dr. Ivan Štuhec
Dr. Štuhec po praznovanju 70. obletnice
Slovenija Tanja Dominko
Slovenija je po besedah moralnega teologa dr. Ivana Štuheca 70. obletnico konca 2. svetovne vojne praznovala na nezadovoljivi ravni, nekako shizofreno. „Nekateri govori so bili res v spravljivih tonih, predvsem to velja za govore najvišjih političnih predstavnikov v Sloveniji, po drugi strani pa zlepa ni bilo toliko stare revolucionarne ikonografije kot tokrat. V to so bili vpleteni tudi otroci, mladina, ki s to preteklostjo nimajo nič, ne vedo, zakaj imajo na glavi pionirčkove kape z rdečo zvezdo.“ To zaznavamo predvsem v času, odkar je Združenje za vrednote NOB prevzel Tit Turnšek. „Nomen est omen,“ poudarja in meni, da verjetno ni po naključju dobil imena po Titu, saj so šle zadeve daleč presegle to, kar je prej počel g. Stanovnik na takih proslavah. „Smo v zmedenem stanju, stvari niso postavljene na svoje mesto. Meša se osvoboditev izpod okupatorja z revolucijo.“
Govor nekdanjega predsednika Milana Kučana je dr. Štuhec označil za tako pomaziljen, da bi mu bilo težko kaj oporekati, a vendar ga je obdajala velika mera „komunističnega rdečila“. „Naš zgodovinski spomin je shizofren, ne razlikuje med okupacijo in revolucijo.“ Prav tako je opozoril, da če danes ne paradiramo s kljukastim križem, tudi z rdečo zvezdo ne bi smeli. „Rdeča zvezda simbolizira nek drug totalitarni sistem, ki je ravno tako moril brez razloga, ki je moril nedolžne.“ Štuhec ob vseh teh filmih, ki realno prikazujejo nacističen in fašističen režim, njune žrtve, pogreša film, ki bi realno prikazoval Tita in njegove posledice. A njegov kult živi naprej.
Dr. Štuhec je v nadaljevanju potegnil zanimivo vzporednico. Tistih, ki v času osamosvajanja niso podpirali teh postopkov, pač pa so še vedno sodelovali z Jugoslovansko armado in Milico, nihče ne označi za kolaboranta. „O teh kolaborantih z JLA, ki je napadla Slovenijo, nihče ne govori.“
Opaža težnjo po restavriranju starega sistema. „Z interpretacijo zgodovine, proslavami, ikonografijo in ideološkimi pristopi skušajo prikazati, da če ne bi bilo revolucionarnih sil v času vojne, ne bi bilo osamosvojitve. Ja, gospodje dragi, zakaj pa ste potem čakali, da je prišel Pučnik, neki kulturniki, zakaj je niste vi izborili? Če ste imeli toliko zaslug v vojni, zakaj niste po vojni zahtevali svoje države, svoje vojske?“ Tako pa se danes dogaja paradoks. „Dejanske kriminalce, ki so pobijali ali poveljevali pobojem med vojno in po njej, častimo kot heroje, po njih imamo poimenovane ulice in spomenike, …. vse, ki so pa prispevali k temu, da smo se lahko uprli JLA, ki je napadla Slovenijo, ki so začeli pripravljati lastne sile, pa smo celo kriminalizirali“, opaža Štuhec in navede primer brigadirja Toneta Krkoviča. „On je heroj slovenske države, ampak za to herojstvo nikogar ni ubil in tudi metoda do zajetih vojakov je bila diametralno nasprotna od tiste v 2. svetovni vojni.“ Štuhec temu pravi sistematičen pogrom do osamosvojiteljev, razlog pa vidi v minimaliziranju njihove vloge in poveličevanju vloge tistih, ki so se uprli okupatorju.
V nadaljevanju oddaje Spoznanje več, predsodek manj je beseda tekla tudi o napovedanem obisku premiera Cerarja v Vatikanu, kjer ga bo sprejel papež Frančišek. Štuhec se čudi, zakaj se vsem predsednikom vlad tako mudi na fotografiranje s papežem, hkrati pa dvomi, da bo ključna tema pogovorov problematika beguncev v Sredozemlju, saj imata naša država in Vatikan mnogo drugih, bolj pomembnih tem še odprtih. Denimo vojaški vikariat, socialni položaj duhovščine in še kaj. Ob tem je bil kritičen tako do vatikanske diplomacije kot do novega slovenskega veleposlanika v Vatikanu.
