Ljubljana, torek, 12. november 2019, 20:35

Mladi iz Slovenije odkrivali skrivnostno Zvezdno mesto

0:00
0:00
Vesoljski simulator
Foto © ARO

"Zvezdno mesto je povezano z izvirom, v njem so se začeli treningi prvih vesoljcev."

Pred nekaj tedni nam je napisalo prijazno pismo dekle, ki je bilo skupaj z nekaj več kot dvajsetčlansko skupino mladih iz Slovenije na tedenskem izobraževanju o astronomiji v Rusiji. Spremljal jih je direktor vesoljske tiskovne agencije VTA iz Slovenije. Poleg glavnega mesta so si ogledali tudi Zvezdno mesto in v njem doživeli, kar vsakomur ni dano. Zvezdno mesto je bilo skoraj štiri desetletja zaprto za zunanje obiskovalce, vanj so vstopali in v njem živeli le astronavti ter člani njihovih družin. Bilo je eno od zaprtih ruskih mest, v katerem se je snoval sovjetski vesoljski program.

Mesto se je dolga desetletja ovijalo v tančico skrivnosti

Mesto sploh ni bilo označeno na zemljevidu, kljub temu, da je njegova lega razmeroma blizu glavnega ruskega mesta. Obdano je z gozdovi ter visoko železno ograjo, kljub odprtosti pa je za vstop vanj še vedno nujno dovoljenje ruskih oblasti. Na zunaj se od ostalih ruskih mest ne razlikuje bistveno. V svoji notranjosti pa nudi pogled na zibelko sovjetskega vesoljskega programa, v njem je Center za urjenje astronavtov, v katerem ti še vedno izvajajo trening sprehodov v vesolju in dela na vesoljski postaji. V mestu so številni hangarji z vesoljskimi simulatorji, ki so v svoji notranjosti identični kabinam raket, ki astronavte ponesejo v vesolje. V njih prihodnji astronavti vsakodnevno opravljajo usposabljanja. Trening običajno traja pet let. Poleg tehničnega usposabljanja zahteva tudi odlično fizično pripravljenost in trening preživetja v najbolj ekstremnih razmerah.

Zvezdno mesto
Zvezdno mesto

V mesto so po razpadu Sovjetske zveze začeli prihajati tudi zunanji obiskovalci, turisti, med njimi pa je tudi nekaj takšnih, ki imajo precej pod palcem, kar jim daje možnost postati vesoljski turist. V Centru se je za pot med zvezde urilo že šest vesoljskih turistov in ena turistka ter na stotine ruskih in tujih astronavtov.

Na ogled sta tudi modula Sojuza in Burana

Zvezdno mesto je v 60. letih prejšnjega stoletja zraslo v želji, da bi Rusi v vesoljski tekmi prehiteli Američane. V Centru za urjenje astronavtov si je mogoče ogledati modele vseh pomembnejših vesoljskih plovil, izdelanih v nekdanji Sovjetski zvezi, v glavni dvorani je na ogled razstavljena vesoljska postaja Mir, tudi posebna letala, ki simulirajo breztežnost z neprestanim dviganjem in spuščanjem, ter dve centrifugi, namenjeni privajanju astronavtov na velike sile težnosti, ki nastanejo pri vzletu in pospeševanju rakete. Za tiste, ki jih bolj pritegnejo zvezde, je na ogled planetarij, ki je bil izdelan v nekdanji Vzhodni Nemčiji.

Vesoljski simulator
Vesoljski simulator

Zvezdno mesto

Ko so Rusi začeli razvijati vesoljski program, so iskali prostor, kjer bi lahko astronavti nemoteno vadili. Želeli so mesto, ki bi bilo v bližini ključnih centrov sovjetske vesoljske industrije, a hkrati dovolj oddaljeno od urbanega življenja, tako da so se na koncu odločili za kraj, 40 km oddaljen od Moskve. Odločitev je padla 11. januarja 1960, junija pa so se v Zvezdno mesto že preselili prvi astronavti z družinami. Ker je obletnica začetkov mesta blizu, smo v Dijaški oddaji s tremi gosti to nekdaj tako skrivnostno mesto spoznali še skozi njihovo pripoved.

