Biti žaljiv, ni pravica

| 24.01.2015, 11:27 Mateja Feltrin Novljan

V letošnjem letu bomo z duhovnikom dr. Karlom Gržanom vsako četrto soboto v mesecu v oddaji Za življenje, za danes in za jutri razmišljali in se pogovarjali ob določeni zgodbi, ki nagovarja naše življenje s pomembnimi vsebinami. Tokrat bo vodilo Noetova barka, saj predstavlja svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ ne le civilizacij, tudi narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.

V oddaji je dr. Karel Gržan razmišljal tudi o nedavnih dogodkih v Franciji - terorističnem napadu v Parizu, za katerega ni opravičila. Toda poudaril je, da so voditelji, ki so se zbrali v Parizu, poudarjali le pravice, nič pa niso govorili o dolžnostih. „Gre za tisto svobodo, v kateri je tudi spoštljivost, ki omogoča sobivanje. Biti žaljiv, ni pravica,“ opozarja dr. Karel Gržan.

Dr. Karel Gržan razmišlja ob Noetovi barki

Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.

Na desetine izginulih civilizacij štejejo zgodovinarji in (kot mi je zatrdil eden izmed njih) le redke naj bi propadle (rekel je, da samo ena od poznanih) zaradi vojne. Vse ostale so potonile zaradi moralne izprijenosti, kot jo opisuje zgodba o Noetu.

Najbolje če strnem simptome, ki napovedujejo ‘potop’. (Če razberete v nji utrip Zahodne civilizacije, to ni zgolj slučaj!) Med ljudmi se razbohoti izprijenost, ki postane samoumevna. Kraja in laž postaneta iznajdljivost, požrešnost dober apetit, usmiljenje norost, grabežljivost uspeh, fizično delo sramota, ljubezen je le telesnost, svoboda se enači z razpuščenostjo in neodgovornostjo, ateizem z razgledanostjo, poštenost budi začudenje … – Tiste, ki vztrajajo pri vrednotah se razglasi za nore in so deležni posmeha. Prav tako kakor Noe in njemu najbližji.

Rešitev pred potopom je našel Noe v svoji družini in na ladji – v območju, ki ga je varovalo (ali zveni staromodno, če rečemo:) pred sedmimi poglavitnimi grehi, ki pomenijo pogubo tako za posameznika kot za družbo: pred napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo, lenobo.

Posameznik in družina. – To je tisto območje, kjer lahko gojimo vrednote življenja. Vedno pogosteje srečujem prebujene posameznike, ki so (neredko po težkih preizkušnjah – preizkusih) ozavestili in se zavestno odločili za to kar je vredno, ker prinaša (od)rešenje – celostno umirite in potešitev (ne le telo, človek ima tudi globino duha in srca – temperatura sreče in zadovoljstva se ne meri navzven, pač pa v notrini!). Kako veličasten je človek, ki opravi pot od samoljubne k resnični svobodi in ob tem ponotranji vrednote! In koliko lažje razume ‘zgodovino odrešenja’ – nenehne osebne rasti v posameznikih svoje družine in jih (če je le mogoče) spelje mimo čeri, ki bi jih lahko potopile. Sam je izkusil udarce – pred njimi svari in potrpežljivo (v navezi z Bogom) bdi ob tistih, ki morajo sami preizkusiti – izkusiti bol, da jih ta uravna v varno območje resnične svobode.

Družina in ladja. – To je bila rešitev za Noeta, človeka, ki predstavlja sveti ostanek, ki preživi potop civilizacij. Tudi ladja! Vedno znova opazujem ljudi, ki se zatekajo vanjo. Če sem na začetku svojega duhovništva opazoval v cerkveni ladji večino, ki je vstopala vanjo predvsem iz navade in tradicije, vidim danes v njej predvsem duhovne prebujence (neverjetno kolikšna sprememba v dobrih dveh desetletjih!). Srečujem ljudi, ki so se (mnogi po težkih preizkušnjah) oprijeli rešitve. Res je – ne le Noetova, tudi cerkvena Ladja je narejena z borno človeško roko, a v ‘razmerjih’, ki so po navodilu Boga. Četudi je človeško nebogljena, so v njej rešilne ‘božje dimenzije’, ki zagotavljajo (od)rešenje. Proti sedmim glavnim grehom se v njej razglašajo kot vredne kreposti. Prav tako so jih strnili v sedem (sedem je pač število polnosti): to so tri božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in še štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Čeprav se lahko zde komu staromodne, pa so vendarle vedno znova zagotavljale preživetje tako civilizacije, kot rodbine, družine in posameznika.

Ognjeni performansi so očitno v modi. 15. maja leta 2012 so ponovili ‘umetniški’ zažig strunjanskega križa. Ob tem se mi je zastavilo vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi, na primer, za performans zažgali Prešernov spomenik.

Si predstavljate: ob zbrani mladosti iz hramov učenosti bi sedeli v prvi vrsti mnogi ugledneži iz sveta kulture in politike ter prevzeti opazovali, kako obdajajo Prešernov spomenik ob ljubljanskem Tromostovju z odsluženimi gumami. Poseben vzgib navdušenja bi vzbudil prihod požigalcev, ki bi obredno prižgali ogenj. Plameni bi siknili proti poetu in njegovi muzi, črn dim bi zakril pot soncu in zajel zbrane na trgu … Oh, kolikšna umetnost!!! – Doživljaš jo z vsemi čutili. Kako veličasten performans! In potem – prav takrat, ko bi nekateri doživljali kulturni orgazem, bi se (ne bodi jih treba) oglasili nekakšni primitivneži (bojda ljubitelji poezije) in izrazili, da se jim zdi poseg v kulturni spomenik nespodoben in nedopusten. Varuhi človekovih pravic bi se čudili nad »posamezniki, ki ne razumejo umetnosti« v njeni ognjeviti izraznosti.

