Ljubljana, ponedeljek, 22. januar 2018, 07:35

Br. Štefan Kožuh: Bog se vedno sklanja k človeku

0:00
0:00
Br. Štefan Kožuh
Foto © ARO

"Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, tisti, ki se naveliča, je človek. Človek se naveliča prositi odpuščanja, usmiljenja."

V zadnji radijski katehezi v letu 2015 smo gostili kapucina br. Štefana Kožuha. V uvodu je prebral nagovor, ki ga je imel papež Frančišek v eni od splošnih avdienc v novembru. V središču so bila vrata – sveta in vrata naših domov. „Na nek način slutim, da je globok tok v življenju papeža Frančiška usmiljene samo. Bog se vedno sklanja k človeku, Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, tisti, ki se naveliča, je človek. Človek se naveliča prositi odpuščanja, usmiljenja,“ je dejal br. Štefan Kožuh in poudaril, da je to sveto leto za nas klic, da sprejmemo Božje usmiljenje in na isti ravni klic, da ga delimo. Kajti ne moreš sprejeti usmiljenja brez pripravljenosti, da ga na daješ.

Sveto leto usmiljenja je zagotovo velik izziv za Cerkev, ki mora izstopiti iz določenih shem in če je kdaj koga pustila pred zaprtimi vrati, jih zdaj mora odpreti v dobesednem in prenesenem pomenu. V tem pismu je rečeno vse ovce smejo vstopiti, ki jih je pastir pripeljal, ni več razlike. „Mi ne morem, ne smemo nikoli delati nobene razlike in reči, ti si vreden, ti nisi. Kdo smo mi, da bi lahko o tem sodili?“ je izpostavil br. Štefan in nas povabil: „Vse sprejmimo z odprtimi rokami. Kdo ve, koliko travm, zaprtih vrat so srečali ti ljudje in zaradi tega živijo izgubljeno življenje. V tem pismu papež reče: večkrat odprite vrata in poglejte, če kdo stoji pred njimi. Morda pred njimi stoji nekdo, ki nima več poguma, morda celo nima moči, da bi potrkal.“

Prisluhnite posnetku oddaje in preberite nagovor papež Frančiška, ki ga je imel 19. novembra 2015.

Dragi bratje in sestre, dober dan.

V začetku decembra smo prestopili prag svetega leta usmiljenja. Pred nami so vrata, pa ne le sveta vrata, ampak še druga vrata: velika vrata Božjega usmiljenja. To so zelo lepa vrata, ki sprejemajo naše kesanje in nam ponujajo milost odpuščanja. Ta vrata so velikodušno in na široko odprta. Mi pa potrebujemo nekaj poguma, da bi prestopili prag teh vrat. Vsakdo od nas ima v sebi stvari, ki ga težijo, vsi smo grešniki. Izkoristimo ta trenutek, ki nam prihaja naproti in prestopimo prag usmiljenja našega Boga, ki se nikoli ne utrudi odpuščati, ki nas neumorno pričakuje. Gleda na nas, vedno nam je blizu, vedno je z nami, zato pogum. Vstopimo skozi ta vrata.

Škofje, zbrani na sinodi letošnjega oktobra, so vse družine in celotno Cerkev močno opogumili, da bi se srečali na pragu teh odprtih vrat. Cerkev je dobila spodbudo, da odpre svoja vrata, da bi skupaj z Gospodom šla iz same sebe in bi tako srečala svoje hčere in sinove, ki so na poteh tega sveta, pogost negotovi, včasih celo zgubljeni v teh težkih časih. Še posebej so bile opogumljene krščanske družine, da bi odprle vrata Gospodu, ki čaka, da vstopi, da bi jim prinesel svoj blagoslov in podaril svoje prijateljstvo.

In če so vrata Božjega usmiljenja vedno odprta, naj bodo odprta tudi vrata naših cerkva, naših skupnosti, župnij, ustanov, škofij. Vrata morajo biti odprta, da bomo tako lahko šli ven in prinašali ljudem Božje usmiljenje. Sveto leto predstavlja velika vrata Božjega usmiljenja, hkrati pa pomeni tudi mala vrata naših odprtih cerkva, da bi lahko vstopil Gospod in da bi lahko tudi izstopil, ker je žal tolikokrat ujetnik naših struktur, našega egoizma in številih stvari malenkosti, ki se jih tako trdovratno oklepamo.

Gospod nikoli ne vdira skozi vrata, tudi On prosi za dovoljenje, da lahko vstopi. Knjiga razodetja pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3, 20) Skušajmo si predstavljati Gospoda, ki trka na vrata našega srca! V zadnjem velikem videnju, ki je opisano v knjigi Razodetja, najdemo naslednjo prerokbo o Božjem mestu: »Njegova vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, kar pomeni, nikoli se ne bodo zaprla, kajti tam noči ne bo.« (Raz 21, 25) Ponekod po svetu ljudje še danes nikoli ne zaklepajo vrat; so pa tudi številni kraji, kjer so protivlomna vrata postala nekaj normalnega. Ne smemo se prepustiti misli, da bi sistem protivlomnih vrat sprejeli kot način življenja naših družin, naših vasi in mest, vse naše družbe. Še toliko manj pa se ta miselnost sme ugnezditi v življenju Cerkve. To bi bilo nekaj strašnega! Negostoljubna Cerkev kot tudi negostoljubna družina, zaprta sama vase, duši evangelij in siromaši svet. Cerkev si nikoli ne sme privoščiti proti vlomnih vrat! Nikoli! Vse naj bo odprto.

V tem našem času je ključnega pomena, kako simbolno upravljamo z vrati. Vsi vemo, da morajo vrata varovati, vendar ne smejo nikoli odvračati, odbijati. Skozi vrata ne smemo vlomiti, nasprotno, prosimo za dovoljenje, da lahko vstopimo skoznje. Kajti gostoljubnost zažari v svobodi sprejemanja in se zamrači, ko nekdo nasilno vdira. Dobro je, da pogosto odpremo vrata in pogledamo, če morda kdo pred njimi čaka, ker nima poguma ali pa morda celo nima moči, da bi potrkal. Koliko ljudi je izgubilo zaupanje in nima več poguma, da bi potrkali na vrata src nas kristjanov, na vrata naših cerkva … In vendar so tam. Nimajo poguma; morda smo jim mi vzeli zaupanje! Lepo vas prosim, da se to ne bi nikoli več ponovilo! Vrata povedo veliko stvari o hiši in tudi o Cerkvi. Upravljanje z vrati zahteva pozorno razločevanje; istočasno pa mora odsevati veliko zaupanje.

S hvaležnostjo bi rad spregovoril tudi vsem tistim, ki so varuhi vrat v naših stolpnicah, civilnih ustanovah in tudi v samih cerkvah. Pogosto je njihova prijaznost in ustrežljivost tista, ki že takoj na pragu izžareva podobo človečnosti in gostoljubnosti celotne hiše. Od teh varuhov vrat se lahko veliko naučimo, kako srečati človeka, kako ga sprejeti. Vsem vam, ki na različne načine skrbite za varnost vrat, v domovih, ustanovah, cerkvah, želim reči: tisočkrat hvala. Vedno imejte na obrazu nasmeh, še naprej bodite gostoljubni na vratih hiš in cerkva, da bodo ljudje, ki bodo prišli, občutili, da so zaželeni in sprejeti.

Dobro vemo, da smo mi sami varuhi in služabniki Božjih vrat. In kako se imenujejo Božja vrata? Jezus. On razsvetljuje sleherna vrata našega življenja, vključno s tistimi, skozi katera smo vstopili v življenje in tistimi, skozi katera bomo iz njega izstopili. On sam je zatrdil: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« (Jn 10, 9) Jezus je vrata, skozi katera vstopamo in izstopamo, kajti Božja staja je zavetišče in ne ječa. Božja hiša je zavetišče, ne ječa in vrata vanjo se imenujejo Jezus. In če so vrata zaprta, recimo: »Gospod, odpri nam.« Jezus je vrata, ki nam omogoča, da vstopimo in izstopimo. Tatovi skušajo vedno zaobiti vrata. Zanimivo, tatovi vedno skušajo vstopiti nekje drugje, skozi okno, skozi streho, izogibajo pa se vrat, kajti njihov namen je slab. Priplazijo se v stajo, da bi prevarali ovce in se z njimi okoristili. Mi moramo vstopiti skozi vrata in poslušati Jezusov glas. Če slišimo zven njegovega glasu, smo gotovi, smo rešeni. Brez strahu lahko vstopamo in varno lahko izstopamo. Jezus nam zelo lepo spregovori tudi o čuvaju, ki ima nalogo, da odpre vrata dobremu Pastirju. Če čuvaj sliši glas pastirja, vrata odpre. In vse ovce, ki jih je pripeljal pastir, lahko vstopijo. Prav vse lahko vstopijo; tudi tiste, ki so se izgubljene razkropile po gozdovih in jih je dobri pastir šel iskat ter jih je pripeljal nazaj. Ovc ne izbira čuvaj, ne izbira jih župnijski tajnik ali tajnica; vse ovce so povabljene, vse ovce je izbral Dobri pastir. Čuvaj, tudi on, uboga glas pastirja. Torej tudi mi moramo biti kakor ta čuvaj. Cerkev je varuhinja vrat Gospodove hiše in ne gospodar Gospodove hiše.

Sveta nazareška družina, ki je pričakovala rojstvo otroka in predstavlja vse tiste, ki nimajo zavetja, in tiste, ki morajo bežati pred nevarnostjo, ta sveta nazareška družina dobro ve, kaj pomenijo odprta in kaj zaprta vrata. Krščanske družine naj svoja domača vrata spremenijo v majhno znamenje velikih vrat Božjega usmiljenja in sprejemanja. Cerkev bi morala biti v slehernem kotičku naše zemlje prepoznavna kot varuhinja Boga, ki trka na vrata; kot tista, ki sprejema Boga, kot tista, ki ti ne zaloputne vrat pred nosom z izgovorom: češ, ti pa nisi naš. S tem duhom vstopimo v Sveto leto. Odprta so Sveta vrata, odprta so velika vrata Božjega usmiljenja. Tudi vrata našega srca naj bodo na široko odprta, da bi vsi sprejeli Božje odpuščanje in bi tudi sami odpuščali drugim; da bi sprejemali vse, ki potrkajo na naša vrata.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: