Ljubljana, ponedeljek, 22. januar 2018, 07:30

Kaj prinaša teorija spola?

0:00
0:00
Enakopravnost med spoloma
Foto © Europarl.si

V oddaji Pogovor o smo tokrat gostili dva zgodovinarja, ki sta osvetlila institut družine skozi zgodovino, pojav homoseksualnosti pa tudi izvor in razvoj teorije spola. Objavljamo kratek povzetek njunega razmišljanja.

Družina – skozi zgodovino

Oblika družine, kot osnovna struktura, se je zgodovino sicer spreminjala, vedno pa je temeljila na trajni zvezi med enim moškim in eno žensko. Brez te strukture prokreacija ni mogoča. Tudi v mnogoženstvu, poligamiji, je bila vedno poroka enega moškega z eno žensko, potem še drugo in tako naprej. Vedno je šlo za odnos med dvema. Gre za osnovo, zgrajeno na naravni, biološki realnosti. Poligamija torej ne predstavlja poliamorije – življenje več ljudi, ki bi bili enako čustveno povezani, ampak za vzporedne in zaporedne poroke moškega in ženske – vsaka je bila sklenjena posebej. Vsaka ženska je bila posebej poročena z moškim.

Zakonska zveza temelji na nečim splošnem, ki ga lahko zaobseženo v pojmu naravno pravo. To pomeni razumsko in moralno osmišljanje določenih naravnih zakonitosti, s ciljem, da jih pripeljemo do njihovega najboljšega cilja. Zakonska zveza temelji na nepovratni in absolutni biološki realnosti obstoja moškega in ženskega spola. Brez te realnosti se novi ljudje ne morejo rojevati in človeštvo ne more preživeti. Zato so različne družbe temu vprašanju posvečale veliko pozornosti in ga urejale z različnimi normami.

Po splošnem, tradicionalnem razumevanju zakonske zveze je zakonska zveza nekaj konjugalnega – zaradi prokreacije in za zaščito otrok (da otroci živijo v okolju, ki jih je naravno proizvedlo in v okolju, po katerem otrok nezavedno hrepeni - z mamo in očetom). Zakonska zveza torej ščiti najšibkejše in daje prvo identiteto človeka.

Drug pogled, ki ga zagovarjajo v zadnjih 50-ih letih pa je čustveni ali emocionalni pogled na zakonsko zvezo. Zakonska zveza v tem primeru ni ščitenje najšibkejših, torej otrok, na podlagi nečesa naravnega, ki ima svoj smoter, ampak gre za zakon, ki naj bi bil zgolj stvar čustvene ega dogovora in čustvene koristi med dvema osebama. Zakonska zveza tako zadovoljuje interese, potrebe in želje določenih odraslih, otroci pa so zgolj nek stranski produkt.

Država tradicionalni pogled ščiti, ker ima širšo javno korist, ne glede na širšo čustveno doživljanje. Regulira se namreč samo tisto, kar služi skupnemu dobremu.

Homoseksualnost

V zgodovini so bili različni odnosi do tega pojava. Nikoli pa ga niso jemali kvalitativno enako z običajnimi odnosi med moškim in žensko, usmerjenimi v prokreacijo. Nikoli ni tako vedenje predstavljalo normo, ali zaželeno, ampak je bilo vedno na področju posebnega. V Zgodovini niso obstajale homoseksualne zveze kot se promovirajo danes. Nikoli ni bila kot nek nadomestek družine, ali kot neke vrste partnerstvo.

Teorija spola – spol ni naravna danost

Teorija spola je eden izmed nasledkov ti. Spolne revolucije. Teoretsko in filozofsko pa izhaja iz feminizma in marksizma. Gre za nekakšno posodobljeno razvito obliko marksizma in podobnih emancipatornih gibanj, ki so si prizadevala za ukinitev vsakršnih krivic, v radikalni različici pa tudi za ukinitev vseh razlik in dosego popolne enakosti, ki ni več enakopravnost, ampak enakost – uniformnost. Če vsi postanemo enaki, naj bi se ukinile tudi vse krivice. To je res le navidez, saj vsako zanikanje raznolikosti privede do totalitarne uniformnosti. Torej ne biti enako spoštovan, ampak biti enak zavoljo nekega diktata.

Teorija spola se giblje na področju enakosti. Izvira iz feministične teorije in zgodovinopisja, ki je bilo vedno povezano z marksistično mislijo. Sprva je zagovarjala tezo, da lahko na spol gledamo z dveh zornih kotov: spol kot nekaj naravnega, biološkega (angleško sex); in pa obravnavanje spola kot nečesa družbenega, kulturnega; kako družbe naravni spol dojemajo, kakšne norme vzpostavljajo v tej povezavi in kakšni stereotipi se pri tem pojavljajo – spol kot nekaj sekundarnega (po angleško gender; kar je prvotno pomenil slovnični spol).

Vse do sredine 90-ih let je znotraj feminističnega gibanja in tudi znanstvenega konsenza prevladalo razmišljanje, da je spol dvojna razsežnost: po eni strani biološka razsežnost, po drugi strani pa prav tako družbena realnost (stvar norm, pravil, pričakovanih obnašanj). Feministična teorija pa se je v 90-ih letih radikalno preusmerila na preučevanje spola le kot družbene realnosti; tako spol nima več biološke razsežnosti. Tako pridemo do posodobitve marksistične misli. Tradicionalni marksizem je trdil, da je osnova vseh družb in človekovega bivanja kot takega ekonomska. Ko ima človek zagotovljene ekonomske potrebe, bo prej ali slej zagotovil tudi vse svoje ostale potrebe. Ko se torej presežejo krivice na ekonomskem področju, se bodo presegle tudi krivice na vseh ostalih področjih. V tem pridemru je kultura nadstavba ekonomske baze.

Teorija spola pa trdi, da je treba začeti pri kulturi – spremeniti zavest množic v prid popolne enakosti, da bi lahko sčasoma zadovoljili ekonomske potrebe, oz. Presegli različne krivice na ekonomskem področju. Človeka je torej treba prevzgojiti, ga narediti novega na podlagi enakosti. In kaj je temelj vsakršnih razlik in trdih identitet? Spol. Vse opstale identitete (narodnostne, verske, stanovske) so bolj ali manj družbene, kulturne. Spol in družina pa se dotikata narave. In da bi bil ta človek pripravljen na bodoče želene radikalne spremembe na ekonomskem področju, mora najprej ukiniti pri sebi razumevanje pojmovanje vsakršnih razlik. Da se razlike izrinejo, je treba napasti spol: vsa biološka realnost je samo neka iluzija, nasledek nekih stereotipov. Sama po sebi spol ne obstaja – to je sama iluzija, vi so se ti izmislili, da bi preko teh razlik zatirali ljudi.

V Nemčiji – Porenje Westfalija - 4-letne otroke učijo spolne vzgoje v smislu, da spol ne obstaja, da naj eksperimentirajo s svojo spolno identiteto, da naj se poskusijo objemati in poljubljati z osebami istega spola in naj vadijo, kako poteka masturbacija. Cilj. Ideološka identiteta moškega in ženske se zamaje že v tako zgodnji starosti. Človek bo tako pripravljen na druge spremembe, ki so se jih izmislili določeni teoretiki. Najučinkovitejše sredstvo za doseganje nekih družbenih ciljev je napad na naravo, kar pa je prvi pokazatelj totalitarnosti določenih idej. Podobno je bilo v nacistični Nemčiji: da se spremeni kultura, je treba napasti naravo.

Posledice: človeku napad na naravo ne bo prinesel sreče (na Švedskem je že največja stopnja samomorilnost med otroki). Človek stremi k nečemu zdravi tudi na spolnem področju. Najbolj nevarno je, ker se ta princip poskuša uveljavljati na totalitaren način (odstopanja niso dovoljena). Na ljudi, ki se z njimi ne strinjajo, izvajajo pritiske, za zdaj samo še posredno, kasneje pa bo to vedno bolj neposredno.

Posledica teorije spola v družbenem življenju je demonični potrošniški svet. To je potrošništvo v svoji skrajni izpeljavi in v svoji najbolj nepredvidljivi obliki. Današnje potrošništvo na Zahodu je slavljenje, absolutizacija materialnega. Gre za drugi pol iste skrajnosti, ki omogoča podobnost med skrajnim marksizmom in skrajnim liberalizmom. Obe teoriji se začneta in končata pri materialni realnosti. In v kolikor je teorija spola odlično vpeta v potrošništvo in ga odlično tudi nadalje širi, ni čisto nič nerazumljivo, zakaj otrok postane pravica; zakaj je lastništvo nad določenim človeškim bitjem pravica, ki naj bi zadovoljevala določene potrebe ali želje določenih odraslih ljudi. Gre za skrajno izpeljavo potrošništva, temelječega na neomarksizmu, ki pa ne priznava nobenih absolutnih norm – priznava zgolj materialno realnost in načelno ali navidezno enakost med ljudmi, ki je v resnici uniformnost, absolutnih ali nespremenljivih moralnih norma pa ne. Ravno ta materialistična in relativistična miselnost se uveljavlja na totalitarni način (primeri: peki, cvetličarji, matičarji, učitelji). Gre za to: spremeniti kulturo določene družbe, napasti naravo, da bi se lahko zgodila neka enakost v materialnem, ki se odlično odraža v potrošništvu: vsi trošimo, vsi živimo v državi, ki nam omogoča maksimalno uživanje naših trenutnih želja. In da bi bili odvisni samo od tega in izpraznjeni vseh vrednot in idej, je treba napasti spol in naravo ter biti pri tem totalitaren (prepoved festivala ženskosti v CD). To je diktatura relativizma – absolutizacija nečesa, kar je že samo po sebi relativno. Mogoče niti teoretiki ne vedo, da služijo potrošništvu (spolna revolucija – spolnost je danes najvišji potrošniški produkt).


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: