Ljubljana, torek, 17. oktober 2017, 18:38

Jama do jame

Romana Bider
Foto © Jože Bartolj

"Naša usodna zgodovinska zamenjava tega, kar bi bilo nekoč treba obsoditi, s tem, kar so nekateri hoteli obsoditi, se nam danes maščuje z vsesplošnim zdrsom v nevarno nesenzibilnost za problematično."

%s1 / %s2

Na pepelnično sredo so poštarji raznosili okrog 500 posvojitvenih listov tistim poslušalcem radia Ognjišče, ki so se konec januarja odzvali na pobudo vseposvojitve. Klicalce, ki še niso dobili pošte, prosim še za malo potrpljenja, nekaj je tehničnih težav. Upam, da se bodo prav kmalu pridružili današnjim 1035 varuhom spomina na žrtve druge svetovne vojne.

Odziv poslušalcev je bil osupljiv, tako količinsko kot vsebinsko. Iz pretresljivih pogovorov s približno dvesto petdesetimi ljudmi se nakazuje nekaj pomembnih ugotovitev. Vsi klicalci brez izjeme so bili naklonjeni pobudi. Ena gospa mi je rekla: »Jokam ob tem, da se je to končno začelo v Sloveniji.« In druga: »Molila bom za vas in za to, da pobuda uspe.« Kaj vse je vrelo iz teh preiskušenih ljudi! »Pet sticev je po vojni izginilo.« »Organistko so ugrabili in pobili.« »Še danes slišim tisti strel.« »Mama je šla za njim peš, s tremi otročki.« »Zadnjič so ga videli med ranjenci na vlaku.« »Ne vem, v katerem grobu je pokopan.« »Brata so ubili v Teharjih.« »Moj oče je sodeloval pri pomorih v Kočevskem Rogu. Kako trpim!« »Bila sem internirana. Čutim z našim narodom.« »Molitev je sveta dolžnost.« »Bolj si star, bolj ti misel hodi nazaj.« »Jokala sem ob programu na Ognjišču, ko so se mi vračali spomini.« »Kdaj bo še kaj takega na radiu?« V spominu in srcih svojcev še kako živijo ti pogrešani bratje, strici, tete, svaki, otroci, študenti, organisti, peki, kmetje, mobilizirani vojaki … Le s skrbjo za pietetni spomin, kamor gotovo sodi tudi pokop, in s poklonom prav vsemu trpljenju lahko ohranimo človeški obraz in vkoreninjenost v svetu.

Dragocen je tudi uvid, da v teh telefonskih pogovorih ni bilo niti sledu gneva ali maščevalnosti, marveč le preprosta potreba povedati, kaj se je na žalost dogajalo. Te ljudi medijsko pridiganje o nujnosti odpuščanja žali. Kot smo lahko nedavno nekje prebrali, roka odpuščanja že dolgo pripravljena čaka, da seže v roko kesanja, ki pa je ni od nikoder. A roke kesanja ne moremo prisiliti, da pride. Odnos ne more biti projekt, ampak je milost, za katero lahko molimo.

Sedaj si poglejmo podobe treh jam. Ob njih se morda razvije misel, kako se nam zanikanje dejstev in tlačenje spomina maščuje z današnjo ogrožujočo degeneriranostjo.

Prvi dve jami je drugo ob drugi ugledal profesor Justin Stanovnik in ju opisal približno takole: »Ljudje, ki so raziskovali Hudo jamo, so enemu izmed trupel, ki so jih tam našli, dali ime Begunec. Zakaj? Zato, ker je očitno bil še živ in je sklenil, da se reši iz jame. V majhnem prostoru med stropom in nanosi se je plazil centimeter za centimetrom. Potem pa je prišel do prvega izmed betonskih zidov. To je bil trenutek resnice. Vedel je, da je to konec, omahnil je in umrl. Pretresljiv prizor ima obenem velik evropski pomen. Namreč: beg tega človeka, priti iz jame, je simbol vse evropske filozofske zgodovine, od Heraklita in Parmenida naprej. Ti ljudje so hoteli priti iz jame, filozofsko vzeto, zagledati, kako so stvari v resnici. Torej, ta pot je simbolno predstavljala vse ljudi od jonskih filozofov do danes. A našemu beguncu ni uspelo priti iz jame.

Platon je v sedmi knjigi svoje Države opisal podobo iz jame, da bi to filozofsko teženje po čistem spoznanju, po zagledanju stvari, kakršne so, pokazal s podobo. V skonstruirani jami pri Platonu so ljudje sedeli vkovani in so gledali samo na zadnjo stran jame. Za njimi je bil visok zid, ki ga oni niso videli, saj se niso mogli obrniti. Nekaj se je dogajalo, življenje je teklo, ljudje so hodili sem in tja. Za njimi so bili veliki ognji, ki so metali senco teh ljudi na zadnjo stran jame. Okovani ljudje so lahko videli samo te sence, ne pa stvari samih. Enemu od njih pa je uspelo, da se je izmotal iz okov, da šel je preko vseh preprek, prišel iz jame na sonce in zagledal resnico, svet tak, kakršen je. Sedaj pa primerjava obeh jam. Platonovemu človeku je uspelo priti ven in je odprl pot naprej. Našemu slovenskemu človeku pa se iz Hude jame ni uspelo izviti. Kaj ta usoda pomeni? Slovenski begunec iz jame, ki je hotel videti resnico, mu to ni uspelo. … Tega človeka moramo imeti pred očmi. Slovenci smo nekaj doživeli, kar nas je zgodovinsko poučilo o bistvenih rečeh obstajanja.«

Sledi podoba tretje jame. V prvih dveh vlada fizično nasilje, v tretji jami pa je nasilje prefinjeno, skoraj neopazno. A človeku jemlje svobodo in ga spreminja v sužnja. Gre za nasilje nad človekovo presodno močjo. Že v otroštvu lahko vpliv okolja in sistem vzgoje zatre zdrav osebnostni razvoj. Šolski sistemi so prej kot v usposabljanje za svobodno presojo usmerjeni v ukalupljanje. Še danes srečujemo odlično oprane možgane iz socialističnih šol. Nadvse uspešno nas zasužnjujejo mediji in nam podtikajo stališča, ki jih generira skrb za kdo ve čigavo dobro. Potem so tu vsi, ki nam hočejo kaj prodati in nam spretno vsajajo potrebe po vsem mogočem, kar nas v glavnem zasužnjuje. Silo nam dela diktat mode, družbenih navad, javnega mnenja itn.

»Človek je zasužnjen zato, ker je svoboda težka, suženjstvo pa lahko«, pravi Nikolaj Berdjajev. Ali čutite, kak napor je zdajle potreben, da najdemo prepričljive

argumente, da imeti dve mami ali dva očeta ni isto kot imeti enega očeta in eno mamo?

V tej tretji jami je torej ujeta zdrava pamet. Še dva primera. Moj prijatelj je v službi v. d. direktorja na območju, kjer je neka prebivalka zadnjič dopolnila sto let. Kot krajevni predstavnik ji je šel voščit in ji za darilo pripravil uokvirjeno duhovito potrdilo, kjer je pisalo, da je resnično najstarejša prebivalka tistega konca. Za vsak slučaj je prej malo potelefoniral, če res ni nikjer nobene starejše osebe. Kmalu ga je našlo pismo informacijske pooblaščenke, da tako se pa ne dela s podatki in da mora biti kaznovan s plačilom globe.

Naslednji primer je bolj znan. Ko so novinarji vložili kazensko ovadbo zoper neznanca na Facebooku, ki jim je grozil s smrtjo z natikanjem na kol, jo je tožilka zavrgla s stališčem, da »ni zaznati nobenega razpihovanja sovraštva«, da gre »za trenutni izraz nezadovoljstva posameznika«, sploh pa oseba s tem imenom »v registru prebivalstva v Republiki Sloveniji ne obstaja«.

Tako to gre. Naša usodna zgodovinska zamenjava tega, kar bi bilo nekoč treba obsoditi, s tem, kar so nekateri hoteli obsoditi, se nam danes maščuje z vsesplošnim zdrsom v nevarno nesenzibilnost za problematično.


Ne spreglejte: