetu, nimam statističnih podatkov, a verjamem, da je tam prisotna večja odprtost za življenje. Kljub temu pa se bojim, da to ne more nadomestiti usihanja slovenstva v matici. Še več, umiranje na obroke, ki smo mu priča doma, zna usodno vplivati tudi na Slovence po svetu.

Sprašujem se, odkod to usihanje moči naroda, ki je kljub nenaklonjenim zgodovinskim okoliščinam preživel skozi stoletja? In to prav zdaj, ko imamo svojo nacionalno državo in bi pričakovali, da nam bo to dalo nov zagon.

Med najglobljimi vzroki naše poškodovanosti so brez dvoma povojni poboji, zaradi teh smo izgubili dobršen del narodove elite. Del te elite pa je bil pregnan, v domovini zamolčan in torej za velik del naroda 'mrtev'. Med pregnanimi in pomorjenimi so bili – tega ne spreglejmo – v veliki večini življenju bolj odprti katoliki.

Pogubno za nacionalno zavest je bilo tudi pol stoletno pranje možganov, zaradi katerega smo se Slovenci prenehali čutili kot enoten narod. Orwellovska delitev na pozitivne, napredne, revoluciji zavezane zmagovalce in vse ostale, ki so bili prej ali slej deležni statusa 'neosebe', je narod usodno razklala.

Padec berlinskega zidu in zaton socializma, je spodnesel tla pod nogami domnevno 'boljši polovici' naroda. Razredne korenine so bile posekane, narodnostne so bile slabo razvite, zato ne preseneča, da mnogi nočejo imeti z narodom in njegovo kulturo ničesar več. So svetovljani in podpirajo multikulturnost.

Veliko upanje, da se bomo po osamosvojitvi Slovenci zavedli korenin in stopili skupaj, je počasi zbledelo, saj mnogi – večina od njih pripada tranzicijski levici – počnejo čisto vse, da bi se razklanost naroda poglobila, namesto da bi izginila.

Izhod

»Prijatelji, ne take pesmi! Drugačno zapojmo, veselejšo!« se takemu razmišljanju upira Ivan Cankar. Seveda, veselejšo zapojmo! Toda kako?

Globoko v sebi sem prepričana in že večkrat sem to javno izpovedala, da Slovenci kot narod ne bomo preživeli brez dostojnega pokopa svojih mrtvih. Za dostojen pokop pa je premalo odrediti mesto, ga posvetiti in postoriti vse potrebno za prenos posmrtnih ostankov pobitih. Najprej jim je treba vrniti dobro ime. Umor dobrega imena je hujši zločin od telesnega umora. In prav dobro ime je bilo poleg življenja vzeto tisočim in deset tisočim izvensodno pobitim. In še sedem desetletij po smrti lahko vsakdo, ki se mu zahoče, o njih nekaznovano govori kot o narodnih izdajalcih. Izjava 'še premalo smo jih' je deležna zgolj sramežljivega zgražanja. Ali pa niti tega ne.

Nekoč jih je neka oblast brez vsakega dokaza zaradi svojih koristi imenovala 'izdajalci', zdaj pa se neka druga oblast spreneveda in ne stori nič, da bi to spremenila. V zatohlosti, ki se na ta način vzdržuje, pa se je razbohotila navada ovajanja brez osnove, Kot nekoč mrtvim, se zdaj živim, ki so komu napoti, jemlje dobro ime; brez dokazov se jih proglaša za sodelavce Udbe, pripisuje se jim nečedne posle, določa se jih za dežurne krivce. Tega ne počne le ulica, temveč tudi sodstvo, mediji in politika ... Nekaznovano. Kajti uničenje dobrega imena nekoga pri nas ne velja za zavržno dejanje, še za prestopek ne.

Da bi se to spremenilo mora oblast opraviti svoje. Zakonodajna, v kolikor zaščita dobrega imena zakonsko ni dovolj opredeljena, in sodna, v kolikor je. Vse to bomo morali zahtevati in doseči. In izmoliti. Zato z veseljem povem, da se na duhovni ravni nekaj že dogaja: To je projekt Vseposvojitev, katerega pobudnica, Romana Bider nas nagovarja, da izmed blizu 98 tisoč imen žrtev medvojnega in povojnega nasilja izberemo eno in jo posvojimo. Izbrano ali naključno. In kot posvojitelji skrbimo za njen spoštljiv spomin.

