Slovenija pred sprejemom beguncev
Slovenija | 21.07.2015, 14:40 Petra Stopar
Približno tri mesece po največji tragediji z begunci v Sredozemskem morju, ko je v brodolomu ugasnilo osemsto življenj, se je Evropska unija sporazumela o tem, da vse migrante, ki iščejo boljše življenje na naši celini, sprejme pod svoje okrilje. Ne le nekaj vstopnih držav, ki se soočajo z največjim navalom beguncev preko morja, kot so Italija, Grčija in Španija, ampak tudi druge članice unije bodo ljudi sprejemale po načelu solidarnosti in odgovornosti. Ti dve besedi smo v teh mesecih pri iskanju rešitev za begunsko krizo pogosto slišali iz ust politikov, aktivistov za človekove pravice, humanitarnih delavcev in cerkvenih predstavnikov.
Zaradi politične nestabilnosti, oboroženih konfliktov in slabih socialnih razmer v afriških državah in na Bližnjem vzhodu v Evropo v zadnjih letih prihaja rekordno število družin in posameznikov, ki bežijo pred krutostjo življenja. Nekateri se zavedajo, da je nezakoniti način bega in pot čez Sredozemlje zelo tvegana odločitev, nekateri se ne, a kljub temu se na takšno pot podajo. Vse svoje prihranke dajo tihotapcem, ki te begunce izkoriščajo za svoj posel, na nečloveški način ravnajo z njimi, jih oropajo, zlorabijo, prepustijo na milost in nemilost morju, in če kakšnemu beguncu uspe stopiti na evropska tla, je to sreča zanje in blagoslov od Boga.
Vsaj tako meni Mamadou Kovassi, 32-letni mladenič, ki je Radiu Vatikan zaupal svojo izkušnjo. Iz svoje domovine Slonokoščene obale je prehodil saharsko puščavo in prek morja dopotoval v Italijo. Da bi iz Slonokoščene obale prispel do Libije, je pešačil ali štopal skozi Gano, Burkino Faso, Niger in potem tri tedne prečkal puščavo. Kot je dejal, so prekupčevalci, člani dobro organizirane organizacije z zvezami na vsej poti, nenehno računali za vodo ali kar tako in grozili s smrtjo. "V puščavi steklenica vode stane 25 evrov." Bil je reven, vendar je plačal vse, kar je imel, da je lahko potoval. Tako je porabil približno 300 evrov za prehod čez puščavo, prevoz do zloglasnega italijanskega otoka Lampedusa ga je stal dodatnih 2000 evrov. Mamadou še pripoveduje, kako so njega in še nekaj drugih na poti oropali in kako je bil priča, ko so enega ubili, "ker roparjem ni hotel dati denarja". Najhujše pa je ravnanje tihotapcev z ženskami, je dodal in opisal, kako trpijo.
A kaj bi še tukaj dodatno opisovali vso to krutost, saj če smo sočutni z ljudmi v stiski, nas že sam podatek, da morajo bežati in biti izkoriščani, gotovo strezni in nam da misliti, kako bi se mi počutili na njihovem mestu. Če bi mi iskali zatočišče in zavetje, kaj vse bi dali, da bi ga našli in po možnosti vanj pripeljali še svoje otroke. Zgodba tega migranta je le ena od deset tisočih, ki dokazuje, da begunci niso zgolj neke osebe, priseljene, da bi nam, državljanom in avtohtonim prebivalcem, odžirali naše plače, naša delovna mesta ali bivanjske kapacitete.
Slovenija je veliko ljudi v stiski, ki so zbežali pred vojnim nasiljem, že sprejemala pred leti. Naša roka je bila odprta v mnogih slovenskih krajih, kamor so prišli, tudi v moji domači vasi. Predvsem je bilo odvisno od nekaterih posameznikov, ki so bili tako širokosrčni, da so družinam iz Bosne in Hercegovine ponudili polovico svojega doma. Kaj pa danes?
Tudi danes Slovenci, ki smo tudi državljani Evropske unije, znamo biti solidarni, v to tudi verjamemo. A svet je drugačen, soočamo se tudi z drugimi grožnjami, prva od njih je terorizem, ki prihaja predvsem s strani skrajne Islamske države. Na možnost, da bi islamski ekstremisti sprejem beguncev izkoristili tudi zase in se tako pomešali mednje, je pomislila tudi politika, ko se je dogovarjala za razporeditev migrantov po državah članicah. Tako naj bi bilo tudi nacionalnim varnostnim organom omogočeno, da prihajajoče begunce preverijo in če se jim bo zdelo, zavrnejo njihov vstop k nam. Upajmo, da do takšnih zapletov ne bo prihajalo. Sicer pa se, kot kaže, želijo stiku z begunci nasploh, popolnoma izogniti na Madžarskem, kjer so začeli graditi dolgo in visoko ograjo na meji s Srbijo. Tako je mogoče v tem primeru pričakovati, da bo kak odstotek beguncev, ki uporabljajo pot čez tisto ozemlje, zaradi tega raje prišel v našo državo, ki je po njenih zagotovilih na ukrepanje v takšnih razmerah pripravljena.
V kratkem je torej pri nas pričakovati azil in oskrbo za 250 ljudi. Kje? Če ne bo dovolj prostora v javnih ustanovah, kot so azilni dom, integracijske hiše in druge zmogljivosti, bodo v primeru nenapovedanih migracij dobrodošle tudi zasebne nastanitve. In čeprav sami nismo brez skrbi in težav, ki krojijo naš vsakdanjik in odnose, je tudi v tem letu, ki ga je papež razglasil za leto Božjega usmiljenja, to priložnost za nas, da smo usmiljeni in solidarni s soljudmi, ki živijo na tem planetu. Seveda pa je ta odgovornost najprej na ramenih predstavnikov naših držav in vodstev, ki smo jih izvolili. Vedeti moramo tudi, da se bodo skušali priseljenci na dolgi rok tudi integrirati v našo družbo, ne le odrasli, ampak tudi njihovi otroci, in tudi tukaj je skrb pristojnih organov, da jim omogoči okolje, ki jih bo spodbujalo k izobraževanju na eni in družbeno koristnemu delu na drugi strani, kot je včeraj obljubil tudi naš predsednik vlade.
Evropa in ves svet pa bi se morala konec koncev konkretno odzvati na glavne vzroke, ki prisilijo ljudi v množičen odhod iz svojih rodnih držav, to pa so, kot že rečeno, vojne, politične nestabilnosti in revščina. A do takrat bodo obalne straže nadaljevale vsakodnevne reševalne akcije na morju, kot je na primer samo v minulih dveh dneh italijanska stran znova rešila 1400 ljudi. Koliko še drugih življenj je ugasnilo v globinah Sredozemskega morja ali kje drugje na nevarni poti, pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
