Naš gost Vinko Lipovec pred pragom stoletnice

Slovenija | 11.10.2014, 22:06 Tone Gorjup

Naš gost tokrat prihaja iz Clevelanda v Ameriki. 99-letni Vinko Lipovec, doma iz Jarš pri Domžalah, je profesor zgodovine in zemljepisa ter dolgoletni urednik Ameriške domovine. Od blizu je spremljal utrip domovine med obema vojnama, preživel Dachau, ostal v svobodnem svetu, se posvetil časnikarstvu in delu za slovensko skupnost v Clevelandu ter z navdušenjem dočakal osamosvojitev Slovenije. Tudi danes kritično spremlja njen razvoj. Največja opora v življenju sta mu vera in zmernost.

Vinko Lipovec se je rodil 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Njegov prvi spomin seže v tretje leto, do pokojne tete na mrtvaškem odru. V Jaršah je končal dvorazredno ljudsko šolo. Učila ga je Angela Janša, ki je dvajset let pozneje poučevala tudi Franca Rodeta, sedanjega kardinala. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, stanoval pa v dijaškem domu pri lazaristih, pri Srcu Jezusovem. Zatem je študiral zgodovino in zemljepis; njegova sošolka je bila Vida Tomšič. Kot študent je sodeloval pri katoliških akademskih društvih. Ko je končal študij, so ga poslali v Goražde v šolo za rezervne oficirje. Bival je v kasarni, v kateri so zadnje ure zemeljskega življenja prebile Drinske mučenke. Ko se je vrnil, mu je glavni urednik Slovenca iz Domžal dr. Ivan Ahčin ponudil, da je urejal nekakšen koledar slovenske zgodovine, urejen po datumih. Ta rubrika je izhajala od leta 1940 do decembra 1944. Obenem je poučeval na prvi državni realni gimnaziji na Vegovi ulici. Leta 1944 so ga aretirali in za dva meseca poslali v samico, nato pa ga odpeljali v Dachauu. Tam je kljub pegavem tifusu preživel in dočakal konec vojne. Ker je poznal razmere v domovini, je ostal v Nemčiji v Münchnu. Tam je skupaj s frančiškanoma p. Benom Korbičem in Klavdijem Okornom pomagal pri ustanavljanju slovenskega verskega in socialnega središča za vse Slovence v ameriški coni. Tam je pisal in urejal slovenski časopis Slovenija. Leto zatem sem odšel v Združene države Amerike in julija 1950 v Clevelandu začel urejati Ameriško domovino. Med njegovimi sodelavci je bil Karel Mauser. V uredništvo je pogosto prihajal škof Gregorij Rožman. Vinko Lipovec je zudi po upokojitvi je ostal dejaven v številnih organizacijah, ki so jih imeli rojaki v Clevelandu. V času slovenske pomladi je organiziral zbiranje finančnih sredstev za stranke Demosa. Z navdušenjem je spremljal razvoj mlade države in ko jo je leta 1992 obiskal, ji je zaželel:

Želim, da bi se Slovenija čimprej izkopala iz svojih težav in prešla v novo dobo duhovnega obnavljanja in gospodarske obnove. Zavedam se, da je to težavna naloga in da bo zahtevala veliko časa, preden bo demokracija resnično pognala korenine in bodo ljudje spoznali, da brez strpnosti, čuta do sočloveka ne moremo nikamor. Vem, da vsak gleda samo na svojo osebno korist, vendar moramo pri tem paziti, da sosedu ne bomo povzročali nesreče, bolečin in škode. To je način življenja svobodnega človeka, ki je strpen in resničen demokrat.

Vinko Lipovec je tudi letos prišel v svoj domači kraj. Še vedno spremlja razvoj Slovenije, a ostaja kritičen do današnjih razmer, ki dušijo gospodarstvo in demokracijo. Na vprašanje, kako živeti, da bi dočakali starost, tako sveži, pogumni in polni življenja kot je on, pa je dejal:

Bistvena stvar je, da ima človek trdno vero; ta ga rešuje. To sem videl v zaporu v Dachauu. Imaš oporo, tudi ko si v skrajni nevarnosti, se zavedaš in veš, kam greš. Drugo, kar je, pa je osnovno pravilo: zmernost v vsem. Nobene stvari preveč, kot je rekel stari grški filozof Tales. To je bistvo stvari.