Cerarjeva nova oblačila
Slovenija | 13.03.2015, 14:30
Na začetku pisanja tokratnega komentarja sem se vprašal, kaj me je v tem tednu nagovorilo in mi vsaj za trenutek umaknilo oči od dnevne politike? V ospredje sta mi prišla dva dogodka, a kaj kmalu sem ugotovil, da sta oba tako ali drugače politična.
Radio Ognjišče, civilna pobuda Resnica in sočutje ter Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani smo v torek in četrtek pripravili še dve okrogli mizi, s katerimi želimo opozoriti na tragedijo druge svetovne vojne, katere 70-letnice konca se spominjamo letos. Sogovorniki, mnogi so izhajali iz pričevanj, ki so na krut način opisali pomor več tisoč Slovenk in Slovencev po koncu vojne maja 1945, so v en glas zatrjevali, da smo v 25-letni zgodovini naredili bistveno premalo. Pa ne, da ni denarja! V teh dneh vse bolj ugotavljam, da ni prave politične volje, ki bi bila potrebna vsaj za začetek spravnega procesa v naši domovini. Razdeljeni plovemo naprej. 600 morišč po naši državi pa nas le nemo opazuje in od nas ne zahteva nič več, kot bi mi zahtevali od svojih domačih. Da nas dostojno pokopljejo, da ne glede na politično, rasno ali versko prepričanje stopimo korak naprej in označimo ta morišča, katerih žive priče dan za dnem odhajajo.
Predsednik vlade Miro Cerar je leta 2013 kot pravnik na Mreži idej dejal: "Predstavljajte si generacijo, ki se je rodila v razrušeno povojno Evropo. Ravno oni so naredili ključen preboj na številnih področjih. Ravno ta huda šok terapija, ki jo je prinesla 2. svetovna vojna, nas je kot družbo oplemenitila s spoznanjem in prinesla konvencijo o univerzalnih, neodtujljivih človekovih pravicah. Ozavestili smo, da je treba biti moralen." (http://mrezaidej.si/cerar-o-etericnem-in-dobrih-vibracijah/)
Ne morem, da se ne ustavim pri zadnjih dveh stavkih. Huda šok terapija druge svetovne vojne nas je po besedah Cerarja kot družbo oplemenitila. Na kakšen način oplemenitila, gospod premier? Ste morebiti pozabili, da se je po koncu druge svetovne vojne pri nas začel nov totalitarizem, ki vam gre - roko na srce - težko z jezika. Komunizem je 50 let ustrahoval, prisluškoval, zasliševal vse, ki niso kimali partijskemu sistemu. Ali so to univerzalne človekove pravice? Mogoče za koga res, več deset tisoč zamolčanih v naših breznih, rudniških rovih, močvirjih, tankovskih jarkih in gozdovih se te človekove pravice še danes, 70 let po strahotni moriji, niso dotaknile. Gotovo mi boste tisti, ki ste se nam pridružili na javnih radijski oddajah v Celju, Novem mestu, Ljubljani in Novi Gorici pritrdili, da nas šok terapija druge svetovne vojne tudi ni ozavestila, da je treba biti moralen, saj se v času komunistične diktature o pobojih in več kot 600 moriščih sploh ni smelo govoriti. Še več, komunistična oblast za 15.000 pobitih Slovencev med majem 1945 in januarjem 1946 ni poskrbela niti toliko, da bi jim izdala mrliški list ter svojcem dovolila, da bi jih pokopali v urejene grobove.
Letos je priložnost, da se spomnimo in opomnimo na grozote, ki so jih na naših tleh pustili trije totalitarizmi: komunizem, fašizem in nacizem. Katoliška Cerkev pripravlja v soboto, 16. maja, v narodnem Marijinem svetišču na Brezjah slovesno somaševanje vseh škofov, molili bomo za vse pobite med in po vojni. Ali bo tudi vlada, ki nenehno sprejema strategije ter časovnice, nanje uvrstila spomin na drugo svetovno vojno, še ne vemo, je pa dovolj zgovoren podatek, da predsednik državnega zbora Milan Brglez ob polaganju venca na Frankolovem ob 1. novembru ni niti z besedo omenil komunizma. Dejal je namreč: "Druga svetovna vojna je za Slovence predstavljala hudo preizkušnjo, ki nas je nepopravljivo zaznamovala vse do današnjih dni. Trpeli so borci za svobodo, trpelo je civilno prebivalstvo, nad katerim se je mnogokrat razbesnelo nacistično in fašistično maščevanje". Na komunistično je Brglez mirno pozabil.
Dolžan sem vam omeniti še drugi dogodek, ki menim, da bi moral postati osnovnošolska lekcija neetičnosti. Nekaj tednov nazaj smo poslušali, da ni denarja za učitelje, zmanjkuje za zdravnike, rezali bodo pri dijakih, učencih in tudi tistih z motnjami v razvoju. Predsednik vlade se na to temo ni oglasil, ni stopil pred ljudstvo, ki ga je izvolilo, da bi jim nalil čistega vina in rekel bobu bob. V frontne položaje je, kot smo to že navajeni, poslal svojo ministrsko četico, ki je razglašena bolj kot večerna prvomajska godba. Kar nehote se v misli vsili tista mariborska zgodba s praznim proračunom, ki ga nato z neko prerazporeditvijo čudežno spet napolnijo. Tako je pri vladi: najprej prestraši, nekaj časa ustrahuje, nato malo popusti in tisti (ne zamerite izrazu) vaški bebčki bodo potem že zadovoljni. In ta zgodba se ponavlja tudi ob novicah o avtorskih honorarjih.
Dejstvo je, da so jih mnogi prejemali v preteklosti in jih bodo tudi v prihodnje. Denar bo odtekal tistim, ki so mu bližje, še posebej, če si ga izplačujejo sami. A najbolj preseneča odziv koalicijskih partnerjev, ki so v en glas poudarjali, da mora njihova kolegica Stanka Setnikar Cankar pojasniti in tudi odstopiti zaradi 630.000 avtorskih honorarjev, a ti isti pajdaši so kar spregledali preko s.p. na račun Cerarja nakazanih več kot 300.000 evrov.
Kdo ima tukaj dvojna merila? Predsednik vlade, ki trdi, da je vse podatke o svojem premoženju razkril že v parlamentarni tekmi in nam pač dal s tem vedeti: „Jaz to lahko drugi, ki so prišli za menoj v vlado pa ne!“ Ali pa koalicijska partnerja, ki sta v primeru premiera znova tiho, preveč glasna nista niti ob honorarjih finančnega ministra Dušana Mramorja. Je bila torej Stanka Setnikar Cankar zgolj žrtveno jagnje, da bi lažje zameglili zadeve, ki se v tem trenutku dogajajo za hrbti davkoplačevalcev?
Cerar se v teh dneh pred novinarji sprašuje, koga moti ta vlada? Z veseljem odgovorim. Gospod premier, če vam bo lažje razumeti, koga motite, bom začel kar pri sebi. Mene motite. Zato, ker ste pravila etičnosti zapakirali tako, kot vam na položaju predsednika vlade to ustreza. Zato, ker ste sebe postavili pred mene kot državljana. Zato, ker ste oblekli nova oblačila, ki so bolj všeč tistim iz ozadja. Vprašanje je le, kako dolgo bodo tisti iz ozadja gledali to mlačnost in na mesto nje postavili po Gregorju Golobiču, Katarini Kresal, Zoranu Jankoviću, Gregorju Virantu, Alenki Bratušek nekoga novega?
