O dostojanstvu dela

Naš pogled | 28.04.2015, 14:30 Marta Jerebič

Pred nami je praznik dela. Danes si ni težko predstavljati, kako se po 200 ali 300 ljudi in več poteguje za neko delovno mesto. Zanimanje verjetno nekoliko upade, ko kandidati slišijo, da bo treba za 600 evrov na mesec, brez plačanih pokojninskih prispevkov, treba delati 11 ur na dan. Tak primer je med nedavnim obiskom v Neaplju navedel papež Frančišek in dodal: “Temu se reče suženjstvo, izkoriščanje. To ni krščansko. In če se ima tak delodajalec za kristjana, je lažnivec, to ni kristjan.”

Papež Frančišek, ki so ga nekateri neupravičeno označili za marksista, je vnet zagovornik dostojanstva dela. Brez dela ni dostojanstva, pravi. Če ni dela je dostojanstvo ranjeno. Ni problem dobiti hrano, saj gremo lahko na Karitas ali druge organizacije. Problem je, da ne moremo domov prinašati kruha. Ta resni problem odvzema človeku dostojanstvo, je že večkrat ponovil papež.

Pomanjkanje dela povzroča trpljenje, ki ga danes zlasti občutijo mladi. V Evropski uniji približno 7 milijonov in pol mladih ne dela ali pa ne študira. Število se je glede na začetek krize pred petimi leti zvišalo za milijon. Papež Frančišek takšno stanje imenuje kultura izključevanja, metanja proč, ko družbeni sistem zavrže, škartira mlade. Človeka obravnava kot potrošno dobrino, ki jo lahko uporabiš in nato vržeš proč. Izključeni niso »izkoriščani«, ampak so smeti, »odpadek«. Iz tega v papeževi okrožnici Veselje evangelija izhaja njegov znameniti stavek »Takšna ekonomija ubija.«

Gre za ekonomijo, ki je v središče postavila denar. Na etiko pa se gleda z nekim posmehljivim prezirom, še opozarja papež Frančišek v omenjeni okrožnici.

Koliko danes delodajalci pravzaprav še imajo v svojih mislih pravičnost in solidarnost. In kaj to v zvezi z delom sploh pomeni? Najpomembnejše sredstvo za uresničevanje pravičnosti v delovnih razmerjih je plača. Hudo nepravično ravna, kdor jo odteguje ali je ne izplačuje v dolžnem času in pravilnem razmerju z opravljenim delom, lahko preberemo v Kompendiju družbenega nauka Cerkve. Tu primerov kar mrgoli. Koliko ljudi dela po več kot 8 ur na dan, plača pa temu ni primerna. Potem imamo neštete primere, ko delavci po več mesecev ne prejmejo zasluženega plačila, ali pa ga sploh ne dobijo. Mladi opravljajo volonterska oziroma brezplačna pripravništva, ki so kar praksa izkoriščanja mladih v Sloveniji.

Sindikat Mladi plus je o tem opravil anketo, ki je pokazala, da več kot polovica vseh, ki so opravljali pripravništvo za svoje delo ni prejelo nikakršnega plačila in čeprav Zakon o delovnih razmerjih pravi drugače – četrtina vprašanih ni dobila povrnjenih stroškov prehrane ali prevoza. Vlada je sicer razpisovanje volonterskih pripravništev v javni upravi prepovedala konec lanskega leta. V sindikatu poznajo tudi primere, ko so mladi plačali, da so pripravništvo sploh lahko opravljali, ali da je delodajalec dobil subvencijo od države, da je zaposlil pripravnika, potem pa je od tega pripravnika zahteval, da plačo vrača.

Nekdaj je pripravništvo v nekem podjetju skoraj avtomatsko pomenilo, da so te tam zaposlili, danes tega prehoda ni več. Tako imamo v Sloveniji med 15 in 24 letom starosti 31,1 odstotka brezposelnih. Med 25 in 29 letom starosti pa je 19,6 odstotka brezposelnih. Ob tem se postavlja vprašanje kakšen vpliv bo imela dolgotrajna brezposelnost mladih za družbo v roku deset ali dvajset let? Kaj bo z generacijami, ki bi morale začeti delati v letih, ko se je začela kriza, pa jih veliko še nima služb?

Če mladi so zaposleni, pa pogosto delajo v negotovih, nestabilnih oblikah dela, na primer za določen čas, po avtorski, podjemni pogodbi, kot samozaposleni. Nekateri študenti prek študentskih servisov delajo polni delovni čas. Delodajalci večkrat od mladih zahtevajo ustanovitev s.p., saj se tudi tako izognejo plačilu prispevkov.

Zakaj prihaja do vsega tega? To je sistem brez etike, ki ima v središču malika, bi rekel papež. Svet malikuje tega boga denarja, vse služi temu denarju. Da se brani tega malika, pa se vse kopiči okrog središča, medtem ko se reže ekstreme, v našem primeru mlade in stare, za katere ni prostora. Papež govori o skriti evtanaziji. Tak svet po njegovih besedah nima prihodnosti, saj ti ljudje nimajo dostojanstva. Zato se je treba zavzeti za pravičen sistem, ki bo vsem omogočil, da gremo naprej. V središču mora biti človek, ne pa denar.

A tisti, ki si to lahko privoščijo, sprejmejo na primer tudi brezplačna pripravništva. Prav zato je nujno, da si za pravičen sistem zavzemamo vsi, ne samo tisti, ki na svojih plečih preizkušajo pregovor Denar je sveta vladar.