Ogledalo v ogledalu

Slovenija | 04.08.2015, 09:41

Ko so moji otroci stopili v šolo, sem potihoma želela, da bi dobili dobro učiteljico, saj si bodo tako že na začetku ustvarili prave vzore, vedeli bodo, kaj so vrline, kaj poštenje in dober odnos med ljudmi. Tudi kasneje v srednji šoli sem opazovala, kakšne vzglede in idole si izbirajo. Če je bilo potrebno, sva z možem tudi posredovala, kolikor je bilo v najini moči. V letih, ko dozorijo za samostojno pot v življenju, vsi skupaj presojamo sadove skupnega prizadevanja: starši, učitelji , prijatelji in še marsikdo, ki je naši mladini tako ali drugače prekrižal pot. Srčno seveda želimo, da bi v obdobju, ko se aktivno vključujejo v življenje, delali pošteno, marljivo, v dobro svoje družine in skupnosti.

Take misli in spomini me obhajajo v dneh, ko objavljajo rezultate zrelostnih izpitov naših srednješolcev in uspešnost vpisa na fakultete, za nekatere mlade pa je ta čas že začetek resnega dela. Mnogo je zlatih maturantov in tistih z izjemnimi rezultati. Ob vsem preverjenem znanju pa se vprašujemo, ali bodo upravičili naša pričakovanja, ali bodo zdržali v tem posurovelem svetu, kjer so prevečkrat cenjeni predvsem zvijačnost, komolčarstvo in brezobzirna iznajdljivost.

Ker je delovanje družbenega sistema pri nas v osnovi nenavadno, prepogosto tudi negativno, se v svojem letošnjem poletnem komentarju ne morem izogniti omembi nekaterih pojavov, s katerimi se bodo tudi naši mladi prej ali slej srečali. Odreagirati bodo morali s pomočjo vsega, kar se je nabralo v nahrbtniku znanja in izkušenj ter nasvetov v času njihovega dozorevanja.

Nikakor ni nepomembno, kaj bi odgovorili, če bi jim postavil vprašanje, kaj menijo o nepoštenju na naših veleposlaništvih, o neodgovornem ravnanju ljudi, ki jim je zaupano reševanje najbolj usodnih nalog povezanih z bodočnostjo našega naroda; kaj menijo o tem, da se posamezniki ne znajo umakniti iz položaja, ko vesoljni svet spoznava , da ne obvladajo svojega dela. Sporne niso le grdobije, temveč tudi metoda negativne selekcije: hvala in povzdigovanje, kadar tega ne zaslužiš in kot tak postaneš ubogljivo orodje v rokah kontaminirane oblasti. Žalostna osebna pot.

Bati se je , da sistem, kakršen je, počasi ubija idealizem generacije, ki le s pristnim navdušenjem lahko poleti v ustvarjalno življenje. Idealizem je sok mladosti, a slep ne sme biti. Nekoč je moder mož spregovoril naslednji stavek:« Nimamo biti pravice naivni«. Če preplašeno živimo z glavo v pesku, smo soodgovorni za stanje, v katerem se nahajamo.

Zaveza med ljudstvom in izvoljenimi predstavniki, ki smo jim na volitvah ljudje zaupali svoj glas in posledično usodo, se spreminja v golo prevaro, teža in odgovornost vladanja sta postali puhlici. Kaj je torej z duhom vseh tistih, ki so večinsko izbrani za vladanje? Iz katerega studenca se napajajo, od kod črpajo moč in nove zamisli ter smelost, da bi skozi divje brzice sodobnega življenja priveslali čoln usode naroda v mirnejši pristan? Čutijo hude stiske in dileme v svoji težki in naporni službi? Občutek imam, da jih zanima le ohranitev položaja in denarni izplen, sicer ne bi tako brezbrižno zakockali rešitve za našo Slovenijo. Celo na državnem nivoju privatizirajo svoje početje in si prisvajajo denar vseh nas, ne da bi ob tem pokazali kanček sramu in zavedanja, da gre za krajo. Pa vendar sem začudena zasledila, da so v nekaterih medijih početje naše pariške veleposlanice brez ovinkarjenja poimenovali za krajo.

