Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Alen SalihovićAlen Salihović
Milena Jerebič Ahčin (foto: Matjaž Merljak)
Milena Jerebič Ahčin

Begunska pot Milene Ahčin

| 17.07.2015, 07:08 Matjaž Merljak

Na letošnjem Taboru Slovencev po svetu je na okrogli mizi Zapustiti smo morali Slovenijo spregovorila tudi Milena Jerebič Ahčin. Njena zgodba kaže na vračanje in trpljenje nedolžnega dekleta in matere, zaplembo stanovanja, čudežno rešitev gotove krivične usmrtitve in na koncu, po več kot desetih letih tako imenovane svobode in pravice za vse službeni izgon iz Slovenije.

Prvega maja 1945 sva bili z mamo sami v našem stanovanju za Bežigradom. Ata je pred sedmimi meseci padel na Gorenjskem, brat Franci (22) in brat Stanko (15) sta bila pri domobrancih (bolničar in prevajalec iz nemščine) na Dobravi. Zgodaj zjutraj je prišel Franci in nama z mamo naročil: »Vzemita dokumente in nekaj najnujnejših reči, vsaka eno torbo, vključita se v povorko, ki gre proti Ljubelju«.

Mama je nekaj vrednejših reči odnesla k prijateljski družini v spodnje nadstropje, potem pa sva obesili torbi na kolo in se pri Figovcu vključili v povorko. Kolo je bilo kmalu ovira, v Št. Vidu sem ga že pustila ob cesti.

Do večera smo prilezli do Kovora. Tam sva z mamo šli v farovž in v pisarni prespali na tleh. Drug dan smo v hudi stiski prišli do vznožja višjih hribov. Tam sva prenočili v zapuščenem avtobusu ob cesti. Tretji dan je bilo zelo malo napredovanja. Spredaj so kričali: »Na Koroškem so partizani zaprli most!«

Prišli smo v sam prelaz med strme stene in se prerivali. Kako smo šli skoz Ljubelj? Ne vem, kje so delali prelaz in kako. Videli smo dve visoki skalnati steni, nekaj drznih fantov se je pognalo nanje, a brez uspeha.

Mi smo hoteli k Angležem, a Angležev ni bilo videti. Naenkrat so se že na avstrijski strani, še pred mostom čez Dravo, med nami pokazale ženske v italijanskih uniformah, na kapah pa so imele rdečo zvezdo. Kričale so: »Prstane, uhane, verižice …!« Torbice smo morali zmetati h kraju, nas pa so počasi porivali v vrsto in proti severu. Zrinili so nas v zaprta dvorišča in naju so porinili v neko klet, podobno klavnici. Bila je stiska, sedeli smo drug na drugem. Tako do jutra. Huda lakota, še hujša žeja. Prvi dan smo bili zaprti, šele drugi dan smo videli, da smo v Št. Jakobu. Prerivali so nas v razne hiše in dvorišča, oslabljeni nismo mogli niti misliti na beg.

Neke noči so nas naložili na tovornjak in iz Št. Jakoba peljali v gozd. Morali smo se postaviti v vrsto. Ko so ustrelili, smo čakali, kako bomo padli. Z mamo sva se držali za roke. Tako smo stali do jutra, ko so nas naložili na tovornjak in peljali nazaj v taborišče v Št. Jakobu, vse to se je dogajalo še na avstrijski strani. Nikjer ni bilo Angležev! Tretji dan so nas v povorki gnali do taborišča ob Baškem jezeru, tam smo šele videli peljati mimo angleški jeep. Takoj po tem so nas še isto noč gnali do vlaka, nas nabasali v vagone in nas zapeljali v predor proti Jesenicam. Od tam smo v procesiji šli čez polja proti jugu. Ob strani so šli oboroženi partizani. Nekateri ujetniki so poskušali ubežati, a niso vedeli kam. Eno noč smo nakrmili stenice v taborišču na Jesenicah. Do 23. maja so nas gonili po Gorenjskem. Ne pomnim, koliko časa smo hodili do Škofje Loke. Zadnja dva dneva je bilo obupno. V Loki so nam ljudje metali kruh.

Nekaj znancev je bilo v povorki: družina Bitežnik, dr. Kokalj s sinom Jožetom, družina lesnega trgovca Šumija, sestra in žena polkovnika Drčarja. V Škofji Loki smo eno noč prestali v gradu, potem pa v grdem nalivu šli proti Št. Vidu. In nazadnje so nas odložili v Škofovih zavodih – do amnestije v začetku avgusta. Ko so naju avgusta po amnestiji izpustili iz Škofovih zavodov, sva videli v našem stanovanju luč. Znana gospa nama je na cesti povedala, da nas v našem stanovanju čaka partizanka Tomšičeva z orožjem za sprejem. Na vso srečo je prižgana luč opozorila.

Ko sem leta 1956 prijavila zagovor svoje diplome, so mi z ministrstva določili prvo službeno mesto. Upala sem, da dobim blizu Ljubljane, kjer sem imela urejeno življenje (sobo in honorarni zaslužek na Radio Ljubljana). Dobila sem odgovor BITOLA (na jugu Makedonije, na meji z Grčijo – preko 1100 km oddaljeno od Slovenije!) To mi je dalo razumeti, da je ves moj trud zaman. Ko sem to sporočila bratu v Argentino, mi je odgovoril: »Pridi sem, saj mama že dolgo namerava priti.« Premagali sva vrsto ovir, si priborili dokumente in odšli v Argentino.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.