Štefan IskraŠtefan Iskra
Andrej NovljanAndrej Novljan
Petra StoparPetra Stopar
Jožica Ličen (foto: Jože Bartolj)
Jožica Ličen

Za človeka gre …

Sociala | 15.01.2016, 14:40 Petra Stopar

V teh dneh se dogodki vrstijo kot po tekočem traku, če bi hotela v moj prvi letošnji komentar zajeti vse nad čemer se nekateri naslajajo, drugi zgražajo, bi bil naslov venček narodnih in mednarodnih. Pa ne bom, ker bi na koncu ostala le zmeda in velik vprašaj. Tako kot je zmeda v naših enih in drugih medijih. Pravijo, da je to pluralnost, ki je nujna. Morda res, vendar zlato sredino težko najdeš, poštena beseda o nekem dogajanju je bolj izjema kot pravilo. Večinoma je v ospredju politična pripadnost, ki človeku brez strankarske navlake, pove bore malo.

V teh dneh smo večkrat slišali zgodbo brezdomca z naslovom: »Dober dan, imate kaj drobiža gospod?« In takih vprašanj je iz dneva v dan več. To te po mestih sprašujejo stari in mladi, vsem je skupno le to, da so ljudje brez iskrice v očeh, s pogledom uprtim v tla. V srce so se mi zarezale besede berača, ki je prosil ob avtomatu za plačilo parkirnine. Vsak posebej smo slišal njegov: »Dober dan, imate kaj drobiža?«, nekateri smo dali, drugi so pogled obrnili vstran, nekaterim je bilo nerodno, bolj zaradi nas, ki smo reagirali kot smo, kot zaradi človeka, ki je prosil. Tudi mladi gospod v črni obleki, z aktovko v roki je bil deležen istega vprašanja. Cinično je pogledal reveža in rekel: »Delat pojdi!« Vsi smo bili tiho, videli smo le zabuhle oči in trepetajoče roke berača, ki je odgovoril: »Poglej me v faco in povej mi kdo bi me vzel.« Mladi gospod je odkorakal dalje, ostali smo se spogledali in mislim, da smo vsi skupaj v tem revežu prepoznali človeka, človeka, ki trpi in preizkuša našo človečnost.

Saj vem, da mi nekateri ne boste dali prav, tudi sama se strinjam, da je delo tisto, ki daje človeku dostojanstvo, toda hvalimo Boga, če nam je to danes dano, že jutri se lahko obrne. Preveč zgodb poznam, ki potrjujejo mojo trditev.

Ja, nekaterim je pa bilo dano, oziroma so si kar sami dali. Gospodje profesorji z najbolj uglednim finančnikom na čelu, ki nam dan na dan ponavlja, da ni denarja za upokojence, da ni denarja za policiste, da ni denarja za vojsko, sploh pa za kulturo in celo šolstvo, da o sramotno nizki minimalni plači niti ne govorimo, je prejemal malo večji drobiž že zato, da je bil vedno pripravljen narediti kaj zase in svoje politične kolege. Prepričana sem, da bodo dokazali, da je vse po črki zakona, kajti verjamem, da to znajo, kaj je moralno pa je drugo vprašanje; gospa baronica je v zaporu, ker je porabila denar za socialno pomoč delavcem, a si niso te reči kar malo podobne, kaj menite? Pa kljub temu se govori, da bodo ta denar vrnili oz. dali kot donacijo za humanitarne namene. Poznam gospo, ki bi ji le mali procent tega, kar je neupravičeno dobil samo eden od teh prisklednikov, pomagalo, da bi odplačala dolg, ki ga z minimalno plačo nikoli ne bo zmogla. Zato apeliram na vse odgovorne v naši državi, ki imajo v sebi še vedno nekaj socialnega čuta do sočloveka, naj udarijo po mizi in tu naredijo red. Tudi tokrat gre za človeka, ki mora spoznati, da skupno dobro ne more biti le moje dobro.

