Nadškof Zore skavte pozval, naj ostanejo zvesti svojim koreninam

Cerkev na Slovenskem | 01.04.2015, 09:52 Marta Jerebič

Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je včeraj praznovalo 25 let ustanovitve. Slovesno mašo je ob tej priložnosti daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Nadškof Zore je v pridigi med drugim prebral odlomek pisma neke matere, ki jo skrbi prihodnja smer skavtskega gibanja, saj opaža, da sta se duhovnost in versko življenje skavtov nekam izgubila ter, da so trendi, ki so zajeli današnjo mladino, spremenili njihov pogled na življenje. Veliko število skavtov ne obiskuje nedeljskih maš. Nekateri nimajo zakramentov. Opozarja, da se skavtom žeja po Bogu z leti ne veča, saj jih k temu nihče ne spodbuja. Skavtizem ni več način življenja, temveč obšolska dejavnost.

Nadškof Zore k temu dodaja: »Verjamem, da ni povsod tako in upam, da gre tukaj za mamino skrb, ki je vedno nekoliko večja. Moramo pa si prizadevati vsi skupaj, da nikjer in nikoli ne bi bilo tako. Strinjam se, da mora biti v skavtskem združenju prostor za vse. Obenem pa se mi zdi potrebno, da slovensko katoliško skavtstvo ostaja zvesto svojim prvotnim načelom. Brez te zvestobe je v nevarnosti, da se bo izgubilo, da bo izgubilo svojo lastno identiteto.«

Nadškof Zore je skavte pozval, naj ostajajo zvesti branju dveh knjig »knjige narave in knjige Svetega pisma, da boste mogli druge učiti tega branja.« Skavte je spodbudil, naj svoje sedanje delovanje preverijo ob koreninah, saj drevo brez korenin ostane mrtvo deblo. Kot posamezniki in kot združenje naj se vedno naravnavajo na Jezusa Kristusa.

Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta v ljubljanski stolnici ob 25-letnici delovanja skavtov

Dragi skavti in skavtinje, dragi skavtski voditelji, dragi skavtski duhovniki, dragi člani Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Praznujemo petindvajsetletnico vaše ustanovitve. Ob tem praznovanju vam želim čestitati. Najprej seveda želim čestitati vsem tistim, ki so pred petindvajsetimi leti imeli v sebi dovolj ideala, poguma in krščanskega zanosa, da so zaznali priložnost za ustanovitev katoliških skavtinj in skavtov. Verjamem, da jim ni bilo vedno lahko. Da so morali večkrat poslušati pomisleke in ugovore, čeprav tudi spodbudnih besed ni manjkalo. Čestitam jim, da so imeli v sebi dovolj trdno vero, da so bili osebno dovolj povezani z Jezusom Kristusom in evangelijem, da so ustanovili Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, sprejeli potrebne listine in oblikovali potrebne statute in pravilnike, da je skavtsko gibanje pri nas zraslo na krščanskih vrednotah in postalo eden izmed dejavnikov krščanske vzgoje naših otrok in mladih. Ko tem zanesenjakom čestitam, se jim obenem tudi zahvaljujem in jih prosim, naj, kolikor je v njihovi moči in pristojnosti, še naprej spremljajo skavtsko dogajanje na Slovenskem.

Čestitati želim tudi vsem tistim, ki ste se skozi teh petindvajset let pod vodstvom voditeljev vzgajali v duhu listine katoliškega skavtstva in v duhu listine slovenskega katoliškega skavtstva. To pomeni, da ste skozi skavtsko delovanje „postajali dejavni udje Cerkve – Kristusovega skrivnostnega telesa.“ Ta listina vas namreč zavezuje „k odgovorni udeležbi pri poslanstvu Cerkve, ki prinaša Jezusov evangelij kot vir upanja za človeka in za družbeno prenovo.“ „Dolžnost katoličanov, ki živijo skavtstvo in se zavedajo skupnostnih razsežnosti svoje vere, je ustvariti – v dialogu s škofi na eni in njihovim združenjem na drugi strani – kar najbolj ugodne okoliščine za vzgojo.“

V duhu teh dokumentov ste se torej v teh petindvajsetih letih, ko ste ob skavtskih dejavnostih iz najmanjših, iz bobrov in bobrovk, preko volčičev in volkuljic, izvidnikov in vodnic, zrasli v popotnike in popotnice, oblikovali v treh temeljnih razsežnostih Cerkve: v misijonsko-oznanjevalni razsežnosti, v molitveno-liturgični razsežnosti in v moralno karitativni razsežnosti. Skavtstvo je tako za vas postalo „okolje pristnega razodetja Jezusa Kristusa.“ Na ta način ste, ko ste prerasli skavtska leta, postali živi in dejavni člani krščanskega občestva po svojih župnijah in verjamem, da tudi širše. Čestitam vam in zahvaljujem se vam za to.

Čestitati želim tudi vsem voditeljem in voditeljicam, ki ste v zvestobi duhu katoliškega skavtstva živeli svoje krščansko iskanje in prizadevanje skupaj s svojimi skavti. To je bil „za vas konkreten način življenja in rasti v vaši veri ter sodelovanju pri poslanstvu, ki ga je Jezus zaupal svoji Cerkvi.“ To prizadevanje ste voditelji uresničevali tudi v sodelovanju z duhovniki, ki so bili in so pripravljeni deliti skavtsko pot in na sebi lasten način služiti v Cerkvi. Voditelji ste se tako vključevali v laiški apostolat,“ kakor pravi listina katoliškega skavtstva. Tudi voditeljem se zahvaljujem za prizadevnost in nesebičnost, s katerima ste živeli kot katoliški voditelji in svoj zgled življenja v veri in odgovornega državljana prenašali tudi na mlade rodove.

Hvala tudi vsem bratom duhovnikom, ki ste pogosto ob številnih drugih dolžnostih in službah z veseljem in optimizmom skrbeli za duhovno spremljanje slovenskih katoliških skavtov na vseh ravneh njihovega delovanja. Vem, da je bilo potrebno žrtvovati marsikakšno uro počitka, ki bi vam prišla zelo prav in bi bila tudi nadvse potrebna, da ste mogli biti na voljo tem mladim ljudem, ki so ob skavtskih pravilih rasli v dobre kristjane in poštene državljane.

Pogled v preteklost nas torej navdaja s ponosom in hvaležnostjo.

Pomembno pa je ob tem praznovanju pogledati tudi v sedanjost in prihodnost. Ta pogled mora vedno biti zelo jasen in zelo iskren. Nobenega zamegljevanja ne sme biti, nobenega ovinkarjenja. Samo, če bomo znali pravilno presoditi sedanji trenutek, bomo lahko tudi z ne preveč pretresi prišli do praznovanja zlatega jubileja, do petdeset-letnice Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj.

Prav v duhu te iskrenosti vam želim posredovati odlomek pisma, ki mi ga je poslala neka mama, ki jo skrbi prihodnja smer našega skavtskega gibanja. V svojem in moževem imenu pravi takole: „Zadnja leta žal opažava, da gre pri skavtih nekaj zelo narobe. Po najinem mnenju sta se duhovnost in versko življenje skavtov skoraj povsem izgubila. Sekularizacija je močno segla tudi v njihove vrste. Trendi, ki so zajeli današnjo mladino, so spremenili njihov pogled na življenje.

Pričakovala bi, da bo njihovo iskanje Boga in odkrivanje božjega dela v naravi raslo iz krščanskih temeljev. Beseda Bog je pri mnogih ostala le odsev v njihovih dušah. Veliko število skavtov ne obiskuje nedeljskih maš. V stege se vključujejo številni otroci, ki nimajo zakramentov in ne obiskujejo verouka. Žal se tem skavtom z leti življenja v stegu želja po Bogu in veri ne veča, saj tega nihče ne spodbuja. Skavtizem jim ni več način življenja, temveč obšolska dejavnost, kot je to pri tabornikih.“ Verjamem, da ni povsod tako, moramo pa si prizadevati, da ne bo nikjer tako.

Strinjam se, da mora biti v skavtskem združenju prostor za vse. Obenem pa se mi zdi potrebno, da slovensko katoliško skavtstvo ostaja zvesto svojim prvotnim načelom. Brez te zvestobe se podaja v nevarnost, da se bo izgubilo, da bo izgubilo svojo lastno identiteto. Močna je beseda v današnjem berilu, kjer je rečeno: „Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju.“ Gospodov služabnik je mogel izpolniti svoje poslanstvo samo v zvestobi prvotnemu klicu, v zvestobi svojemu prvotnemu imenu.

Tudi naše drage skavte je poklical Gospod in jim dal ime. Temu imenu, dragi prijatelji se ne odpovejte. Tega imena nikoli ne zatajite. Njegova vsebina naj vam bo dragocena in sveta. V tem je namreč vaša drugačnost, vaša posebnost. Zaradi tega ste privlačni. Zaradi tega bodo k vam pristopali ljudje, ki bodo morda izpovedovali drugačno vero, a bodo želeli srečati vas v vaši veri. Sami ostajajte zvesti branju dveh knjig, knjige narave in knjige Svetega pisma. Tega branja učite tudi druge.

Naj vam vsem, dragi mladi prijatelji, to praznovanje pomaga, da boste v hvaležnosti za preteklo, svoje sedanje delovanje ponovno preverili ob koreninah. Drevo brez korenin, ki segajo globoko in se razraščajo na široko, postane samo mrtvo deblo, po katerem se razraščajo gobe. Kot posamezniki in kot združenje se naravnajte na Jezusa Kristusa, s katerim želimo potovati in živeti ta veliki teden njegovega trpljenja, smrti in pokopa, da bi na veliko noč mogli praznovati veselje njegovega in svojega vstajenja.

Draga skavtinja, dragi skavt. Bodi pripravljen. Vedno pripravljen.

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof metropolit