Ljubljana, sreda, 20. februar 2019, 12:29

Bo Sonja Pungertnik Slovenka leta?

Sonja Pungertnik
Foto © Klaudija Poropat YHD

Radijski sodelavci smo ponosni, da je letos za Slovenko leta nominirana tudi naša sodelavka Sonja Pungertnik, ki vodi oddajo Luč v temi. Ne le vodi, v resnici jo tudi živi. Sonja je ob rojstvu le zaznala svetlobo, kmalu popolnoma izgubila vid, a s svojim življenjem dokazuje, da tudi invalidi lahko veliko dajo naši družbi in so enakovredni. Po uspešno končanem študiju si je ustvarila družino, ki ji je danes v veliko oporo in največje veselje. V našem jutranjem klepetu nam je zaupala marsikaj, predvsem pa nas naučila gledati s srcem.

Kakšni so bili tvoji prvi odzivi na nominacijo za Slovenko leta?

Ko so me poklicali z revije Jana in mi povedali, da imajo veselo novico zame, sem najprej pomislila, da so me za kaj izžrebali, da gre za trgovsko zvijačo. Ko so mi povedali, da so me v komisij za Slovenko leta izbrali v ožji izbor desetih, mi je v trenutku postalo zelo vroče. V petih minutah sem se morala odločiti: ali sprejeti ali odkloniti.

S to nominacijo predstavljaš vse slepe in slabovidne, invalide, mame, žene ... Kdo vse je s teboj nominiran?

Če bi predstavljala sebe, potem ne pristala na to. Prijatelja, ki sta videla mojo reakcijo ob klicu in bila ob meni, ko sem v prvem trenutku rekla, da bom odklonila, sta mi odločno dejala, naj se zavedam, da imam za sabo ogromno slepih in slabovidnih,  vernih kristjanov, Ignacijev dom in Radio Ognjišče. To je pretehtalo. Ves čas imam občutek, da so na tehtnici bolj kot imena kandidatk nazori, prepričanja in vrednote, ki jih živimo. Zato sem sedaj pristala na to.

Kaj na splošno ti pomeni nominacija, kaj pomeni nagrada, ko kdo omeni tvoje delo?

Pravimo, da moramo biti kristjani ponižni, pa vendar smo včasih hlapčevsko ponižni in tudi sama sem se morala tega osvoboditi in se naučiti, kaj pomeni biti vzvišen, egoistično napihnjen in kaj pomeni biti hvaležen in ponosen. Med tem je velika razlika. Naučila sem se, da biti ponosen na svoje dosežke ne pomeni biti ponosen nase, ampak na Boga, to pomeni, da svojih talentov, ki nam jih je dal, ne zakoplješ. Vsaka zahvala, pohvala se mi zdi, da je priznanje, ampak ne samo meni: najprej Bogu, ki me je ustvaril, mi dal talente, potem mojim staršem, ki so mi dali življenje in vsem v mojem življenju, ob katerih sem se lahko učila, se vzgajala, pridobivala to, kar imam. To je tudi zahvala vsem tistim, ki mi dajejo možnost, da jim svoje talente podelim. Vsi, ko dovolijo, da delam zanje, so prejemniki vsake moje nagrade. To pomeni biti človek z drugimi in za druge.

Palica je tvoja zvesta spremljevalka. Kdaj sta postali prijateljici?

Ko sem se rodila, sem videla svetlobo, senco. Že od vsega začetka sem potrebovala naprej roko, potem palico. A s palico sva se dolgo borili, dolgo časa sva si bili vsaka na svojem koncu. Pet let sem jo nosila v torbi, za vsak slučaj. Ko sem se vpisala na fakulteto, je bila pred mano najdaljša noč doslej. Takrat sem vedela, da nimam nikogar, da bi se nanj oprla, da bi mi nadomestil palico. Takrat sem težko čakala tistega jutra, živela sem v veliki travmi. Ko pa sem palico prvič vzela v roke, mi je bilo veliko lažje.

Irena Temlin in Sonja Pungertnik v studiu
Irena Temlin in Sonja Pungertnik v studiu

Slepota je sila nepraktična reč. Veliko reči je v življenju, ki se jim slepi moramo odpovedati, delati na drugačen način, vzamejo nam veliko več časa, truda. Po drugi strani vemo in čutimo, čeprav ljudje tega ne povedo na glas, ampak znamo brati misli in dejanja drugih, da nas ima družba za nekoristne. Zato je moje življenjsko vodilo sporočiti svetu, da lahko tudi invalidi tej družbi nekaj damo, samo če družba to hoče.

Kakšne so še tiste najbolj boleče ovire, ki jih doživljaš?

Velikokrat se zgodi, da mnogi rečejo, saj slepi tega ne more, saj ne vidi. Ljudje gledajo na nas s svojimi očmi, imajo nas za nesposobne. To je breme. Zelo nas boli, ko se razpravlja v smeri: „evtanazija bi bila pa res dobra rešitev za te revčke, ki trpijo.“ Kdo bo pa odločal o tem, kdo trpi? Jaz ne trpim, čeprav v očeh večine ljudi trpim. Zelo boleče je, ko ljudje tako razmišljajo o nas. Jaz se s tem ne strinjam in včasih moraš biti kot tank, da rušiš te stereotipe.

