»Žegnan les«, ki nas brani vsega hudega

| 20.03.2016, 00:30

Cvetna nedelja je eden najbolj živahnih in barvitih praznikov. Po cerkvah se bohotijo oljčne vejice in drugo, v butare in snope speto pomladansko zelenje in šibje. To obredno dejanje spominja na Kristusov zadnji prihod v Jeruzalem. Izdelovalke in prodajalke butaric - čeprav so med njimi tudi moški - pred ljubljansko stolnico ugotavljajo, da je ta rokodelska spretnost sicer cenjena, vendar zanimanja mlajših rodov ni veliko.

Spomladansko zelenje, ki uspeva na Slovenskem, povsem dostojno nadomesti palmove veje, s katerimi so v Jeruzalemu sprejeli Kristusa, in do katerih bi pri nas težko prišli. Predvsem po vaseh so dečki in mladeniči komaj čakali na dan, ko so k žegnu odnesli butaro, ki so jo izdelali s pomočjo očeta ali starejših bratov. Večja je bila njihova butara, bolj ponosni so bili. Po mestih praznik ni imel takega žara, saj so butarice in oljčne vejice kupili na trgu.

Pred ljubljansko stolnico je ves teden pred cvetno nedeljo veliko ponudbe butar, materiala zanje, pisanih oblancev, a Jože iz okolice Sostrega pravi, da jih je vsako leto manj.

»16 let, od leta 2000 sem tukaj, ampak se mi zdi, da je dejavnost upadla. Včasih nas je bil pol plato. Včasih sem bil tam pri vodnjaku. Glejte, kje sem danes. Ponudba se je kar zmanjšala.« Med izdelovalkami butar so predvsem ženske, a se najde tudi kakšna moška izjema. »Tega sem se navadil od matere. To je šlo iz roda v rod. Prej so se stari starši s tem ukvarjali, nato mati, zdaj pa mi.«

Že šest desetletij – v tem času je izdelala več kot 800 butar - pa se s pletenjem pravih ljubljanskih butaric ukvarja tudi gospa Marija Groznik iz Zagradišča.

»V Ljubljanskih butaricah mora biti sedem vrst lesa, da je prava: leskove palice, oblanci, brin, bršljan, pušpan, oljke, beka za vezanje večjih butaric in vrvica, s katero se vse poveže.«

Butare začne izdelovati že januarja, da lahko zdržijo, pa jih hranijo v skrinjah. Izdelovanje butaric se začne v januarju in doseže vrhunec pred cvetno nedeljo. Butarice merijo od šest pa tja do 20 milimetrov. Več povpraševanja je po manjših, visokih 10 centimetrov, lahko pa sežejo tudi več kot meter v višino. Male butarice stanejo dva evra, prodaja pa je odvisna tudi od vremena.

Barve oblancev so pogosto v barvah slovenske in evropske zastave. »Pa tudi v rumeno-beli papeževi zastavi, pa v odtenkih evropske zastave. Roza, lila in rumena so velikonočne barve, nekateri pa imajo radi tudi čisto bele. Butarice v barvah evropske zastave so včasih šle bolj v promet, zdaj pa kaže, da ljudje nad Evropo niso več tako navdušeni«.

Gospa Marija jih prodaja na osrednjem ljubljanskem trgu, včasih pa pride kakšno kdo iskat tudi na dom. Njene butarice gredo po vsem svetu, saj našo prestolnico obišče veliko tujcev, ki si zelo cenijo simboliko tovrstnih izdelkov.  »Pa zelo veliko jih kupijo, vedno več. To je res lepo videt, če greš čez ta trg. Če ne bo več zanimanja, bo en del turizma manjkal.«

Žegnani les, kot včasih tudi rečemo cvetnonedeljskim snopom in butaram, naj bi ubranil vsega hudega ljudi, živali, rastline in stvari, ki pridejo v stik z njim.