O pastirjih in ovcah

Slovenija | 25.09.2015, 22:48

Zadnjih nekaj tednov je begunska kriza zdaleč najaktualnejša tema tako pri nas kot v vsej Evropi. A če bi se le dalo, raje ne bi govorila o njej. Zakaj? Zato, ker se počutim kot zmedena ovca, saj ne vem točno, kaj naj si mislim.

Gledam te potujoče množice ljudi brez strehe nad glavo, mame z otročki, ki nimajo doma in toplih posteljic, ki lačni in izmučeni bežijo proč od nasilja nekam v popolnoma negotovo prihodnost. V dno duše se mi zasmilijo in že štejem, koliko ležišč bi lahko zanje pripravila pri nas doma. Ko prebiram vse mogoče, pritrjujem tistim, ki trkajo na naše sočutje, verjamem pa tudi onim, ki svarijo pred naraščajočim vsesplošnim kaosom. Kljub velikim količinam vsega potrebnega za begunce bi bilo vendarle enostavno, če bi vse probleme lahko rešila naša človekoljubnost in radodarnost. A kaj, če se za humanitarno katastrofo res skrivajo še hujši, zlovešči, zrežirani ali spontani scenariji apokaliptičnih razsežnosti? Lagodno poenostavljanje problemov in delitev v dva tabora, kamor nas vedno znova vleče, je lahko za nas usodno.

Tako kot zbegane ovce potrebujejo pastirja, ki jih bo umiril in zavaroval pred vsemi nevarnostmi, imamo tudi ljudje voditelje zato, da nas ščitijo, skrbijo za narod, državo in za skupno blaginjo. Na kakšne pastirje nas spominjajo naši voditelji? Na dobre, ki bi dali življenje za svoje ovce? Je kdo tak? Ali morda na malopridne, ki od ovc samo jemljejo volno in mleko, ne skrbijo pa za njihovo dobrobit in oskrbljenost? In pasejo sebe namesto ovc. Dobri pastir loči med ranjeno ovco, ki potrebuje obvezo, izgubljeno, ki jo je treba poiskati in med zdravo, ki jo mora ohraniti zdravo. Seveda loči tudi med ovcami in kozli. Evropski pastirji se ob večletnem opazovanju nesrečnih beguncev na Lampedusi, v Grčiji, Turčiji in drugod niso spomnili, da lahko bližnjevzhodni in severnoafriški problemi prej ko slej v neslutenih razsežnostih eskalirajo čez vso Evropo. In danes, ko se od vsepovsod zgrinjajo reke beguncev, mednje pomešanih ekonomskih migrantov, vmes skritih morebitnih pripadnikov terorističnih skupin, tihotapskih mrež in kdo ve, kaj še vse, evropski politiki še niso prišli do dogovora o skupnem učinkovitem ukrepanju.

Še en moj boleč utrinek o našem pastirstvu. Zadnjo soboto je bila v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Več o tem najdete na spletni strani vseposvojitev.si in na spletnem portalu Časnik. Po pretresljivem dogodku sem se na poti domov, ki gre mimo slovenske predsedniške palače, zazrla v tamkaj stoječi monumentalni kip Borisa Kidriča. Pa saj se vse ujema! Ni se nam treba čuditi splošni brezbrižnosti do več tisočih grozljivo pobitih in še danes nepokopanih žrtev revolucije širom po Sloveniji, če pa po petindvajsetih letih demokracije še vedno gledamo spomenik enega glavnih pastirjev bivšega režima, kolikor je sploh bivši. Spomenik z upodobljeno osebo favorizira vrednote kot so totalitarnost, revolucionarni teror, kršenje človekovih pravic in kot tak bi pač sodil na odlagališče zgodovine. Če pa še kar stoji na eminentnem prostoru med predsednikovo rezidenco in Cankarjevim domom, to očitno pomeni, da Slovenci z vsemi predsedniki in kulturniki vred v njem prepoznavamo svet svojih vrednot. Tisti, ki se s komunističnimi ideali ne identificiramo, pa smo ovce in to v slabšalnem smislu, saj tega stanja ne znamo spremeniti.

Denimo, da predsednik republike posluša tale komentar, nas zdajle pokliče in vpraša, koga izmed Slovencev pa cenimo kot dobrega pastirja, ki bi lahko stopil na Kidričevo mesto in v nasprotju z njim deloval kot pozitiven zgled. V tednu pred Slomškovo nedeljo so naše misli hitro pri duhovniku blaženem Antonu Martinu Slomšku. Véliki Slovenec je nepresežen v svojem domoljubju, narodnem buditeljstvu, velikopoteznosti, trudu za razvoj jezika, kulture, šolstva. Za letošnje geslo Slomškovega dne je izbrana njegova misel: Zvestoba je mati sreče. Koliko problemov bi nam že odpadlo, če bi se trdno zavzeli za zvestobo vsemu, kjer smo sebi ali drugim kaj obljubili! Naš svetniški kandidat je tudi priprošnjik za domovino in družino. Skratka, Slomšek je utelešenje vrednot, ki jih potrebuje dober pastir.

Kaj pa misijonar Pedro Opeka in njegovo srčno zavzemanje za dostojno življenje množice najrevnejših prebivalcev planeta? Tudi on je odličen primer dobrega pastirja. Njegovo karizmatično pastirstvo ima izrazito socialno noto. Skupaj s sodelavci npr. vsak dan z rižem nahrani 7000 otrok. Preizkušan je v najtrših razmerah. Pedro Opeka deluje v duhu Slomškove modrosti, da če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.

Ali lahko najdemo med pastirji, ki bi dali življenje za svoje ovce, tudi koga, ki ni duhovnik? Lahko. Tak je bil Jože Pučnik, véliki Slovenec, ki je vse življenje vlagal skrajne napore za dosego svojih visokih idealov. In uspel. On je med tistimi z največ zaslugami, da imamo danes svojo državo.

Morda bi našli še koga, ki bi stopil ob bok k tem trem možem, a bodi dovolj. Ključno je, da imamo predstavo, kakšni so dobri pastirji, ki jim je vredno slediti. V turbulentnih časih kot so naši, iščemo svojo varnost v navezavah na vse, kar je božjega, da lahko z mirom v srcu rečemo: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka … Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj …