Verska nestrpnost v Pomurju

Cerkev na Slovenskem | 23.02.2015, 10:18 Marta Jerebič

V murskosoboški stolnici je v petek prišlo do dogodka verske nestrpnosti. Tamkajšnjim vernikom znana oseba je ob oltarju oponašala duhovnika, se norčevala iz katoliškega bogoslužja in po oltarju metala petsto evrske bankovce. Posnetek tega dogodka je ta oseba objavila na svojem facebooku, a ga je zaradi ostrega nasprotovanja ljudi že umaknila. Murskosoboški škof Peter Štumpf se je na dogodek odzval s pismom, v katerem je dejanje označil za zelo neizviren poskus biti kot pariški »Charlie«. Tako kot v božično-novoletni poslanici pa je znova pozval k strpnosti.

V Pomurju se že dlje časa pojavljajo posamezniki in skupine, ki so z videzom umetnosti ali z izgovorom na svobodo izražanja, nestrpni do katoliške vere in Cerkve, opozarja škof Štumpf. O najnovejšem dogodku pravi, da so nestrpneži pretrgali struno tolerance revežev. Koliko ljudi v Pomurju bi si namreč želelo imeti vsaj en petsto evrski bankovec, da bi jim za silo omogočil preživetje. Pa ga nimajo! Metanje evrskih petstotakov po oltarju po njhegovih besedah ni nič drugega kot izkazovanje buržujskega lagodja, kulturne nesposobnosti, duhovne izpraznjenosti in intelektualne nemoči. »Če bi Cerkvi očital hlepenje po bogastvu nekdo, ki ga je Cerkev oškodovala, razumem. Da pa to počnejo bogati razvajenci, je skregano z vso pametjo,« je zapisal škof Štumpf in dodal, da Pomurja ne ogroža zgolj nestabilnost gospodarstva, ampak tudi nestrpnost.

Ob tem je spomnil na svojo božično novoletno poslanico, v kateri je vsem ljudem želel več strpnosti. Ugotavlja sicer, da so njegove želje po strpnosti manj kot dim za verske nestrpneže. Z bogoskrunskimi dejanji in internetnimi objavami izražajo željo po veliki javni pozornosti in podpori. Vendar so s tem javnosti jasno dali vedeti, da ne morejo obstajati in ne funkcionirati brez sovraštva. Za njih je zlo močnejše od dobrega, piše škof Štumpf in dodaja: »Če ves svet zahteva od katoličanov, da smo strpni do vseh in vsakogar, potem katoličani upravičeno zahtevamo, da so drugi strpni tudi do nas. Enostranska strpnost ne pomeni čisto nič in ne prinese miru,« še dodaja murskosoboški škof Peter Štumpf.

 

CELOTNO PISMO ŠKOFA ŠTUMPFA

Charlie ali Karči, oba nestrpna

Pred mnogimi leti je nekdanji radgonski župnik msgr. Franc Puncer mlajšim duhovnikom dejal: »Smilite se mi! Čakajo vas težji časi, kot so bili časi nacizma. Nas so zapirali v gestapovske zapore in nemška taborišča, kjer so nas mučili. Vi pa boste doživeli še hujše čase. Poniževali vas bodo prefinjeno, potuhnjeno in do skrajnosti perverzno – vse v imenu svobode in pravice!« Takrat tega nismo razumeli. No, sedaj smo tukaj!

V Pomurju se že dlje časa pojavljajo posamezniki in skupine, ki so z videzom umetnosti ali z izgovorom na svobodo izražanja, nestrpni do katoliške vere in Cerkve, misleč, da se jim ne more čisto nič zgoditi. Petkov vdor verskih nestrpnežev v soboško stolnico sv. Nikolaja z namenom, da se norčujejo iz katoliškega bogoslužja in Boga ter mečejo po oltarju petsto evrske bankovce, je zelo neizviren poskus biti kot pariški »Charlie« ali parafraziram po prekmursko: biti kot »soboški Karči«. Če so se ti ljudje mislili predstaviti po pariško kozmopolitsko, potem jim naravnost povem, da so izpadli skrajno provincialno in bedno! Ko so nategovali strune tolerance katoličanov, so pretrgali struno tolerance revežev. Koliko ljudi v Pomurju bi si želelo imeti vsaj en petsto evrski bankovec, da bi jim za silo omogočil preživetje. Pa ga nimajo! Mnogi ljudje, ki še zase imajo komaj kaj, podarijo svoj zadnji evro za Karitas, Lazarjev dom, Evangeličansko podpornico, soboško bolnišnico, Rdeči križ in za druge humanitarne organizacije. Ta dar je pri mnogih povezan z vero, pri ljudeh dobre volje pa tudi z etično zavestjo ter odgovornostjo do sočloveka. Metanje evrskih petstotakov po oltarju ni nič drugega kot izkazovanje buržujskega lagodja, kulturne nesposobnosti, duhovne izpraznjenosti in intelektualne nemoči. Čeprav neizvirni in nestrpni »soboški Karčiji« navdihujejo in navdušujejo dobršen del pomurske zabavljaške scene, to zmorejo samo zato, ker imajo veliko teh pet stotakov. Če bi Cerkvi očital hlepenje po bogastvu nekdo, ki ga je Cerkev oškodovala, razumem. Da pa to počnejo bogati razvajenci, je skregano z vso pametjo.

Blaženi škof Slomšek je opozarjal: »Slaba vzgoja, slabih časov mati.« Verski nestrpneži in njihovi »linkerji« so brez dvoma rezultat vzgojne nemoči njihovih staršev, šole in družbe. Niso prejeli srčne kulture, ki zapoveduje: »Če ne veruješ, pusti vero pri miru. Če ne hodiš v cerkev, pusti Cerkev pri miru. Če nisi katoličan, pusti verne pri miru. Tvoja svoboda se konča tam, kjer se prične svoboda drugih! Tvoje pravice se končajo tam, kjer se pričnejo pravice drugih!« Verska nestrpnost pomeni veliko nevarnost tudi za sožitje med Slovenci, Madžari, Hrvati in Romi. Ponižanje zaradi vere hitro preskoči kot iskrica tudi na tista narodna vprašanja, ki so zaradi svoje narave težje rešljiva in kjer so nujni medsebojno sprejemanje, spoštovanje in dialog. Pomurja ne ogroža zgolj nestabilnost gospodarstva, ampak tudi nestrpnost!

Na lokalnih medijih sem za božične in novoletne praznike vsem ljudem želel več strpnosti. Še enkrat zapišem: »Delitve, ločitve in obtoževanja so naše vse pogostejše spremljevalke. Malokdo živi v spravi in miru z drugimi. Krščen ali nekrščen – Slovenec, Madžar, Rom ali Hrvat – z desne ali leve politične opcije – ni važno, kdo ali kaj si: Človek si! Na svetu smo zato, da drugim pomagamo nositi bremena, in drugi jih bodo pomagali nositi tudi nam. Dialog, sožitje, solidarnost in usmiljenje naj postanejo naši spremljevalci! Bodimo strpni in Bog miru bo z nami vsemi!«

Moje želje po strpnosti so manj kot dim za verske nestrpneže. Z bogoskrunskimi dejanji in internetnimi objavami izražajo željo po veliki javni pozornosti in podpori. Vendar so s tem javnosti jasno dali vedeti, da ne morejo obstajati in ne funkcionirati brez sovraštva. Za njih je zlo močnejše od dobrega. Katoličane sramotijo, ker za njih nismo ideološko primerni. Rabijo sovraštvo, da zadovoljijo množice, ki so žejne senzacij. Antikatoliški refleks je še edino, kar zmorejo izraziti v svojem pisanju ali govorjenju. Če jim kdo oporeka, sledijo še hujši izbruhi sovraštva in groženj. Zlo jim oži človeško zavest in oži srce. Niti se ne zavedajo, da so sužnji zla. Če bi bili svobodni, bi bili dobri. In če bi bili dobri, bi bili zavezani resnici. In če bi bili zavezani resnici, bi bili strpni. Če ves svet zahteva od katoličanov, da smo strpni do vseh in vsakogar, potem katoličani upravičeno zahtevamo, da so drugi strpni tudi do nas. Enostranska strpnost ne pomeni čisto nič in ne prinese miru. Tako tudi v Pomurju doživljamo, da verski nestrpneži porivajo verne na družbena obrobja, kjer postajamo malodane dežurni krivci tudi za stvari, ki jih sploh nismo storili. Znana so mi tudi ponižanja nekaterih ljudi na službenem mestu samo zato, ker so katoličani.

»Dobra vzgoja, boljših časov mati!« Koliko jih je še ostalo, ki svoje otroke vzgajajo za strpnost? Ali pa: Koliko jih je, ki si tega še sploh želijo? In tako smo zopet pri vzgoji za srčno kulturo. Vsem kristjanom, ne samo katoličanom, Kristus nalaga dolžnost, da smo dobri tudi do drugače verujočih, drugače mislečih in tudi do nevernih. Saj veste tisto prekmursko: »Louraš Karči, dosta mom pajdašov, nikdar slabe jez san nej vole…« Pride čas, ko pajdaši odidejo in preminejo. Takrat bova samo še jaz in Bog – iz obličja do obličja. Takrat ne bo nobene podpore pajdašev. Dve vprašanji se bosta slišali: »Kaj si storil s svojim bližnjim in kako si slavil moje Sveto Ime?« Tam, onkraj smrti, je človek z vsem tistim, s čimer je ljubil ali pa sovražil. Tudi nestrpni »Charliji ali Karčiji« se temu ne bodo mogli ogniti. Mnogi veliki narodi, njihova kultura in jeziki se v nebesih ne bodo slišali, ker niso ljubili. Sedaj je še čas. Dobri Bog ve, kako dolgo še … Po naši cerkvah, katoliških in evangeličanskih, vsak dan zvoni. Komu zvoni? Meni in tebi zvoni!

+Peter Štumpf

škof