Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Marta JerebičMarta Jerebič

Papež: Duhovniki poklicani služiti laikom, ne laiki duhovnikom

Cerkev po svetu | 27.04.2016, 07:57

»Laiki so del zvestega svetega Božjega ljudstva in so zato protagonisti Cerkve in sveta; mi pa smo poklicani, da služimo njim, ne da oni služijo nam,« je papež Frančišek zapisal v pismu, naslovljenem na kardinala Marca Ouelleta, predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko. V začetku marca je namreč v Vatikanu potekalo plenarno zasedanje omenjene papeške komisije. Ob koncu srečanja – posvečeno je bilo vlogi laikov v javnem življenju – je udeležence sprejel tudi papež Frančišek, ki po skoraj dveh mesecih ponovno spominja na takratne razprave, da – kot zapiše na začetku pisma – »duh razločevanja in premišljevanja« tistih dni »ne bi padel v prazno«.

Cerkev ni elita duhovnikov

Premišljevanje o vlogi laikov sveti oče pravzaprav začne z zelo konkretno in jasno opredelitvijo vloge in položaja duhovnikov ter posvari pred nevarnostjo klerikalizma. Takoj na začetku pisma izpostavi, da si pastirja ni mogoče predstavljati brez črede, kateri je poklican služiti. »Pastir je pastir ljudstva, ljudstvu pa se služi od znotraj. Velikokrat gre naprej in odpira pot, drugič se vrne nazaj po poti, da nihče ne bi zaostal, in nemalokrat je sredi ljudstva, da bi dobro začutil utrip ljudi.« Gledati zvesto sveto Božje ljudstvo in se čutiti njegov del je po papeževih besedah pomembno, saj duhovnika na drugačen način umesti v življenje.

Gledati Božje ljudstvo pomeni »spominjati se, da vsi vstopimo v Cerkev kot laiki«. Prvi zakrament je krst, prvo in temeljno posvečenje ima svoje korenine v krstu. Nihče namreč ni krščen kot duhovnik ali kot škof. Papež zato poudari, da »Cerkev ni neka elita duhovnikov, redovnikov, škofov«; vsi oblikujejo zvesto sveto Božje ljudstvo. Pozaba tega prinaša različne nevarnosti in deformacijo duhovnikove tako osebne kot skupnostne izkušnje o službi, ki mu jo je zaupala Cerkev.

Klerikalizem – ena največjih deformacij

Papež Frančišek izpostavi še en element, ki je sad napačnega načina življenja ekleziologije, ki jo je ponudil drugi vatikanski koncil. To je klerikalizem, ki ga papež opredeli kot »eno od največjih deformacij, s katero se Latinska Amerika mora spoprijeti«. Kot zapiše, ta drža »razveljavlja osebnost kristjanov«, prav tako »zmanjšuje in podcenjuje krstno milost, ki jo je Sveti Duh položil v srce naših ljudi«. Klerikalizem vodi v »homologacijo laikata«. Ko se laikat obravnava kot mandat, se omejujejo različne iniciative, prizadevanja in izvirnost, ki so potrebni za prinašanje evangelija v vsa okolja družbenega in političnega delovanja. Klerikalizem, daleč od spodbujanja raznih prispevkov in predlogov, počasi ugaša preroški ogenj, o katerem bi morala pričevati vsa Cerkev. »Klerikalizem pozablja, da vidnost in zakramentalnost Cerkve pripadata vsemu Božjemu ljudstvu in ne samo nekaterim izbranim in razsvetljenim,« izpostavi Frančišek.

