Slovenski kulturni praznik v Parizu

| 16.02.2015, 11:42 Matjaž Merljak

Pariški Slovenci so v nedeljo, 8. februarja 2015, Prešernov dan obeležili z nastopom pevke in pripovedovalke Ljobe Jenče, ki je - po poročanju Ane Vičič Stegu, predsednice Društva Slovencev v Parizu - pritegnila staro in mlado.

Ljoba Jenče nosi držo spomina in ravna pot ljudski pesmi na način, ko ji lahko prisluhne vsakdo. V njej prepozna nebo in zemljo prednikov.

Praznovanje se je začelo s slovensko sveto mašo, ki jo je daroval Alek Zwitter v kapeli Svetega križa v Slovenskem domu. Obred maše je obogatila s svojim petjem tudi častna gostja dneva, Ljoba Jenče, ki je zapela: Leži, leži ravno polje – Gorenjska in Ore ti triji krajave – Rezija.

Po maši smo se preselili v dvorano Slovenskega doma. Za uvod v proslavo je Ljoba Jenče recitirala Prešernovega Povodnega moža. Nato je sledil nastop otrok.

Društvo Slovencev v Parizu namreč vsako leto za 8. februarja priredi kulturni program, kjer najprej nastopijo otroci v sklopu "Govorim, pojem in berem tudi slovensko", ki je postala tradicionalna tema tega pariškega praznovanja in vabi otroke slovenskih korenin, da se naučijo ter predstavijo svojo točko po slovensko.

Ljoba Jenče, ki je prišla v Pariz na povabilo Društva Slovencev v Pariz, je s svojim vilinskim glasom oživela staro slovensko petje in izročilo prednikov. Njena beseda je na občinstvo slovenskega porekla, ki že drugo in tretjo generacijo živi v Franciji, delovala kot balzam.

Najprej je z nagajivimi ljudskimi začarala otroke, ki so z njo risali nevidne hiše in spremljali topot "Lesarjevega Mlina"; priča smo bili izredni simbiozi otroške duše in izjemne umetnice. Za odrasle je pripravila recital z naslovom "Lepa Vida", v katerem je prenesla modrost "Mita o stvarjenju sveta", dar ravnotežja "Ribe Faronike", starodavne verzije "Povodnega moža", ki nosi na hrbtu ves svet in še danes živo pošilja vzgibe razvoju in opominja na ravnovesje sveta. Prisluhnili smo tudi bolj zabavljivi pripovedi o goljufivem Tomažu, ki je smrt v sod zaprl, in mnogo drugih. Za tiste, ki ne razumejo več slovensko, je Ljobino pripoved tolmačila Liza Japelj Carone zelo ubrano in z izredno milino.

Pevka in pripovedovalka, ki sama zbira vse to ljudsko blago, ga na kar najbolj avtentičen način oživlja in ga predaja naprej s pretanjenim čutom za potrebe duše sodobnega človeka, ki v teh zmedenih časih išče povezavo z univerzalnimi vrednotami, skritimi v starodavnih drobcih.

Priča smo bili misteriju ohranjanja prečiščenih umetnin, ki jih je ljudstvo sprejelo za svoje in prakticiralo kot jedra lastne duše. Slovenske duše.

Skrivnosti našega duhovnega življenja so ohranjene v ljudskem spominu in kaj zlahka se nam zgodi, da bo spalo v arhivih, namesto da bi oplajalo mlade generacije, jih okrepilo s pogumom zelenega Jurija, Petra Klepca ...

Ob tej priliki je želelo Društvo izraziti hvaležnost dvema članoma: Karlu Prosenu, odborniku in Marjanu Slaviču, častnemu predsednik Društva, prejela sta društveno priznanje in zahvalo za prizadevno in vztrajno ohranjanje živega izročila slovenske pesmi v slovenski pariški skupnosti.

Praznika slovenske kulture so se ga udeležili številni pariški rojaki in njihovi prijatelji, veleposlanica RS v Franciji Veronika Stabej, veleposlanik RS pri OECD Iztok Jarc s soprogo, pridružila se nam je tudi Marija Sotošek- Chaigne, podpredsednica društva Touraine-Slovénie.

Praznovanje smo zaključili z druženjem in ob kozarcu rujnega in s slovensko kulinariko za katero sta prispevala tudi naša radodarna člana Cvetka in Josip Kazalac.

Na koncu pa je Ljoba Jenče skupaj z zbranimi zapela ob spremljavi harmonikaša Marjana še nekaj pesmi iz svojega širnega repertoarja.