Kaj bomo s tem dosegli? Romana Bider odgovarja takole: »Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.«

Čas mi ne dopušča, da bi o tem projektu povedala kaj več, zato vabim vse, ki ste morda nagovorjeni pa ga še ve poznate, da obiščete spletno stran http://vseposvojitev.si/ .

A preden končam, naj omenim še dvoje prizadevnj slovenske civilne družbe, ki zbujata upanje. Najprej me opogumlja množična podpora referendumu za ohranitev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Lani decembra smo jo, ne prvič, ubranili. To kaže, da v času vsesplošne zrahljanosti še premoremo vzpostaviti zdrav odnos do temeljnih civilizacijskih vrednot.

In ne nazadnje – upanje, da nekoč – najbolje čim prej – Slovenci le zapojemo veselejšo pesem, zbujajo tudi prireditve podobne današnji, saj kažejo, da nas ne globalizacija ne digitalizacija nista do kraja posrkali vase, temveč se želimo srečati tudi v živo in nam zato ni težko priti od blizu in od daleč.

Bog blagoslovi vsa ta prizadevanja!


Nadškof Alojzij Cvikl na Višarjah
Nadškof Alojzij Cvikl na Višarjah

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci, dragi romarji, ki ste se danes zbrali tukaj pri Višarski Materi Božji!

Današnje srečanje sta pripravili Rafaelova družba in Zveza izseljenskih duhovnikov in nam s tem omogočili, da se tukaj pri Mariji srečajo tri Slovenije: matična, zamejska in izseljenska. Danes želimo tukaj ob Mariji doživeti in živo začutiti, da smo ena sama družina.

Višarje so nam Slovencem zelo blizu. Do nastanka romarske poti na Brezjah so bile sv. Višarje naša najpomembnejša in najbolj obiskana romarska pot. Mnogi so se na romanje sem podajali peš. Lasnik hiše, ki jo je kupil moj stari oče in je postala naš dom, se je kar 37-krat, leto za letom, peš, iz Nove Cerkve, podal sem na sv. Višarje na romanje. Zato je bila naša domača hiša polna slik in spominov iz sv. Višarij. Na eni od slik je napis: »Na Višarjah nas čaka Kraljica, na tem čudovitem in vzvišenem kraju«. Tudi nas je danes tukaj pričakala Božja Mati, da bi nas sprejela ter objela s svojo materinsko ljubeznijo; da bi začutili, da smo tu pri njej vsi doma. Tukaj smo vsi sprejeti, kot v domači hiši.

Un saluto cordiale a tutti pelegrini di lingua italiana!

Ein herzlicher Wilkomenngruss an alle anwesender Pilger

Pozdrav vsem vam, romarji iz matične domovine, iz zamejstva in izseljenstva!

Letošnje romanje treh Slovenij poteka ob 25-letnici naše domovine in v svetem letu Božjega usmiljenja, ki je namenjeno nam vsem, da bi v tem svetem času odkrili in doživeli, kako želi Bog po svojem usmiljenju in dobroti vstopiti v življenje vsakega od nas, kako želi vsakega od nas osvoboditi in odrešiti neštetih bolečin, nam osvetliti našo pot, jo osmisliti in nam pomaga, da bi to življenje zaživeli v vsej polnosti.

Božja beseda, ki smo jo danes poslušali nas spodbuja k pravi uporabi časa. Jezus v prilikah spodbuja k čuječnosti, v pričakovanju njegovega prihoda.

»Imejte ledja opasana in svetilke prižgane, glejte, da vas ob svojem prihodu najdem čuječe, pa vas bom povabil k mizi, se prepasal in vam stregel«, nam danes govori Jezus.

Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da odide na pot, kakor so bili Judje med obhajanjem pashe v Egiptu (prim 2Mz 12,11). To pa je tudi drža tistega, ki je pripravljen oditi na delo.