Eden redkih prostorov v Latinski Ameriki, kjer se je Božje ljudstvo osvobodilo vpliva klerikalizma, je po papeževih besedah »ljudska pastorala« ali »ljudske pobožnosti«: »To je bil eden redkih prostorov, kjer sta se ljudstvo (vključno s svojimi pastirji) in Sveti Duh lahko srečala brez klerikalizma, ki hoče kontrolirati in zavirati maziljenje Boga.« Seveda ima tudi ljudska pastorala svoje pomanjkljivosti, a če je dobro usmerjena, je polna vrednot in lahko postane resnično srečanje z Bogom v Jezusu Kristusu, pri čemer se papež sklicuje na apostolsko spodbudo Pavla VI. Evangelii nuntiandi.

Ni pastir tisti, ki mora povedati laiku, kaj naj stori in reče

Sveti oče zatem preide na osrednje vprašanje, ki se mu je med marčevskim zasedanjem posvečala papeška komisija: »Kaj pomeni, da laiki delajo v javnem življenju?« In odgovarja: »Pomeni iskati način, kako opogumiti, spremljati in spodbujati vse poskuse in napore za ohranjanje živega upanja in vere v svetu, ki je poln nasprotij, predvsem za najrevnejše, predvsem z najrevnejšimi. Pomeni, da si kot pastirji prizadevamo sredi našega ljudstva in z našim ljudstvom podpirati vero in njegovo upanje. Odpirati vrata, delati z njim, sanjati z njim, premišljevati in predvsem moliti z njim.« Papež Frančišek poudari, da ni pastir tisti, ki mora povedati laiku, kaj mora storiti in reči; on sam vé to mnogo bolje od duhovnikov. Ni pastir tisti, ki mora odrediti tisto, kaj morajo verniki povedati v različnih okoljih. »Kot pastirjem, povezanim s svojim ljudstvom, bo dobro delo, če se vprašamo, kako spodbujamo in pospešujemo ljubezen in bratstvo, željo po dobrem, po resnici in po pravičnosti; kaj storimo, da se pokvarjenost ne bi ugnezdila v naša srca,« je neposreden papež Frančišek.

Krščenega spremljati v njegovem javnem in vsakdanjem življenju

Pogosto se je namreč mislilo, da je aktiven laik tisti, ki je vključen v Cerkvene dejavnosti ali dela v župniji ali škofiji. Bolj malo pa se je premišljevalo, »kako spremljati krščenega v njegovem javnem in vsakdanjem življenju«. »Ne da bi se zavedali, smo ustvarili elito laikov, pri tem pa verjeli, da so aktivni laiki samo tisti, ki delajo duhovniške stvari; pozabili in zanemarili pa smo vernika, ki velikokrat izčrpava svoje upanje v vsakodnevnem boju za življenje vere.« To so po papeževih besedah situacije, ki jih klerikalizem ne more videti, ker bolj skrbi za dominiranje nad prostori kot pa za ustvarjanje razvoja.

Kot je izpostavil, je treba spoznati, da laik, ki je pogreznjen v družbeno, javno in politično življenje, »potrebuje nove oblike organizacije in obhajanja vere«. Današnji ritmi so zelo drugačni od tistih pred tridesetimi leti. Treba si je domisliti nove prostore za molitev in občestvo, bolj inovativne, privlačnejše in pomenljivejše za mestno prebivalstvo. »Nelogično in celo nemogoče je misliti, da bi morali mi kot pastirji imeti monopol nad rešitvami na številne izzive, ki nam jih prinaša sodobno življenje.« Ravno nasprotno, po papeževih besedah morajo biti na strani svojih ljudi, jih spremljati v njihovem iskanju in spodbujati njihovo domišljijo, ki je zmožna odgovoriti na sedanje problematike. In to razločevanje mora biti vedno »z našimi ljudmi in nikoli za naše ljudi ali brez naših ljudi«. Nemogoče je dajati splošna navodila za organizacijo Božjega ljudstva znotraj javnega življenja. Inkulturacija je proces, ki ga pastirji morajo spodbujati ter opogumljati ljudi, da živijo lastno vero tam, kjer so in s komer so.

Vir: Radio Vatikan

Cerkev po svetu, Papež in Sveti sedež
Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.