V katero smer naj se nadaljuje moj zapis? Po slovenski ustaljenosti bi moral tudi sam sedaj ustvariti ognjeni performans – ne v resničnem zažiganju ognja, pač pa v besednem podžiganju proti tistim, ki so si to (dejansko nedopustno) dejanje privoščili in seveda proti prav-nim varuhom. Bolj kot umetniški performarji nosijo namreč za ponovni požig odgovornost prav ti. Pred 10. leti, ob prvem požigu križa, početja niso sankcionirali – s tem so označili požigalske performanse kot dopustne; še več: z oprostitvijo požigalcev so takšna ravnanja legalizirali, jim dali zeleno luč za razraščanje v neslutene smeri. Od legaliziranega požiga strunjanskega križa, do zažigov ostalih kult(ur)nih spomenikov je samo majhen korak, ki se lahko z izgovorom, da gre za performans, nadaljuje z ostalimi požigi in celo (če grem v skrajnost) z ugotovitvijo, da so piromani pravzaprav umetniki: izražajo se pač z ognjem.

Razmislek ob tem dejanju ne želim dograjevati v tej smeri. Želim ga nadaljevati z izrazom žalosti in razočaranja. In to nad sabo! Zakaj? Ker sem hotel tudi sam najprej uporabiti ognjeviti performans – zlorabiti tokratni zapis za goreč napad proti požigalcem strunjanskega križa. Seveda bi se potrudil, da bi to storil s primerno pronicljivostjo z namenom, da bi vas bralce podžgal proti požigalcem, ki so tudi v svojih izjavah izzvali na dvo-boj med ‘dve-ma ognjema’. In bi gorelo: ne le tam nad Strunjanom, pač pa tudi v mojem zapisu in bi razširil ‘ogenj’ v vašo misel. Kako modro se je odzval koprski škof na spravni slovesnosti: »Nimamo namena podžigati čustev. Še najmanj čustev sovraštva,« je rekel vidno pretresen. Zlo je potrebno označiti, a ga ne nadaljevati kot uničujoč dvo-boj.

Nad sabo sem razočaran: Čeprav verujem v Boga – Sveto Trojico, bi v svojem pisanju utrjeval, širil boj med dvema, namesto, da bi povezoval raznolikost v edinost. Vem, morda bi tudi vam ugajalo, če bi z besedo udaril po onih ta drugih. Toda ali ne bi zatajil, da sem krščen in posvečen v imenu Troedinega Boga, če bi nadaljeval model nekonstruktivnega boja med dvema, ki se ne slišita in se izključujeta, ki se gresta igrico ‘med dve-ma ognjema’: ‘naši’ proti ‘nenašim’. In kot vsi oficirji, ki potrebujejo za boj vojsko in zato uniformirajo, bi vas tudi jaz utrjeval ali celo novačil na eno stran proti drugi. Kako otročje (ne otroško!) in to pri mojih letih in v mojem duhovniškem poslanstvu, ki je povezovati v edinost in ne utrjevati ‘dvo-boj’!

Mar že ni skrajni čas, da v Sloveniji po deset tisočih mrtvih in sto tisočih med seboj sovražno nastrojenih zaradi brezumne polarizacije prekinemo z ognjevitimi performansi v svojih glavah in ravnanjih in usmerimo pozornost k skupnim ciljem. Potem napetost zaradi drugačnosti več ne moti – raznolikost je celo nujna kot dopolnjevanje za preraščanje v smeri boljšega. Zanimivo, da sam izraz Boga kot Sveta Trojica razodeva formulo harmonije. V povezanosti z Bogom (kot T/tretjim) se notranji pritisk med dvema ‘kultivira’ celo za korist, saj (od)rešenjsko evolucijo priganja k (dokončni) dopolnitvi. In tisti, ki ne verjamejo v Boga? Naj bo zanje v dvojnosti božanski vsaj javni blagor. Če mora kdo v medsebojnem odnosu zmagovati je to dobro, skupno dobro, ki je nad/izven sebičnih interesov razdeljenih – je v medsebojnem dopolnjujočem odnosu in ne izključujočem dvo-boj-u …

Za konec tega razmisleka si bom sposodil izjavo požigalca strunjanskega križa. Izjavil je, da njegovo delo »zmaguje nad breznom vsiljenih psihoz«. Sam molim, da bi prerasli psihotične izraze zažiganja – podžiganja v ubijajoči polarizaciji. Molim, da bi prepoznali dvojnost, kot dopolnjujočo priložnost, molim, da bi znali živeti z njo in jo spremeniti v dobiček. Ob enem pa prosim vas poslušalce, da molite zame, saj ugotavljam kako globoko sem še vedno ujet v vzorce nekonstruktivne konfliktnosti. Molite zame, da bi jih v povezanosti z Bogom zmogel preraščati in bil vreden performer Svete Trojice. To je tisto umetniško poslanstvo v katerem lahko naredim/o nekaj dobrega za naš čas in prostor. Le začeti moram/o pri sebi najprej doma, potem med žlahto, pa v soseščini, nato v kraju …