Po tretji strani pa je slepota tudi dar, ker prinese toliko možnosti, da se človek na drugačen način zazre vase, v druge, postane pozoren na tisto, na kar mogoče videči ne morete biti. To pa je tisto, kar je lepo. In tudi konec koncev nas slepota uči, da nismo vsemogočni. Kot je Pavel rekel, vsak človek ima trn. Moj trn je slepota in me vedno znova opozarja, da nisem vsemogočna, da ne zmorem vsega, da potrebujem druge, ki mi pomagajo, da moram ostati ponižna, a ne v klečeplaznem smislu ….

Sonja Pungartnik
Sonja Pungartnik

Lahko zastavim tudi zelo osebno vprašanje?

Z veseljem.

Dokazala si, da za slepoto ni ovir. Doštudirala si, imaš službo in tisto, kar ti največ pomeni - družino. Kako sta se z možem našla, kako ste se „zagledala“ drug v drugega? Kako ti njega vidiš, čutiš?

Mi vsekakor uporabljamo izraze videti, gledati, zato tudi rečemo, da se zaljubimo na prvi pogled. Z mojim možem sva se srečala že v srednji šoli. Franci je hodil v tretji letnik, jaz v prvega, bila sva mlada zaljubljenca, potem so se najine poti razšle, jaz sem šla študirat, on je šel v službo. A ko sva se po dvanajstih letih srečala, je iskrica iz srednje šole zopet preskočila in takrat me Franci ni vprašal, ali bi hodila, ampak ali bi se poročila. Lahko povem tudi, kako ga čutim. Vsekakor zame zunanji videz ni pomemben. Moj mož je krasen, spomnim se, kako so me v šoli privlačili njegov glas, mirnost in preudarnost, rad je bral in to je bila najina skupna točka. Vedno je zelo rad pomagal ljudem na nevsiljiv in iskren način.

Sonja, z možem Francijem imata tudi sina. Kako si se soočila s tem, da ga še nikoli nisi videla?

Najin Marko je star 12 let in že od vsega začetka je vajen, da ga jaz veliko božam. Včasih reče: „Mami, zdaj me pa že zelo dolgo časa nisi nič pobožala,“ in mi da roko na obraz. Tudi svojega otroka, tako kot ves svet, doživljam na drugačen način. Ko me kdo spomni, si rečem, lepo bi ga bilo videti, da bi to pogrešala, pa ne. Zame obstaja na tak način kot vsi drugi ljudje. Za vsako mamo je njen otrok najlepši, pa če ga vidi ali ne.

Kako izbiraš obleke, usklajuješ barve?

Čeprav za nas slepe barve niso pomembne,  jih na svoj način občtuimo. Nimam rada oblačil, ki so za okolico zelo opazna. Zelo pomemben je material. Nekatera oblačila me v trgovini odbijejo že ob prvem dotiku. Barve pa se moram preprosto, kot mnogo drugih stvari, naučiti. Skozi življenje so mi nekatere barve prirasle k srcu, zaradi knjig, ki sem jih brala, zaradi stvari, o katerih mi pripovedujejo – rada imam sonce in z njim rumeno, morje in zato modro. Ker živim v svetu, kjer so bistvene norme videčih, se moram tega naučiti. V trgovino grem s prijateljico, ki mi pove, kaj bi mi pristajalo, jaz pa sem tista prva, ki izberem glede na material in počutje.

Lani smo tarnali, da nam manjka sonca. Kako ti občutiš dan, noč, vreme, kako zaznavaš zunanje vplive?

Pomanjkanje svetlobe se čuti tudi drugače, ne samo skozi oči, tudi sama sem občutila turobne dneve. Predvsem zato, ker ob slabem vremenu ne morem ven, na vrt, kjer sem zelo rada. No, zadnje čase nekoliko manj, ker ne maram polžev, ko se jih dotaknem, me kar spreleti. Rada sem v stiku z rastlinami, narava zame pomeni bližnji stik, dotik narave. Meni pogledi z gora ne pomenijo nič, meni pomeni sneg, ki hrusta pod nogami, listje, ki šumi, rastlina, ki raste, če lahko z nje še kaj odtrgam, je še toliko lepše, saj zelo rada vlagam, to je tudi moj hobi. Sicer pa se moramo ljudje zavedati, da so dnevi sami po sebi takšni kot so, mi pa iz njih naredimo nekaj lepega ali pa malo manj lepega.

Sonja Pungertnik z gostjami iz Vietnama
Sonja Pungertnik z gostjami iz Vietnama

Luč v temi je oddaja, ki jo ustvarjaš že skoraj 17 let. Koliko ti pri delu pomagajo novosti, nove tehnologije, ki so prišle v življenje tudi slepih ljudi?

Zelo sem vesela in hvaležna, da nam, slepim in slabovidnim, Radio Ognjišče da svoj prostor, zato sem ob tej nominaciji v intervju, ki je bil objavljen, priložila fotografijo iz našega studia. Ko sem začela delati tu, sem ravno zaključevala študij. Vedno sem si želela to početi in povezovati prireditve, toda meni vseeno to delo vzame veliko več časa kot vam, ki vidite. Zato najrajši govorim na pamet, rada imam spontanost. Najbrž sem svoj poklic nakazala že v otroštvu, saj so mi rekli, da sem zvočnik in res, hvala Bogu imam tudi dar govora.

Ne spreglejte: