Ni prostora za malodušje...

Slovenija | 16.06.2015, 14:00 Marjana Debevec

Grenak priokus nam je pustil referendum na Irskem, kjer so pod močnim vplivom homoseksualnih aktivistov in celotne politike ljudje izglasovali redefinicijo zakonske zveze ali po domače ukinitev zakonske zveze moža in žene ter s tem odprli pot diskriminaciji tistim, ki zagovarjajo družino očeta, matere in otrok, hkrati pa so omogočili istospolnim parom posvojitve otrok. Tudi pred nami je najverjetneje odločitev o tem vprašanju, če bo le ustavno sodišče dovolilo referendum. Po nekaterih napovedih, naj bi bila odločitev znana že v tem tednu.

Rezultat na Irskem, pa tudi vse bolj prevladujoča miselnost razvrednotenja družine bi nas lahko spravila v malodušje. Vendar bi bila to le zmaga nasprotnikov družine, saj kot sami pravijo, jim ni do tega, da bi uzakonili istospolne poroke, ampak da bi ukinili poroko kot tako.

Nekateri hočejo, da bi bili milijoni ljudi, ki so prepričani, da je zakon to, kar so skozi vso človeško zgodovino bile prepričane družbe – zveza med moškim in žensko – redefinicijo zakonske zveze sprejeli kot neizbežno. Očitno smo, tako nam pravijo, na napačni strani zgodovine.

Prihodnosti sicer ne moremo napovedovati, lahko pa jo oblikujemo. Smo državljani v samostojni družbi, ne pa opazovalci ali podaniki vladarjem. Smo udeleženci v eni najpomembnejših razprav, s katero se je naša družba, katerakoli družba, kdajkoli spoprijela. Kako lahko torej najbolj podpremo zakon kot zvezo med moškim in žensko, možem in ženo, očetom in materjo? Nekateri pravijo, da moramo opustiti obrambo zakona in se umakniti zgolj k zaščiti verske svobode. Drugi gredo še dlje in predlagajo, da bi se mi preprosto morali popolnoma izključiti iz politike, se umakniti v lastne skupnosti ter tam znova zgraditi subkulturo zakona.

Vendar pa vse to ni pravi odgovor. Še naprej moramo pričevati za resnico o zakonu, iskati nove načine za utemeljevanje tega, kaj je zakon, ter delati za zaščito svojih svoboščin zato, da bo tega deležna naslednja generacija. Ob tem moramo razumeti, da veliko naših bližnjih preprosto ne sliši argumentov za zakon med možen in ženo. Zato jih moramo predstaviti na nov in ustvarjalen način. Čeprav se včasih to zdi trd boj, pa se bo slednjič izkazalo, da so tisti, ki branijo zakon kot zvezo med moškim in žensko, preroški. Logika redefinicije zakonske zveze ne vodi v nič drugega, kakor v družbeno zmedo dogovora o ljubezni med odraslimi mnogoterih velikosti in oblik. Tisti, ki branijo – in živijo – resnico o zakonu, morajo podvojiti svoje prizadevanje, da pričujejo za resnico o zakonu, dokler je še čas, da se izognemo temu kaosu.

Zato pa je potrebno, da kot državljani vplivamo na sprejemanje zakonov, ki odsevajo resnico o zakonu in da branimo naše svoboščine. Redefinicija zakonske zveze in državne politike o spolni usmerjenosti namreč ustvarjata ozračje nestrpnosti, zastraševanja in celo vladno nasilje nad državljani, ki so prepričani, da je zakon zveza moškega in ženske. Zakone, ki ustvarjajo posebne privilegije na osnovi spolne usmerjenosti in identitete spola, spomnimo le na certifikat LGBT prijazno, ki ga podeljuje ljubljanska občina, uporabljajo za teptanje temeljnih državljanskih svoboščin, kot so svoboda govora in svobodno prakticiranje vere.

S takšnimi zakoni pa nato privedejo družinska podjetja, zlasti fotografe, peke, cvetličarje in matičarje, ki so del poročne industrije, na sodišče, ker so odklonili usluge ob istospolnem obredu, saj le ta krši njihovo versko prepričanje. Ni potrebno, da bi vlada skušala prisiliti vse fotografe in vse cvetličarje, da so zraven pri vsaki poroki. Podobno moramo državljanom pomagati, da uvidijo pomen verske svobode. Strpnost je bistvena za pospeševanje mirnega sožitja celo sredi nestrinjanja.

Biti pa moramo mi sami najprej prepričani, zakaj branimo zakonsko zvezo med možem in ženo. Delati moramo na tem, da bi naši sodržavljani vsaj razumeli, zakaj smo prepričani o poroki tako, kakor smo. Tudi če neomajno vztrajajo pri svojih prepričanjih, bodo nemara vsaj uvideli upravičenost naših prepričanj.

Hkrati pa moramo najti nove načine za naša prizadevanja. Potrebujemo intelektualne sile, skupine strokovnjakov, znanstvenike, verske voditelje in politike, ki se bodo aktivno zavzeli za zakonsko zvezo med možem in ženo.

Cerkev ima pri tem osrednjo vlogo. Njena naloga je najprej ta, da predstavi sodoben pogled na spolnost v Svetem pismu, ki je privlačen. Ta naj približa krepost čistosti in zakon za vedno kot najbolj izpolnjujoče odločitve. Druga naloga Cerkve bo posebno služenje tistim, ki doživljajo istospolno privlačnost in tistim, ki doživljajo konflikte glede spolne identitete. Morala bo premisliti ta vprašanja ter razviti pastoralne načrte, kako se resnično lahko tudi ti ljudje srečajo s Kristusovo resnico, ki jih more osvoboditi. Tretja naloga Cerkve bo, da brani versko svobodo v javnosti ter pomaga kristjanom, da bodo razumeli svoje moralne obveznosti, da pričajo za resnico ter ravnajo v skladu z resnico. Krščanske skupnosti, pa naj bi preprosto živele resnico zakona. Besede zvestoba, čistost, obljuba in dolžnost sicer niso več moderne, so pa zagotovilo uspeha in sreče v zakonu. Nekateri so sicer mnenja, da bi morala Cerkev omiliti svoje stališče o tako imenovanih spornih vprašanjih, da bi se tako približala vsem ljudem. Vendar pa bi po mojem mnenju s tem storila prav nasprotno. Človek je namreč ustvarjen za srečo in ima v sebi Božji pečat. Če ga Cerkev vodi stran od tega, kar nosi globoko v sebi, ga osiromaši in mu zamaje tla pod nogami.

Redefiniranje zakona kot čustvenega druženja pošilja signal, da sta oče in mama zamenljiva. Če je danes dovoljena poroka dveh oseb istega spola, bo jutri dovoljena poroka treh ali več oseb istega, ali različnega spola. Takšne zahteve že lahko opažamo v nekaterih državah sveta. Kakorkoli, na nas torej ostaja izjemna priložnost pričevati o tem, da so moški in ženske različni in se dopolnjujejo, da morata biti za to, da se rodi na svet otrok, moški in ženska, in da si otroci zaslužijo možnost, da odraščajo z mamo in očetom. Preveč naših bližnjih ni slišalo pravih razlogov za zakonsko zvezo med možem in ženo. Mi pa se bomo odločili, na kateri strani zgodovine smo.