Od zmage do zmage
Slovenija | 08.05.2015, 14:31
Jutri bo deveti maj, dan zmage. Plakati za proslave visijo, rdeče zvezde se množijo in razkazujejo ignoranco do vseh, ki namesto na zmago mislijo na tragiko slovenskega bratomora. V vseh sedemdesetih letih od strašnih dogodkov še nismo naredili natančne refleksije, kaj se nam je sploh zgodilo, kaj šele, da bi zacelili rane. V Ruandi npr., ki je pred dvajsetimi leti doživela genocid, imajo za vse plasti prebivalstva, od vrtcev naprej, posebne programe za preseganje travm. V Afriki te probleme rešujejo, pri nas, v srcu Evrope, ne. Kvečjemu na hitro in zaradi lepšega – en stisk rok in en približen spomenik, pa da je mir.
Morda je ena usodnejših napak ta, da pričakujemo ali kar terjamo, da se bo le našel kdo, ki se bo izpovedal, pokesal in nekako opravičil za naš katastrofalni izstop iz civilizacije. Če beremo antropologa Renéja Girarda, ki je raziskoval mehanizem sproščanja družbene napetosti ob grešnem kozlu, nam postane jasno, da kesanja ne bo. Grešni kozel je naključno izbrana žrtev, ki ji preganjalci obesijo krivdo za vse težave v družbi, jo usmrtijo in se na ta način pomirijo. Preganjalci so tako zelo prepričani v svoj prav, da žrtve nikakor ne morejo dokazati svoje nedolžnosti. Pomembno je odkrivanje mehanizmov grešnega kozla, saj ko jih prepoznamo, ne morejo več delovati. Ključni preobrat, piše Girard, pride z evangeliji, ki s Kristusom pokažejo, da je žrtev nedolžna in se kot žrtveno jagnje daruje za druge. To je nova paradigma reševanja problemov. Krščanstvo temelji na samodarovanju. Nasilju nad drugimi se lahko izognemo s sprejetjem žrtve nase. Ali kot pravi Tomáš Halík: Nasilje ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej. Nad človekom ne vlada več slepi mehanizem, ampak duh ljubezni, v katerem Stvarnik spreminja svoje stvarstvo. Pretresljiva so pričevanja o tem, kako so hodili ljudje v smrt z mislijo na darovanje svojih življenj za domovino. To so mučeniki in priprošniki, ki naj dobijo oltarje v naših dušah. Ubadanje s trdoživimi obrambami in iluzijami revolucionarjev pa ni smiselna prioriteta. In ne le to. Nenehno dopovedovanje nekomu, ki nekaj na noben način noče oziroma ne more slišati, ustvarja konfliktnost. Ta je vzajemna in naraščajoča, vzdušje je vse bolj zastrupljeno. Percepcija je v takšnih okoliščinah osiromašena, vsi smo manj dovzetni za globine in detajle problemov, saj smo v mrzličnem lovu za nečim 'špičastim', samo da bi zmagali. A kakšna je zmaga, če nam uspe zgolj to, da nekoga zbodemo?
Kaj je pravzaprav zmaga? Te dni bomo gotovo lahko slišali veliko definicij. Krasno bi bilo, če bi bila med njimi tudi naslednja, ki jo je razvil danski filozof Søren Kierkegaard. Povzemam njegov opis. Zmaga ni ena, pravi, ampak sta dve. Druga zmaga prvo potrdi. Kako to gre? Predstavljajmo si spopad med dvema človekoma, eden se opira na Dobro, drugi na Zlo. Bitka je huda. Bolj ko si ljubeči prizadeva, da bi človeku brez ljubezni izkazal dobroto, bolj mu on vrača dobro s hudim. Kako čist, trpežen in neugasljiv mora biti ogenj ljubezni, da se ne naveliča vračati dobro za hudo! A denimo, da je takšna zmaga dobljena in da se človek brez ljubezni izkaže kot poražen. Tu je zdaj ključna točka, kjer se položaj menja. Temu, ki se je bojeval iz ljubezni, ni več do tega, da bi Dobro zmagovalo edino v njem, pač pa, da bi z močjo sprave zmagalo tudi v neljubečem srcu nasprotnika, tako da bi na ta način tudi poraženec postal zmagovalec. Takšna je torej ljubezen sprave. To je prava bitka ljubezni. Če se bojuješ proti sovražniku s pomočjo Dobrega, je to plemenito in hvalevredno. Če pa se bojuješ za sovražnika proti svoji prevzetnosti, pa je to dokaz resnične ljubezni, ljubezni sprave. Ljubeči se ne postavlja, kot da je v boju zmagal, kot da je on zmagovalec. Ne, zmagalo je Dobro. Da bi poraženemu prihranil ponižanje in užaljenost, bo ljubeči med sebe in neljubečega postavil višje načelo, torej Dobro, in s tem sebe na neki način obglavil. Ljubeči se poniža pred Dobrim. Kadar se obe strani ponižata skupaj, pa se ne poniža nobena. Kako dobro opravi svojo nalogo ljubezen! Kakšen umetnik je pri tem! (povzeto po: Søren Kierkegaard, Dejanja ljubezni, 418-428).
Ni treba, da nas potre malodušje ob teh dih jemajočih višavah. Tudi Kierkegaard drugi zmagi pravi kar Božja zmaga. Vključimo jo lahko v svojo globinsko navigacijo.
Ker je dan zmage v Marijinem maju, se prepustimo še njenim zmagovanjem. Kljub izvoljenosti za Božjo mater, ni bilo Mariji prav nič prizanešeno s hudimi stiskami. V času poroda je bila na poti brez varnega zavetja. Z dojenčkom je morala v tujino kot politična begunka in tam prebiti več let. Zadevale so jo vsakovrstne težave, značilne za manj razvite dežele. Najhuje od vsega pa je bilo to, da je bila mati na smrt obsojenega Jezusa, pod pritiskom tako političnega in verskega, kot tudi ljudskega nasprotovanja. Njen zgodi se kaže na popolno sprejemanje, pogum in brezmejno izročitev v Božje roke. Tudi takrat, ko Marija ni prav nič razumela in ko je šlo vse narobe, ni bila prestrašena ali jezna. Evangelist Luka takole opiše njen odziv na sporočilo angelov: Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. (Lk 2, 19) To je njena temeljna drža. Marija je varuhinja spomina na svoje živo izkustvo Božje bližine. V tem je njena zmaga. Po njenem zgledu tudi nas ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni (Rim 8, 38) in Božje zmage.
