Po 70 letih od besed k dejanjem

Cerkev na Slovenskem | 19.05.2015, 14:38 Petra Stopar

Po Evropi in v Sloveniji se na različnih prireditvah in slovesnostih še posebej intenzivno spominjamo konca vojne, ki je pred 70 leti pustošila na naših tleh. Ta so marsikje zaznamovana z nedolžno krvjo mož, fantov, pa tudi mnogih žena in otrok, ki še vedno nimajo svojega groba, nad katerim bi se lahko svojci in sorodniki pomirili z bolečino ob izgubi. Tudi po več desetletjih pri nas nenehno odkrivamo nova in nova grobišča. Brezna, ki nosijo tragične zgodbe, kličejo po dostojnem pokopu vseh žrtev.

Govoriti o tej tragiki, ki je prizadela toliko slovenskih družin, je težko, kaj šele jo razumeti, sploh za nas iz mlajše generacije, ki smo odraščali toliko let pozneje, v času osamosvajanja. A pogovor je potreben, prav tako so potrebne besede priznanja, odpuščanja, usmiljenja in molitve. Tudi po skoraj 25 letih samostojne demokratične države je treba od besed preiti tudi k dejanjem.

Na ravni Cerkve je Slovenska škofovska konferenca spomin na vse žrtve medvojnega in povojnega nasilja izrekla z osrednjim slovesnim somaševanjem pri Mariji Pomagaj na Brezjah in tja povabila tudi predstavnike politike. Spravna maša je bila zahvala za konec vojne in obenem prošnja za mir. Ljubljanski nadškof se je dotaknil umrlih in njihovih žalujočih, kot tudi tako imenovanih herojev in tistih, ki so ostali v sami sredini razdelitve našega naroda, to so tisti, ki so morili. Naši možje in fantje pogosto niso bili po svoji krivdi odpeljani v določeno vojsko. Odgovorili so tistemu, ki jih je poklical, saj so se zbali, da bi v nasprotnem primeru trpeli njihovi domači, je dejal.

A čeprav se je vojna takrat končala, čeprav so nekateri praznovali, so si drugi nadevali črne rute, saj trpljenju za mnoge še ni bilo videti konca. Gotovo se kot kristjani moramo strinjati z nadškofovim povabilom, da prosimo za Božje usmiljenje za vse, ki so storili zločine proti človečnosti, in za moč odpuščanja. Upamo lahko tudi, da bodo odgovorni na visokih položajih in vsa slovenska družba kmalu začeli iskati tudi odgovor na vprašanje 'Kje je tvoj brat?', ki ga je – tako kot Bog Kajnu – postavil nadškof na Brezjah. Kje so naši bratje?

In zdi se, da je to želja vseh strani, četudi izražena na različnih krajih, četudi samo zgolj želja in beseda. Če se spomnimo, je predsednik države Borut Pahor dejal, da je čas, da danes ne živimo drug proti drugemu, temveč drug z drugim in drug za drugega. Vprašal se je, kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne. Predsednik vlade Miro Cerar je na drugi slovesnosti poudaril potrebo po tem, da moramo biti sposobni izkazati ustrezno pieteto do vseh mrtvih, še posebej do žrtev vseh vojn in totalitarnih sistemov. Tudi predsednik Državnega zbora Milan Brglez je na osrednji državni proslavi menil, da je 70 let pozneje zadnji čas, da pokopljemo naše mrtve. Pozive v tem duhu smo tako, kljub različnosti in razpršenosti prireditev pri nas slišali, predvsem iz ust vseh treh predsednikov, a ne tudi s strani tistih, od katerih bi to še pričakovali.

Po državi imamo šesto evidentiranih prikritih vojnih grobišč, v katerih posmrtni ostanki žrtev vojnega nasilja še niso bili do konca identificirani, kaj šele dostojno pokopani, kar je civilizacijska pravica vsakega človeka. Da bi spravo dosegel celoten naš narod in da ta ne bi bila zgolj navidezna, si po mojem prepričanju želimo vse generacije. Tudi mladi, ki nismo bili priča dogajanju med in po vojni, a je naše vedenje o tem odvisno od okolja, v katerem smo zrasli kot otroci. Sama sem odraščala ob pripovedih starejših sorodnikov in znancev, ki so vojno po domače »dali skozi«, pa tudi nedaleč od mojih domačih krajev so nekatera najbolj znana brezna, ob katerih smo se na različne načine vsako leto spomnili na padle in pobite. Jelenov Žleb, Konfin in Kočevski Rog so imena, ki so že v mojem šoloobveznem času na poseben način nehote našla prostor v mojem spominu, ali, če lahko rečem, zavesti.

Čeprav sama nisem živela v času, ko so se poboji zgodili, pa vedno, ko pomislim na ta brezna, začutim hlad, ki ga daje senca gozdov, slišim tišino, ki pa to ni, saj so jo davno presekali kriki, ki v ušesih mnogih še vedno odmevajo. Ne glede na to, kdo je kaj zakrivil, kdo je koga umoril, morija je bila, odrejena, organizirana, preučena. In tega nikoli ne moremo in ne smemo opravičevati. Ni cilja, ki bi upravičeval takšna dejanja. Tako ob vsem tem in kadarkoli se znajdem ob grobišču, to doživljam jaz. Kočevski pragozdovi in gozdovi v oglasnih sporočilih tujce lepo nagovarjajo, vabijo v bogastvo neokrnjene narave, a znotraj njih se skrivajo dobesedno več metrov globoke, nezaceljene rane, in kar je v slikovitih brošurah opisano kot prijeten odmik od mestnega vrveža, se kaj kmalu sprevrže v grenko spoznanje, da naši gozdovi ohranjajo več kot le samo naravno dediščino.

Na včerajšnji seji Državnega zbora je premier Cerar ugotovil, da sta slovenska politika in družba dozoreli do neke točke, ko pieteta vseh mrtvih postaja nesporen skupni cilj. Razdeljena pa je koalicija v tem, na kakšen način priti do tega cilja. Kako dolgo bomo torej še poslušali diskusije o tem, kdaj bomo končno premagali ovire, ki nas delijo, in prešli k dejanjem, ki bodo obrodila sadove? Naj to ne bo le vprašanje časa, ampak predvsem trdne volje in odločenosti, da razčistimo s preteklostjo in začnemo graditi mir med nami.