Ljubljana, nedelja, 26. marec 2017, 17:02

S. Terezija je 45 let zdravila najbolj uboge

s. Terezija Pavlič
Foto © Missio
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Oddaja Naš gost na Svetovni dan bolnikov prinaša pogovor z usmiljenko s. Terezijo Pavlič. Prava sogovornica je za dan, ki ga zaznamuje misel na bolnike in vse, ki skrbijo zanje. Desetletja je predano služila ubogim in hudo bolnim v najbolj odmaknjenih delih Madagaskarja, svoje znanje, potrpljenje, vztajnost, ljubezen in življenje je izročila Bogu, prek njega pa ljudem, ki bi brez njene predanosti tudi umirali.

Pred tedni se je zaradi težav z nogami vrnila domov. Pravi, da ne more primerjati zdravstvene oskrbe na Madagaskarju z vsem, česar je deležna v naših ustanovah. Vabimo vas, da prisluhnete pričevanju in spoznate sestro, ki je svoje obljube vzela do konca zares. S s. Terezijo smo kramljali tudi pred letom in pol, ko smo obiskali Madagaskar. Takrat sta nastala tudi ta članek in video posnetek. Vabljeni o ogledu in prebiranju in že zdaj vabljeni, da se nam pridružite tudi pri letošnji misijonsko obarvani dobrodelni Pustni Sobotni iskrici.


Na Madagaskarju deluje enajst slovenskih misijonarki in misijonarjev. Med njimi je 45 let delovala tudi usmiljenka s. Terezija Pavlič. "Ko sem prišla na Madagaskar, je bilo življenje veliko bolj preprosto kot danes. Lahko si šel s čolnom daleč na podeželje in se nisi bal, da bi se ti kaj slabega zgodilo, sedaj temu ni več tako. Žal se širi tudi slabo. Sicer pa so Malgaši prijetni, srečni, postrežejo kar imajo, življenje pri njih me vedno osrečuje, počutim se kot med svojimi," pravi s. Terezija.

Delovala je že na petih različnih postojankah, misijonih, vedno v zdravstvenih ambulantah, kjer je sprejemala bolnike. In kakšne bolezni pestijo Malgaše? "Poleti, ko je vroče, so driske, ko je hladno, pridejo malarija, kašelj, pljučnice, tuberkuloza. Veliko je poškodb, ko se potolčejo, posekajo, veliko je kužnih bolezni, gobavost, sifilis in še druge bolezni, ki jih v Sloveniji ni," razlaga s. Terezija.

Na Madagaskarju so zelo močni tudi čarovniki, h katerim se bolni najprej zatečejo. "Ko vse premoženje zapravijo pri čarovniku in ne ozdravijo, pridejo k nam, v dispanzer, da se pozdravijo," pojasni s. Terezija, ki je hvaležna vsem dobrotnikom, saj brez njih ne bi mogla kupovati zdravil in pomagati bolnim. Vabljeni da prisluhnete celotnemu pogovoru!

Nova spoznanja in pogum misijonarjev

Ko sem v urah vožnje, mnogih srečevanjih z misijonarji in deželo, skrbno poslušal, sem si stokrat rekel: pikola, tole štorijo si bom pa gotovo zapomnil, tako nenavadna je. Figo! Vsega je preveč, pomnilnik je poln do rdeče oznake, zgodb je več kot naših vprašanj. Pred dnevi sem se domislil rešitve za luknjasti spomin. V telefonsko beležko lovim dejstva, ki bodo morda tudi vam pomagala pri barvanju slike o Madagaskarju:

Voda: Ne vemo kaj imamo! Doma odpremo pipo, pristavimo kozarec in pijemo. Tukaj? Bog ne daj. Vedno kadar smo v Vohipeni odprli vodo, je v lijak pritekla čokoladno rjava voda. Ko bi z njo lahko napolnil kozarec, se je počasi začela bistriti. Izidor pravi: „Nimaš, kej! Najprej reklame, šele nato uporabni program.“ Doma stopiš pod tuš, odpreš toplo vodo in primeš v roko ročico tuša. Tukaj: hladna voda v škafih, namesto tuša pa posodica. Pa gre, brez skrbi!

Stranišče: Včeraj smo prvič sedli na školjko z desko. Pravijo, da jih polomijo domačini, ki pri khm … opravljanju potrebe prisegajo na tradicionalni počep. Mnogi skočijo na školjko, počepnejo, deska poči. Zato ob zaprtem stranišču, ko te tišči in ne veš, če je kdo v njem, dobro staro škiljenje pod vrata ne pomaga. Nog ni videti, so na školjki. Ko se vrnemo, bomo po koncu akcije na wc-ju, pogrešali vlivanje vode iz posode ali škafa v školjko. Kako dolgočasno je pritisniti gumb na kotličku ali potegniti vrvico. Brez zveze!

Gostišča, hoteli: V mestih in večjih krajih najdete na pol podrte hiške, z nič kaj posebej lepo urejeno okolico, nobenih zapeljivih gostinskih prijemov, ki bi še sitega naredili lačnega. Ne! Le ob strani ali nad vhodom je napis „Hotel“. Tukaj to pomeni, da v lokalu strežejo hrano. Marsikaj dobrega, pa tudi kaj takega, čemur se je bolj modro odpovedati. Pogosto se, denimo, pred vhodom praši, na vročem soncu pa cmari kak krožnik ocvrtih rib. Kdo ve v kakšnem olju, kdo ve kdaj so bile pripravljene, kdo ve … Želodček ne bi bil pretirano vesel. Hotel (pa naj ima še tako zveneče francosko ime), najpogosteje nima možnosti prenočišča.

Parašiji in tolažba: Povejte, kako vam zveni „paráši“? Prijazno, ne? Morda kot „arašidi“, kot kak okusni slani prigrizek? Ne, ne. Odgovor je napačen. Gre za posebne podkožne bolhe, ki domujejo predvsem na vzhodni obali otoka. Čakajo na gostitelja, opazijo primerno boso nogo, skočijo … in se zarijejo pod kožo, najpogosteje pod noht. Pravijo, da zoprno srbi, pojavi se rdečica, lahko tudi boli. Paraši se pridno hrani, leže jajčeca in jih na tisoče lahko pusti v tvoji tački. Ja, nič kaj prijazni niso z gostitelji, barabice male! Misijonarji pravijo, da se jim skoraj ne moreš ogniti. „Nimaš kaj, to boste dobili. Saj ni problema, tukaj vam bodo to odstranili z lahkoto.“ Videli smo to „lahkoto“, ko so jih odstranjevali misijonarju. Ne, hvala! Štunfe na noge, pa če zgorim;) „Ja, včasih skočijo tudi pod nohte na roki ...“ Misijonarji nas znajo res potolažiti. Kadarkoli se nemo spogledujemo ali glasno razmišljamo o „grozoti česarkoli“, pravijo: „Oh, ne lom'te ga, to ni še nič! Boste vi videli, ko ...“. Vedno je tako, pa naj gre za drisko, luknjaste ceste, vročino, parašije ali kaj drugega.

Ne spreglejte:


Radijski blogi