Na steni ene naše fakultete se je baje pojavil grafit, mimogrede grafitov ne maram, pa vendar to ni bil klasičen grafit, temveč je bil seznam tistih, ki so pri koritu dodatkov za stalno pripravljenost. In na tem seznamu so tudi ljudje, ki so zamrznili vsako dvigovanje plač in pokojnin z grožnjo, da bo to sesulo slovensko gospodarstvo. Dragi gospodje, večino ste ga že sesuli, kajti vaša himna ni naša himna, vaša ima naslov: »Kaj nam pa morejo«.

Ko smo že pri himni bom rekla hvala našim skakalcem, zaradi njih so plapolale slovenske zastave, da ne govorim kolikokrat se je slišala naša himna, zaradi katere so dali kape dol tudi drugi tekmovalci. Kako lepo bi bilo, da bi bili tako enotni in ponosni na naših proslavah, brez vraga in prepira.

In že smo pri ograji, ki bode v oči in srce. Ne vrag le sosed bo mejak pojemo, po drugi strani pa postavljamo ograje. Še sreča, da so ograje same sebi namen, saj ni bilo slišati, da bi koga ustavile, le ubogim vojakom je poplava povzročila dodatne težave, toda to nima z begunci prav nič. V začetku begunskega navala je bila zaščita morda res potrebna, vendar danes je smešno, to je tako, kot če postaviš alarm v hišo, ko te že oropajo. Kakorkoli, to niso enostavne stvari, državniki potrebujejo modrost, da bodo naredili kar je najbolje najprej za svoje državljane in potem tudi za druge. Tudi tu gre najprej za človeka. Številni se sprašujemo kam to pelje, zavračat ljudi ni človeško, jih sprejemat brez omejitev je naivno. Tudi če odmislimo stroške in nastanitev, tako naglo mešanje kultur bo prineslo velike probleme, enim in drugim. Silvestrski večer v Nemčiji je pokazal vso bedo kulture prišlekov in tudi nezmožnost neke države, da bi zaščitila svoje državljanke. Še danes si svet ni enoten ali je to spolno nasilje ali terorizem. Priznajmo si, da se to lahko zgodi kjerkoli in tudi če se ne zgodi, zaradi begunske problematike, je orožen mir, je ogrožen človek. Tudi če še tako pozorno poslušam kaj bodo naredili politiki doma in po svetu, me kot državljana Slovenije in Evrope ne morejo prepričati, da je to kar se dogaja prav. Pred dnevi mi je gospa, ki beguncev ne mara očitala, da je Karitas in Cerkev tista, ki jim odpira vrata. Za Božjo voljo, nalijmo si čistega vina; država je tista, ki odloči koga bo sprejela in koga ne bo, Karitas in druge humanitarne organizacije smo le poklicani, da v skladu s svojimi načeli in krščansko etiko pomagamo človeku v stiski. Če človeku pošteno poveš, da ne bo dela za vse, da ne bo stanovanj za vse, še nisi njegov sovražnik, narobe je, da obljubljaš, vabiš in potem ljudje trpijo. Govoriti o multikulturnosti je eno, izpeljati to čez noč pa je drugo poglavje. Multikulturnost se ne zgodi na ukaz, temveč je stvar sobivanja in prilagajanja. Kaj hitro se rodijo predsodki, sovražnost, iz tega pa skupine, ki sejejo zlo. Tudi Komisija pravičnost in mir je ob nedavnem onečaščenju prostora namenjenega gradnji Islamskega verskega in kulturnega centra v Ljubljani, povedala, da je to nesprejemljivo dejanje in pozvala vse za spoštljiv dialog z verskimi skupnostmi. Sami katoličani vemo kako to boli, saj smo izkusili onečaščenje Brezjanske Marije in Strunjanskega križa.

V zadnjem času se skozi vse slovenske časnike piše novica, da število slovenskih vernikov upada. Do zadnje podrobnosti lahko vsi preberejo koliko je bilo krstov, obhajil, porok. Iz večine člankov se čuti veselje nad temi podatki. Ne pustimo se zmesti, ni potrebe, da vidimo posmeh, morda tudi upravičen; prišel je čas, da si postavimo ogledalo in se vprašamo zakaj? Leto usmiljenja je krasna priložnost.

Pa vse dobro vam želim.

Sociala, Komentar tedna
Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.