Jezus nam ne govori tako, kot starši, ki dostikrat pravijo otrokom: »Prinesi dobro spričevalo, pa boš dobil kolo« ali »še dve leti vztrajaj do birme, pa ti bo boter kupil moped, računalnik, pa še kaj…«

Kristjani evangeljskih naročil ne spolnjujemo zaradi obljubljene nagrade, ampak zaradi vrednot, ki jih evangelij vsebuje. Vemo, da je to za nas resnično dobro. Zato nismo čuječi, zvesti in razumni, ker bomo za vse to bogato poplačani, temveč se čutimo nagrajene in srečne, da nam je dana možnost služiti Bogu. Božje kraljestvo, ki nam je obljubljeno, za nas ni nekaj, kar bo šele prišlo na koncu, temveč je že sedaj med nami, zato smo veseli in hvaležni, da to kraljestvo sploh obstaja in hvaležni, da smo vanj povabljeni.

Ko slišimo Jezusovo vabilo, naj bomo čuječi in vedno pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvom, ali se vse to morda nanaša le na končni Kristusov prihod, ki se bo uresničil ob koncu časov, za vsakega od nas ob smrti. Toda, kakor obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je treba verovati tudi prihajanje Boga, ki se dogaja med nami vsaki dan. To je prihajanje v tihoti, a vendar vedno milostni Božji prihod, ko Gospod tiho in obzirno trka na vrata naših src, s svojo besedo, s svojim navdihom, pa tudi s kakšnim čisto konkretnim dogodkom in doživetjem, tudi kdaj s trpljenjem…

»Glej stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).

Jezus stoji pred vrati našega življenja, naše notranjosti in trka! Tudi danes je potrkal in čaka naš odgovor. Sveti Avguštin je napisal čudovit stavek: »Bojim se Jezusa, ki gre mimo«, z drugo besedo: »Bojim se, da bi šel mimo, a jaz tega ne bi opazil«. Toda kako ga opaziti in sprejeti resnico, da On v resnici prihaja k nam, da ne bo šel »mimo naših vrat?« Večkrat moramo zato prositi Sv. Duha, da nam bo pomagal odkriti, kaj v danem trenutku pomeni odpreti vrata Kristusu: odpreti mu vrata svojega srca, razuma, in tudi naših čustev…

Bistvo čuječnosti je v tem, da odkrivamo, spoznamo in presojamo dogodke, ko Gospod prihaja k nam! Prvi pogoj, da to spoznavamo in doživljamo je, da se dvignemo nad vidni, materialni svet. Nenavezanost na zemeljske stvari je pogoj, da se lahko oklenemo Njega, ki je edini pravi zaklad in ki more uresničiti naša najgloblja hrepenenja in umiriti naše srce. Jezus pričakuje od nas, da svoje življenje živimo odgovorno, da zvesto uresničujemo poslanstvo, ki nam je zaupano, …, vse dokler ne pride On sam, v svoji slavi.

Zgodi se, da kdo živi, kakor bi ne slišal Jezusovega vabila k čuječnosti, zvestobi in razumnosti. Včasih se zdi da kdo rajši pojeda, popiva, se upijanja in uganja vsakovrstne nespodobnosti. Ali ni za takšnega človeka morda največja kazen prav v tem, da s svojim vedenjem in ravnanjem kazi svojo osebnost in ponižuje svoje dostojanstvo?

Papež Frančišek je pred nedavnim, ob sklepu svetovnih dni mladih na Poljskem, med drugim povedal: »Gospod ne želi ostati samo v lepem spominu, ampak želi priti in vstopiti v tvojo hišo, želi biti in prebivati v tvojem vsakdanjem življenju.«

Zbrali smo se pri Višarski Materi Božji, da bi nas ona popeljala k svojemu Sinu, da bi začutili, da to našemu življenju nič ne vzame, nasprotno, neskončno veliko pa nam podeli.

Danes prosimo Višarsko Mater Božjo za nas, ki živimo v matični Sloveniji in za vse tiste, ki živite v zamejstvu in izseljenstvu, da bi v moči Svetega Duha in po Marijini priprošnji naša srca bila trdno zasidrana v Bogu. To je namreč vir resnične in prave radosti! V povezanosti z Bogom bomo lahko živeli v odprtosti tudi drug do drugega in bomo vse bolj začutili, da smo med seboj bratje in sestre. Tako bomo bolje videli dobro v nas samih in prav tako dobro v naših bližnjih, ter bomo Bogu za vse to iskreno hvaležni.

