Begunska pot Ivana Korošca

| 21.07.2015, 13:52 Matjaž Merljak

Zgodba Ivana Korošca, enega redkih, ki je preživel morijo teharskega taborišča in jo je predstavil na letošnjem Taboru Slovencev po svetu, pripoveduje, kako so se na začetku borili skupaj četniki in partizani, dokler jih ti niso napadli, ker se niso borili za komunistično internacionalo. Pripoveduje tudi o razmerah v taborišču Teharje.

»Domovina, ti si kakor zdravje,« je zapisal naš veliki Ivan Cankar. Resnično, domovina je naše zdravje, je veselje do življenja. Je pesem naših gozdov, je varnost gora, je bratsko zavetje. Za domovino danes prav posebno prosimo Boga, da nam jo še naprej ohranja skozi neurje viharjev, da nam še naprej ohranja ta biser, to sveto zemljico našo.

Tisto pomlad 42., ko sem bil še rosni mladenič, sem stal na straži pri sveti Jeri v Gorjancih z na strel pripravljeno puško in čakal… Bil je svinčeno težek tisti čas. Namočen s solzo in krvjo. Stopnjevalo se je nasilje. Ob nasilju pa je rasel odpor. Zato sem iz Ljubljane odšel v hribe v Gorjance. In vstali ste vi v Šentjoštu in dejali: »Šentjošta ne damo Sovjetom.« In pokazali smo, da na tej zemlji živimo Slovenci.

S partizani sem se prvič srečal v Vrhpolju na Gorjancih. Nervozno sva zagrabila za orožje in naperila drug proti drugemu. S stisnjeno pestjo me je pozdravil »smrt fašizmu!« »Bog daj, Bog daj«, sem odgovoril, pa nisva sprožila, ker jaz nisem bil fašist in on ni bil komunist.

Vse pogosteje sva se potem srečevala po gorjanskih stezah. Med nama je plahnelo nezaupanje; celo kruh sva si delila med seboj. Kruh, tista vlažna grenka koruzna kepa, ki je po plesnobi dehtela, katera je uboga dninarica odtrgala lačnim otrokom od ust, da je potolažila dva sestradana capina. In drug drugemu sva naročala pozdrave za mamo tam daleč, če me več nazaj ne bo.

Potem so se vrstili naši skupni napadi na sovražnika: na Cikavi, na Ratežu, v Smolenji vasi, Pogancah. Vendar početje političnega komisarja, ki je partizane gonil v napad, nismo razumeli. Zakaj ni šel on naprej, kot naši vódniki? Tudi v tem smo si bili različni, kot ogenj in vihar. Njim je šlo za internacionalo, ne za našo domovino. No, in ta komunizem je odločil, da smo se razšli sovražni. Gorela je domovina, a korak je prestregla partija, vse je bila prevara. Partiji je šlo za oblast, za komunistično oblast. Ne proti okupatorju, proti nam, demokratičnim Slovencem. Mi pa smo umirali prevarani po Angležih in bili živi zmetani v brezna in rudniške jaške, za ceno naše lepe in drage Slovenije.

V Teharjah je imel vsak partizan pravico ravnati, kakor je hotel. Vsak je delal z nami, kar se mu je zljubilo, pa nihče za to ni odgovarjal. Po vsej verjetnosti je nekdo določil, da bi otroke odpeljali v neko oskrbo, pa je prišel drugi »višji« in ukazal: »da naj ta bela golazen pocrka, kot je zapisal Tone Seliškar, 26. maja 1945 v uvodniku Slovenskega poročevalca: »Tudi njihove korenine bomo posekali in maščevanje táko bo seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njihove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali«

Bilo je nekako 10. junija. Ko je pojenjala vročina, so prinesli na dvorišče mizo in šop papirjev. Z njimi so prišli komisar Tomo, komandant taborišča Joža Škulj ter Ivan Vodnik. Dežurni nas je uvrstil. Pred mizo se je postavil komisar in začel nekako takole: »Od tu boste šli vsak v svoj domači kraj, ker vas bo sodilo ljudsko sodišče. Kdor ni nič hudega storil, bo oproščen. Kdor pa ima krvave roke, bo dobil pravično kazen. Tu vas ne bo nihče pretepal, nič se ne bojte.«

Tudi to pot so bile besede partizanskega komisarja velika laž. Že čez nekaj minut se je dogajalo prav nasprotno, kar je obljubljal: udarjali so nas s koli, z biči, kamor je padlo. Po pregledu in urejevanju list je začel klicati imena Rupnikovega polka. Vsak klicani se je oglasil in stekel za barako. Tu pa tam je kdo pomahal v srečno snidenje. Prvi večer so jih klicali 400 do 500. Pred taboriščem je čakalo 10 tovornjakov. Na vsakega so naložili 40 in več vojakov. Vsi so morali posesti in pokrili so jih s plahto, da se ni videlo, s kakšnim tovorom in kam drvijo tovornjaki.

Mokri nočne rose, ušivi in umazani črnega prahu pod nasutim gramozom smo se pretegovali v novi dan. Spali nismo, le dremali v težkem, obupnem stanju. Komaj smo čakali prvih sončnih žarkov, da bi si, napol nagi, ogreli premrle ude. V vročih popoldnevih pa smo hrepeneli po mraku, ki nas je tešil in hladil neznosno žejo.

Ob prvem svitu nas je stražar dvignil, da smo morali stati, včasih dalj, včasih manj, kakor je bil »usmiljen«, nato pa je bilo na vrsti obiranje uši. Vse so nam pobrali, v zameno pa so nam podarili uši. Ta nadloga je postala vedno bolj zoprna, uši niso bile le znotraj, povsod je vse lezlo: po srajci, rokah, hlačah, celo po kamenju.

Ob tem vsakodnevnem delu nas je zmotilo par konj z vozom in díro, ki so obstali na levem vogalu blizu vrat barake 2, kjer so bili civilisti pa matere z otroki. Nekaj za tem je pripeljal avto rdečega križa in prav tako ustavil pred isto barako.

Zdravniški pregled smo ugotovili. Iz avta so izstopili partizani in nekaj partizank in odhiteli v barako. Partizani so se razdelili po sobah. »Tovarišice, oddajte vse otroke do 16. leta!« je zavpil partizan. Močan partizanski ukaz je zaprl sapo vsem. Nekaj sekund je grobni molk stisnil zobe nas, na dvorišču. Matere so tesno prižele otroke, partizani pa so kot jastrebi trgali dojenčke iz naročij mater in starejše otroke, ki so se zavijali v materina krila. Iz sobe je udaril obupen jok, prošnje in klici na pomoč. Na dvorišču smo se sede stegovali, pa so nas stražarji z naperjenimi puškami prisilili, da smo se polegli. Vpitje jok in histerični klici so šli do kosti. Matere so dojenčke prižemale k sebi, kot bi jih hotele zopet spraviti nazaj v telesa, večji otroci pa so se oklepali mater in lovili njih roke, da bi jih pridržali. Kot ujete v zverinjaku so matere obupno iskale pomoči, kamenju so se smilile, pomoči pa ni bilo od nikoder.

S prerivanjem in udarci so partizani izvrševali povelje in pehali otroke v pripravljen avto, dojenčke pa so trdo polagali na díro. Jok in vpitje je pretresalo taborišče. Avto z otroki je odpeljal in čakali smo, da pripeljejo konje za voz z dojenčki. »Pa zakaj voz in konje? Zakaj ne avto …?« smo ugibali. Saj ni bilo časa razmišljati ob obupnem joku, ki so se okradene pulile lasje in se hotele ubiti z butanjem ob steno. Zunaj pa je sonce dušilo uboge »črvičke«, ki so počasi utihali polni strahu ob sunkih in brutalnosti divjih obrazov. Šele sredi popoldneva so pripregli konje in voz se je zgubil za barako.

Kasneje sem izvedel od Franceta Kržeta, da so partizani izbrali njega in še enega mladoletnika, da so dojenčke zmetali iz voza in jih zakopali. Partizan jim je zagrozili, da bodo vse postrelili, če kaj izdasta.

OČKA, MAMICA, KJE STA?

Oglasita se, očka, mami, tu smo vrženi v strelski jarek!

Smo pol živi, zemlja nam sili v usta … sedaj so stresli na nas vrečo apna v prahu. Nekateri vojaki ga ližejo…

Joj, kako je hudo. Ne morem dihati, požirati ta smrdljivi prah, pomešan z zemljo. O, Bog, ti nam pomagaj.

Mamica, k tebi grem! Mamica!

Joj, da bi bil požirek vode! V grlu nas stiska. Še jokati ne morem. Solza v očeh se suši.

Očka, mamica, počakajta nas za robom, ko gremo domov.

Očka, kje si?

Zbogom!

Lopate s prstjo in z apnom jih zasipajo.

Pred 70 leti sem se znova rodil. 17. junija sem si obljubil, da za god, 24. junija, me ne bo več v tem peklu – na svobodi ali mrtev. Bog nam je dal zagon, da ko bo luna zašla za vrhove smrek, nas enajst udarimo v juriš. Naredili smo luknjo v ograji s pilo, ki jo je Vsemogočni položil na pravo mesto, skočili smo preko bodeče žice med streli stražarjev in se pognali v temo.