Kako žalostno, da se celo spomin na umrle ruske vojake pragmatično zlorablja za politično promocijo in razkazovanje, ali pa je celo kulisa za kaj drugega. Nadalje: mnogi se še vedno boje mrtvega pesnika, ki je s sijajno pesniško govorico pri svojih 22. letih zaslutil ogenj pogube. Kako rada bi že vendar živela v normalni družbi, kjer je v družbeni piramidi tistim v vrhu jasno, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je poštenje in kaj poniglavost. V družbi, kjer človek še zardi, če ga polomi ali izgovori laž namesto resnice.

Te dni sem stala pred cerkvijo v krogu mladih ljudi. Neka mladenka je pripovedovala o svoji prijateljici z občudovanjem in spoštovanjem. Takole je dejala: ravno prav ima vsake lastnosti, zlasti pomembno je to, da je poštena. Ta zadnja ocena iz njenih ust me je posebej razveselila. Vrednote in čut za dobro še zdaleč niso umrli. Hvala Bogu! V luči tega spoznanja nam polresnice, laži, spletke, erjavci, stabejeve, sekuliči in drenikove ne bodo prišli do živega.

Poletni čas je čas počitnic in nekakšen odmik v samoto ali vsaj mir, kjer se lahko ponovno sestavimo in iz primerne razdalje ocenimo, kaj in kako se stvari v svetu okoli nas dogajajo. Nič napak ni, če za nekaj časa ubežimo zmedi in hrupu današnjega sveta, če ne strmimo v ekran ter se na vse pretege ne trudimo biti informirani, kaj se je preteklo minuto zgodilo v domači in tuji politiki. Naše udobje in varnost sta sicer odvisna od političnega stanja v državi, a tudi Jezus se je večkrat umaknil pred množico v tihoto na pogovor z Očetom. On ni kralj – oblast temveč kralj duha.

Pred nekaj dnevi sem na radijskih valovih čisto slučajno zaslišala zvoke čudovite skladbe Ogledalo v ogledalu estonskega skladatelja Arva Pärta. Avtor glasbe je doživel vso mračnost sovjetskega sistema in ker ujetosti duha ni več prenašal, se je leta 1980 odselil na zahod. Njegova glasba odseva globoko duhovno dimenzijo, ki za skladatelja ni le umik iz realnosti ampak pot odrešenja. Ni le podoba odsotnosti hrupa sveta, temveč je prisotnost tišine. Skladba Ogledalo v ogledalu ponazarja z glasbenimi sredstvi nenavaden optični efekt. Zamislite si, da si stoji dvoje ogledal drugo proti drugem. Slika, ki jo ujame eno izmed ogledal, se zaradi optičnega učinka preslika neštetokrat v neskončnost. Umetniki so še kako v svojem ustvarjanju povezani z stvarnostjo, ki jo živijo, zato je pomen Pärtove skladbe z nebeškim mirom in zrenjem izražati prav to, h čemur se moramo nenehno vračati: duhovnem preseganju. Kot v ogledalih ujeta vsaka najmanjša pojavnost stvarnosti se tudi dobro, ki ga storimo, pomnoži v neskončnost, v večnost. Enako bi lahko dejali za slabo, torej moramo pazljivo uravnavati svoja dejanja in svoje odločitve. Mnogi ljudje so od njih odvisni, mnogim s svojim negativizmom in neodgovornostjo preusmerimo usodo v drugo smer: v nesrečo za vse nas.

Skrbi nas torej , kako so na soočanje s tem svetom pripravljeni mladi ljudje, katera njihova dejanja se bodo v neskončnih kombinacijah preslikavala v nebeških ogledalih. Upam, da smo jim starši in vzgojitelji pomagali oblikovati hrbtenico in bodo znali reči: Ne, jaz se tega ne grem! Tudi v njihovih ogledalih se bodo podobe pomnožile ter pokazale spačene obraze ali pa podeseterile lepoto in poštenje. Tega se ne bo dalo prezreti.