Vojko Kogej, direktor vesoljske tiskovne agencije VTA: »Zvezdno mesto je povezano z izvirom, v njem so se začeli treningi prvih vesoljcev. Mesto je nastalo v šestdesetem letu in je vpeto v rojstvo vesoljskih poletov. Danes je odprto za mednarodno sodelovanje. To je edini kraj na zemlji, če izvzamemo Kitajce, kjer je preko treningov možno priti v vesolje.«

Vojko Kogej
Vojko Kogej

Vid Primožič, dijak: »V mestu smo obiskovali tudi tečaj kozmonavtike. Edina možnost, da si navaden smrtnik lahko ogleda mesto, je poldnevni organizirani izlet, ki stane približno 150 evrov. Mi pa smo bili tam teden dni in imeli poleg tega še organizirani tečaj. Vse skupaj je bilo precej zanimivo. Vsakega, ki vstopi v mesto, dobro pregledajo in preverijo njegove dokumente. Astronomija me zelo zanima, zato sem se med obiskom nekoliko bolj poglobil. Posebej so me zanimale stvari, ki jih ni moč prebrati v knjigah. Recimo občutja odtujenosti v vesolju, počutje astronavtov, in izvedel sem, da so bolj kot tišina problematični piski, kombinacija raznovrstnega škripanja, brnenja in podobnih nenaravnih zvokov, neprijetnih za uho, ki lahko precej načnejo psihično počutje astronavtov. Veliko smo izvedeli tudi o tehniki, ki omogoča potovanja v vesolje. Morda nam je bolj znan le program Apollo in Jurij Gagarin, ki je kot prvi človek obkrožil Zemljo, potem pa se že konča. V mestu pa sem slišal tudi o odpravah, o katerih prej nisem imel pojma. Zgodovina poletov v vesolje je povezana z veliko tveganji, preigravanjem med eno in drugo stranjo, z merjenjem moči, ampak v ozadju pa upam trditi, da sta tako Zahod kot Vzhod po tihem sodelovala in prevzemala dobre ideje.«

Vid Primožič skupaj z nekaj prijatelji letos skuša dokončati projekt izdelave radijskega teleskopa, za katerega v šali pravi, da je to antena za pogovor z vesoljci, ker je precej težko razložiti, za kaj gre. Antena naj bi zaznavala radijske signale Rimske ceste. Zvezde namreč ne oddajajo samo in zgolj vidne svetlobe, ampak tudi radijske valove, podobne tem, po katerih poslušamo radio. Z radijskim teleskopom želijo sodelovati na nekaj tekmovanjih.

Vid Primožič in Anamarija Mihovec
Vid Primožič in Anamarija Mihovec

Anamarija Mihovec, dijakinja: »V mestu živi več tisoč prebivalcev. V njem je kar veliko turistov. Poleg tega, da smo se veliko naučili in marsikaj videli, mi bo najbolj ostalo v spominu srečanje z astronavtom, ki je bil že dvakrat v vesolju, Saližanom Šaripovom. Z njim smo se rokovali, se pogovarjali in iz prve roke izvedeli o urjenju astronavtov ter njihovem počutju v vesolju. Priče smo bili tudi urjenju dveh astronavtov za priklop na vesoljsko postajo v prihodnje. Imeli smo veliko predavanj, na primer o živalih in rastlinah v vesolju, o medicini v vesolju. Veliko smo izvedeli o zgodovini poletov vesolje. V vesolje se ne poglabljam veliko, sem amater na tem področju. Zanimajo pa me nove stvari in zato sem bila hvaležna za to priložnost.«

Zvezdno mesto je bilo sestavljeno iz dveh delov, tistega, namenjenega urjenju, in območja za vojaško ter civilno osebje. Na vrhuncu hladne vojne je bilo Zvezdno mesto izrabljano v propagandne namene kot optimistična podoba sovjetskega raja, čeprav ga na zemljevidih ni bilo in mnogi sploh niso vedeli, da obstaja. Kdor pa se je mestu vendarle približal, pa se je soočil z oboroženimi stražarji.

Srečneži, ki so ga videli zaradi službenih razlogov ali ob redkih državno organiziranih ekskurzijah, so pripovedovali zgodbe o astronavtih, ki živijo v luksuznih apartmajih, in njihovih ženah, ki nakupujejo v trgovinah iz sanj. Rusi so se cinično šalili, da je bila socialistična utopija, ki jo je obljubljala oblast, končno zgrajena … v enem samem mestu. S propadom sovjetskega imperija se je Zvezdno mesto soočilo s težavami, ki so ostalo državo pestile šest desetletij. Zvezdno mesto je še vedno varovano območje in večina prostorov Centra za urjenje je dostopnih le zaposlenim in ''vesoljskim turistom'', zato je treba za doživetje še vedno skozi nekaj birokracije. A je vredno, so v en glas zatrdili tudi naši sogovorniki.

Ne spreglejte: