Petra StoparPetra Stopar

Odtenki slovenske revščine

| 11.08.2015, 16:50 Mateja Feltrin Novljan

Revščina – že dolga nas ta beseda ne spomni na temnopolte otroške obraze Afrike, ampak na solzne oči ljudi, ki lahko živijo prav blizu nas. Sicer pa ne mine ura nikakršnega programa, da ne bi vmes slišali oglasa oziroma prošnje za zbiranje sredstev za zvezke in šolske potrebščine. Na poštah, v trgovinah in še kje drugje so košare oziroma prostori, kjer lahko pustimo kakšno dobrino. Ob vsem tem se skoraj v vsakem prikrade vprašanje, nekje zadaj: pa je res toliko revnih?

Zato sem kliknila na spletno stran slovenske Karitas in tam našla konkretne zgodbe, konkretne ljudi, otroke, ki so prosili, se zahvaljevali … Zgodbe imajo konkretna imena in lahko bi se tam znašlo tudi moje. Družina, ki je v nesreči izgubila očeta, mama je od takrat na invalidskem vozičku; mama, ki je ostala sama s tremi otroki in na kmetiji pridela hrano, a za vse ostalo je zelo težko. To so stiske ljudi, ki jim je treba pomagati. Veliko velikih ljudi odgovarja nanje ….

Le tisti, ki bi morali, ne naredijo pravega koraka. Dejstvo je, da ko je država poplavljena z dobrodelnimi akcijami, je v njej nekaj zelo narobe. Res je tudi, da ima revščina več odtenkov, a vendarle nobenega ne smemo spregledati. Predvsem bode v oči dejstvo, da je veliko revnih ljudi, ki delajo in to trdo, a za svoje delo niso dostojno plačani. Ne gre le za delavce, gre tudi za kmete, ki delajo le zato, ker imajo res radi to slovensko zemljo. A koliko časa bodo še zdržali? Od ljubezni do zemlje in v državi, ki svojega ne ceni, se ne da živeti, niti preživeti. Nedopustno je, da človek, ki dela vse dni v letu, saj živali nimajo dopusta, ne zasluži toliko, da bi dostojno preživel sebe, kaj šele družino. Nedopustno je, da se ljudem bolj izplača ležati doma, kot opravljati delo, čeprav ne ustreza njihovi izobrazbi - taka socialna ureditev je vsem v posmeh. Sicer pa je tudi država dobila zaušnico od svojih revnih, ki jim želi odpisati delček dolga. Ko so 1. avgusta odprli celo posebne prostore, ker so mislili, da bodo ljudje trumoma prihajali po pomoč, je prošnjo vložil en sam. V mnogih prispevkih so potem poudarili, da najbrž zato, ker so na počitnicah. Zanimivo, kajne? Za položnico za elektriko ni denarja, za počitnice pa. A dokler država ne bo uredila pogojev za delo, za dostojni zaslužek, so taki ukrepi le kupovanje socialnega miru.

Problemi so namreč v skrajni zbirokratizirani državi, v potrošniški ideologiji, ki smo se je navzeli, v neučinkovitosti sodnega sistema, ki od tistih, ki so državo oropali ne zahteva povračila denarja, ampak jim omogoči, da se v času zaporne kazni izobražujejo in smejijo vsem v brk, saj so gmotno preskrbeli sebe in nekaj prihodnjih rodov.

Država ni zainteresirana, da bi ljudi izobrazila in jih naučila ravnati z denarjem. Zapravi manj, kot zaslužiš, v rubriki Cent na cent svetuje finančna svetovalka Ana Vezovišek, ki rešitev iz tega slabega stanja v državi vidi prav v izobraževanju. Če mora Afrika rešiti problem nepismenosti, moramo mi rešiti problem finančne nepismenosti. Pomagalo bo tudi, če bomo končno ozavestili, da potrebujemo manj, kot v resnici mislimo in živeli po svojih zmožnostih – nekateri pač nikoli ne bomo imeli jahte na morju, je mar zato naše življenje manj vredno? Ne, ceno mu postavljamo sami.

Na srečo se ob stiskah rojevajo mnoge pobude za pomoč. Ena med njimi je tudi Srce Sloveniji. Ekstremni športnik Matej Markovič začenja pot po Sloveniji in njegovo srce bo utripalo, telo pa garalo za to, da bodo ljudje slišali stisko in se odzvali nanjo, pomagali po svojih močeh. Matej želi s svojim zgledom tem ljudem dati upanje. Upanje, da je treba vztrajati, se boriti, včasih z zadnjimi atomi moči. Preplaval bo slabih 30 kilometrov ob slovenski obali, prekolesaril dobrih 950 kilometrov dolgo etapo okrog Slovenije in pretekel več kot 250 kilometrsko pot v obliki srca. V tem času vabi vse, da po svojih močeh darujemo sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Že sedaj pa lahko projekt podpremo, če pošljemo kratko sporočilo SRCESLOVENIJI5 na 1919.

Na eni strani imamo torej mnogo sočutnih src, ki utripajo za soljudi, ki niso slepi za stiske drugih, a na drugi strani so trdosrčneži, ki sprejemajo odločitve, pišejo zakone, stiskajo gumbe in mečejo drobtinice s svojih bogato obloženih miz in jim ni v interesu, da bi se v Sloveniji kaj spremenilo na bolje. Še več. Oni so pač na položajih, da jim niso kos, pa kažejo dnevni politični dogodkih.

Kljub vsem je pri nas še veliko vrtov, a namesto zelenjave raste trava; veliko delovnih mest, ki se ne zdijo dovolj imenitna in veliko možnosti, ki bodo, kljub nesposobnosti vladajočih, nekoč zaživele. Ker nobena oblast ni večna, si upam verjeti v boljšo in pravičnejšo prihodnost za vse – predvsem pa za otroke, ki se bodo razveselili podarjenih zvezkov.

 

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.