Višarska Mati Božja že stoletja kraljuje tukaj in nas nagovarja, sredi te neokrnjene in čudovite narave. Tukaj je zato zelo primeren kraj za naša srečevanja, kjer se utrjuje zaupanje in prijateljstvo med Slovenci, Furlani, Italijani, Avstrijci in Nemci. Prosimo našo dobro nebeško Mater, da bi ohranjali in razvijali dragoceni mir, da bi rastli v medsebojnem spoštovanju in nenehnem prizadevanju za iskanje tega, kar je skupno dobro.

Mnogi danes vere ne doživljajo, kot vrednote ali še manj kot dragocenega zaklada. Tako življenje po veri več ne prežema njihovega vsakdanjega življenja. Toliko bolj zato potrebujemo »močne« trenutke, ko človek doživi bližino Boga, ko od blizu začuti njegovo ljubezen in dobroto. Takšna spodbuda je gotovo lahko tudi današnje romanje, ko živo doživljamo, da nas druži ista vera in ista ljubezen do Boga in drug do drugega.

Višarska Mati Božja, pomagaj nam da bomo še bolj v polnosti dojeli lepoto in veličino vere, ki osmišlja in osvetljuje našo vsakdanjo pot.

Tukaj smo kot romarji. Vsak romar s seboj prinese svojo lastno zgodbo, lastno vero, svoje radosti, pa tudi svoje križe in rane. Vsak tudi danes v svojem srcu nosi svojo prošnjo in izbrano željo, ki jo želi zaupati Materi Mariji. Marija naj nas vse sprejme, kot družinske člane, kot svoje sinove in hčere. Zato želim, naj vsak tudi na tem današnjem srečanju začuti, da je ljubljen, da ga objema božje usmiljenje, kajti takrat ko to začutimo, lahko usmiljenje delimo tudi drug drugemu. Marija, naša skupna Mati, ve, da vsak od nas v globini srca išče Boga, da vsak od nas išče in hrepeni po tem, da bi začutil, da je ljubljen, vsak od nas išče, da so naše rane ozdravljene, da bi tako naše življenje zaživeli v vsej njegovi polnosti. Prosimo, da bi se domov v naše družine, v naše skupnosti, v naš slovenski narod vrnili potrjeni v veri ter v zaupanju v Boga in da bi pustili, da Bog blagoslavlja naša pota, naše vsakdanje življenje. Kajti samo tako bo v našem vsakdanjem življenju več ljubezni, samo tako bomo bolj prisrčni, bolj potrpežljivi, bolj odprti drug do drugega in tako bomo res rasli kot ena družina pa naj bo v matični domovini, zamejstvu ali izseljenstvu.

Višarska Mati božja - toliko stoletij je prinašala upanje našim prednikom – naj prinese upanje tudi nam, tudi naši domovini Sloveniji, ki letos praznuje 25-letnico. Gotovo je danes dar hvaležnosti za ta dar, ki smo ga prejeli, obenem pa tudi prošnja in molitev za to, da bi ta dar znali ohranjati, da bi res začutili, da je to naš skupen dom. In kakor se pri Mariji čutimo vsi sprejete in potrjene v tem, kar je dobro, kar je plemenito in iskreno, da bi tudi v domovini naši začutili sprejete in potrjene in da vsak lahko prispeval svoj delež k temu, da bi življenje bilo še lepše, predvsem pa z več ljubezni, več resnice in odprtosti drug do drugega. Mariji pa tudi izročimo vse naše pokojne, še posebej vse tiste, ki so darovali svoje življenje za to, da smo mi lahko samostojni v naši domovini in bodimo hvaležni, ki so prispevali svoj delež k temu in bodimo vredni nasledniki teh mož in žena, ki so verovali, upali in se veselili, da bomo lahko nekoč živeli v svoji domovini, da bomo sami lahko soustvarjali in prispevali svoj delež k temu, da bo to res naša skupna domovina.

Višarska Gospa, kraljica Evrope, prosi za nas!

Amen.


Ne spreglejte: