Pri Mariji Pomagaj ob njenem prazniku
Cerkev na Slovenskem | 24.05.2015, 09:00 msgr. Franci Trstenjak
Deževni 23. maj 2015 ni bil ovira več kot 800 romarjem, ki so se odločili, da v vigiliji praznika Marije Pomagaj in binkoštni vigiliji poromajo na Brezje k praznovanju večera slovenskih krščanskih izročil in slavja Kraljice Slovencev in zavetnice Radia Ognjišče.
Na začetku svete maše, ki se je začela ob 20.00, je nebo še pošiljalo dežne kapljice, a ob njenem koncu se je skorajda zjasnilo, videl se je mesec in nebo je bilo „suho“. Zato se je lahko procesija z Marijino podobo in svečkami odvila po vasi med prepevanjem lavretanskih litanij. Somaševanje je vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki je zbrane romarje v baziliki in ob radijskih sprejmnikih nagovoril takole:
„Zbrani smo pri Mariji Pomagaj na Brezjah, pri zavetnici Radia Ognjišče, na binkoštno vigilijo in na večer naših narodnih izročil. Spominjamo se svojih številnih slavnih prednikov in mnogih prejšnjih rodov, po katerih nam do današnjih dni priteka reka življenja in po katerih prihajajo do nas vsa častitljiva narodna in verska izročila. Spominjamo se vseh svojih rojakov po svetu, ki ostajajo zvesti svojim koreninam in nas s svojim zgledom pogosto spodbujajo in opogumljajo za ohranjanje svete dediščine.
Kakor številni drugi cerkveni prazniki tako nam tudi binkošti nudijo izvrstno priložnost za obuditev in osvežitev narodnih in verskih korenin. O binkoštih je namreč Gospod napovedal, kakor smo slišali v današnjem evangeliju: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37-38). Spominjamo se žive vere svojih prednikov in se jim zahvaljujemo za reke žive vode, ki do današnjih dni pritekajo iz njihovega osrčja. In prosimo Gospoda, naj pomnoži našo vero, da bodo tudi iz našega osrčja tekle reke žive vode našim prihodnjim rodovom.
Med najlepšimi prispodobami za darove in sadove Svetega Duha je namreč tudi voda, ki namaka zemljo in jo dela plodno in rodovitno. Prerok Izaija napoveduje razlitje Božjega Duha in piše: »Znova se razlije nad nas duh z višave, tedaj bo puščava postala sadovnjak in sadovnjak bo kakor gozd« (Iz 32,15; 29,17). In na drugem mestu: »Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci voda, počivališče v pokrajini šakalov bo trata za trstje in bičje« (Iz 35,6-7). Isti prerok kliče kakor trgovec ob izvirku sredi puščave: »O vsi žejni, pridite k vodi!« (Iz 55,1). In obljublja mir prestolnici Jeruzalem: »Glej, napeljem k njej mir kakor reko!« (Iz 66,12). Voda je znamenje življenja in blaginje in mir je sad darov Svetega Duha.
Čudovita primerjava se nahaja pri Svetem Cirilu Jeruzalemskem, ki piše: »Sveti Duh je kakor voda, ker voda vse vzdržuje; voda daje življenje travi in živim bitjem; z neba prihaja voda kot dež; pada na en način in v eni obliki, rodi pa mnogovrstne učinke: drugačen je v palmi, spet drugačen v trti in tako v vseh stvareh. V vseh je ene narave in ne more biti drugačna od sebe. Dež se ne menja, ne gre zdaj takšen, drugič drugačen. Prilagaja se pa potrebam prejemnikov ter postaja za vsakega od njih tisti dar previdnosti, ki ga prav potrebujejo.«
Sedmere darove Svetega Duha lahko pojmujemo kot dragocene okraske, ki kakor blesteči obeski božično drevesce krasijo duhovno podobo in postavo svojega nosilca. Lahko pa jih pojmujemo tudi kot stržen in središčno navpičnico človeškega duha, kot mozeg in glavno žilo, ki je kakor iz sedmerih vrvic spletena iz sedmerih darov Svetega Duha, ali kot duhovno hrbtenjačo, po kateri možgani upravljajo z vsemi človeškimi čuti in dražljaji.
Tako je tudi z narodnimi in verskimi izročili: lahko jih pojmujemo kot osvežilne napitke, s katerimi od časa do časa osvežimo svojo dušo, lahko pa jih pojmujemo kot veletok, ki po svojih jarkih in prekopih namaka in napaja vso deželo in vse ljudstvo in kakor reka življenja v Knjigi razodetja daje rast vsem drevesom življenja, ki prinašajo dvanajstere sadove in so njihovi listi v zdravilo narodom (Raz 22,2).“
