Romunska zdravnica na sinodi o sodobni ideologiji sveta

Slovenija | 22.10.2015, 07:59 Marjana Debevec

Mnogi udeleženci sinode so kot najboljši govor na sinodi označili pričevanje romunske zdravnice in predsednice Združenja katoliških zdravnikov v Romuniji dr. Ance-Marie Cernee. Povedala je, da številni pravoslavni kristjani goreče molijo za to sinodo. Kajti, kot pravijo, če se bo še katoliška Cerkev uklonila duhu časa, se mu bodo drugi kristjani uprli še toliko težje. Njene besede jasno izražajo ekumenski pomen dela trenutne sinode, še posebej v pravoslavnem svetu.

Romunska zdravnica je med drugim povedala: „Moj oče je bil krščanski politični voditelj, ki so ga komunisti za 17 let zaprli v ječo. Moja starša sta bila zaročena, toda poročila sta se šele 17 let kasneje. Mama je vsa ta leta čakala na očeta, čeprav sploh ni vedela, ali je še živ …“

Po njenih besedah se je klasični marksizem pretvarjal, da bo preuredil družbo, z nasilnim odvzemom lastnine. Zdaj pa se revolucija še poglablja; poskuša na novo definirati družino, spolno identiteto in človeško naravo. „Ta ideologija samo sebe označuje kot napredno. Pa ni nič drugega kot starodavno zapeljevanje kače, da bi človek prevzel nadzor, nadomestil Boga in za odrešenje poskrbel kar tukaj, na tem svetu“, je dejala zdravnica iz Romunije. Zdravnica, ki se na prvih bojnih linijah sooča z življenjskimi bitkami in bitko za vero, je predstavila svoje odločno mnenje sodobne katoliške žene, visoko izobražene in voditeljice znotraj svojega občestva. Kot takšna s svojimi besedami izraža »sensus fidelium«, zavest vernikov, in ostaja zvesta katoliški veri.

Nagovor romunske zdravnice dr. Ance Marie Cernea, predsednice Združenja katoliških zdravnikov v Romuniji, na sinodi o zakonski zvezi in družini v Vatikanu, 16. oktobra 2015

Vaša svetost, sinodalni očetje, bratje in sestre, zastopam Združenje katoliških zdravnikov iz Bukarešte.

Prihajam iz romunske grško-katoliške Cerkve.

Moj oče je bil krščanski politični voditelj, ki so ga komunisti za 17 let zaprli v ječo. Moja starša sta bila zaročena, toda poročila sta se šele 17 let kasneje. Mama je vsa ta leta čakala na očeta, čeprav sploh ni vedela, ali je še živ. V času zaroke sta ostala junaško zvesta Bogu in drug drugemu.

Njun zgled pričuje, da lahko Božja milost preseže grozljive družbene okoliščine in materialno revščino.

Kot katoliški zdravniki, ki branimo življenje in družino, ugotavljamo, da gre pri tem v prvi vrsti za duhovno bitko. Materialna revščina in potrošništvo nista prvotni vzrok za krizo družine. Prvotni vzrok spolne in kulturne revolucije je ideološki.

Fatimska Mati Božja je dejala, da se bodo zmote Rusije razširile po vsem svetu. Začelo se je z nasiljem, s klasičnim marksizmom, ki je pobil na desetine milijonov ljudi.

Zdaj to počne predvsem kulturni marksizem. Ohranja se kontinuiteta Leninove spolne revolucije, preko Gramscija in frankfurtske šole, do današnjih pravic istospolnih in teorije spola.

Klasični marksizem se je pretvarjal, da bo preuredil družbo, z nasilnim odvzemom lastnine. Zdaj pa se revolucija še poglablja; poskuša na novo definirati družino, spolno istovetnost in človeško naravo. Ta ideologija samo sebe označuje kot napredno. Pa ni nič drugega kot starodavno zapeljevanje kače, da bi človek prevzel nadzor, nadomestil Boga in za odrešenje poskrbel kar tukaj, na tem svetu.

To je zmota verske narave, to je gnosticizem. Naloga pastirjev je, da to prepoznajo in svojo čredo opozorijo pred njenimi nevarnostmi. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«

Poslanstvo Cerkve je reševanje duš. Zlo na tem svetu izvira iz greha. Ne pa iz nesorazmernosti dohodkov ali »podnebnih sprememb«.

Rešitev je v evangelizaciji in spreobrnjenju.

Ne v vse večjem vladnem nadzoru. Ne v svetovni vladi. To so v sodobnem času temeljni dejavniki, ki našim narodom vsiljujejo kulturni marksizem, v obliki nadzora nad prebivalstvom, reproduktivnega zdravja, pravic istospolnih, teorije spola in podobno.

Svet danes ne potrebuje omejevanja svobode, ampak resnično svobodo, osvoboditev od greha. Odrešenje.

Našo Cerkev je zatirala sovjetska okupacija. Nobeden izmed 12 škofov pa ni izdal svoje povezanosti s svetim očetom. Naša Cerkev je preživela zahvaljujoč odločnosti naših škofov in njihovem zgledu v uporu ječam in nasilju.

Naši škofje so občestvo prosili, naj ne sledi svetu. Naj ne sodeluje s komunisti. Sedaj pa potrebujemo Rim, ki bo povedal svetu: 'Pokesajte se svojih grehov in se spreobrnite k Bogu, zakaj Božje kraljestvo je blizu.'

Ne le mi, katoliški laiki, ampak tudi številni pravoslavni kristjani goreče molimo za to sinodo. Kajti, kot pravijo, če se bo še katoliška Cerkev uklonila duhu časa, se mu bodo drugi kristjani uprli še toliko težje.