Ljubljana, torek, 16. julij 2019, 06:17

Cvetoči klas pelina

Zakonca Starman in Cvetoči klas pelina
Foto © Matjaž Merljak

"Ta knjiga je v spomin in opomin, da okoliščine ne krojijo naše usode, temveč naš odziv nanje in naša odločitev, kako bomo šli skozi življenje."

Rafaelova družba in Družina sta izdali fotografsko monografijo, ki prikazuje življenje slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945. Ob tem so v Galeriji Družina v Ljubljani v ponedeljek, 13. oktobra 2014, odprli razstavo arhivskih fotografij. Na ogled bo do 30. oktobra 2014.

O knjigi in razstavi so spregovorili direktor Družine Tone Rode, urednik knjige in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, zgodovinarka mag. Helena Jaklitsch in nekdanja taboriščnika Majda in Alojz Starman. V kulturnem programu je nastopil Slovenski oktet.

Rode je naglasil pomen knjige v jubilejnem letu, ki je pred nami - 70. obletnica konca druge svetovne vojne. Zato „knjiga nima le dokumentarne vrednosti, ampak nas spodbuja k utrditvi skupnega spomina in ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah. Zato je ogledalo za naš čas in nosi v sebi seme boljše prihodnosti.“

Dodal je še: „Preveč malodušja se pne nad našo drago Slovenijo, da nujno potrebujemo ozdravljanja, ki bo prišlo le s soočenjem z resnico, s podukom zgodovinskega spomina, ki nas mora strezniti v podoživljanju težkih usod naših prednikov, da nam bo jasno, da nimamo nikakršne pravice sami sebe pomilovati v času, ko je še vse v naših rokah, ki naš čas kliče k še bolj vztrajni molitvi in delu za prihodnost našega naroda.“

Tone Rode je še dodal, da vzrok malodušja ni, da nismo spravljeni med seboj, ampak da nismo spravljeni s seboj in svojo zgodovinsko resnico, ki ji ne želimo resnično pogledati v oči. Zgodovinski spomin je tisti rezervoar notranje sile iz katere lahko spremljamo moči za budno spremljanje dogodkov in aktivno delo v družbi in politiki. Ta knjiga je po Rodetovih besedah v spomin in opomin, da okoliščine ne krojijo naše usode, temveč naš odziv nanje in naša odločitev, kako bomo šli skozi življenje.

Na predstavitvi knjige Cvetoči klas pelina
Na predstavitvi knjige Cvetoči klas pelina

Lenart Rihar je dejal, da ima knjiga Cvetoči klas pelina dolgo zgodovino, in sega v začetek 90-ih let, ko je dr. Janez Arnež postavil v Zavodu sv. Stanislava prvo razstavo o begunskem tisku. Kasneje je Rafaelova družba pripravila razstavo fotografij iz življenja beguncev v Avstriji po letu 1945. To je sprožilo odziv ljudi, ki so Rafaelovi družbi pošiljali gradivo. Tega so digitalizirali in pobuda je krepko oživela leta 2006 ob 100-letnici Rafaelove družbe, ki so v galeriji Družina pripravili razstavo. Ta je do danes gostovala v več kot 100 krajih v Sloveniji, zamejstvu, po Evropi in svetu.

Razstava je popestrena z besedo akademika Gantarja, ki je tudi spremljal odprtja razstav po različnih krajih, v monografiji pa so pripis k fotografijam skopi - opremili so jih s krajem in letnico, omenjene so zgolj osebe, ki so pomembne za slovenski prostor in taboriščno življenje. Izmed 20.000 so izbrali 300 fotografij. Razdeljene so v enajst poglavij, ki so urejena kronološko in tematsko. Prvih trideset strani predstavlja obširen zgodovinski opis slovenskega povojnega begunstva, ki ga je pripravila mag. Helena Jaklitsch. Tega sta pregledala in pohvalila recenzenta dr. Kremžar in dr. Vovko. Na koncu je povzetek študije ter tudi njena prevoda v angleški in španski jezik. Lenart Rihar je še naglasil, da je ta del zgodovine našega naroda zmaličen in zamolčan v šolskem sistemu in splošni javni zavesti, a zgodba je tako mogočna, da bi narod in država srkala življenjske sokove, da bi danes drugače, samozavestno in z zaupanjem gledala v prihodnost.

Beg pred svobodo

Mag. Helena Jaklitsch je dejala, da s tem po njenih besedah delno popravlja krivica, ki se je v vseh teh desetletjih naredila beguncem, ki so zamolčani še danes. Povedala je, da s to tematiko ukvarja študijsko in ljubiteljsko, saj ji je blizu in jo navdušuje neverjetna ustvarjalna sila beguncev. Na fakulteti o taboriščih ni slišala niti enega stavka in tudi sedanjih zgodovinarji ne slišijo ničesar. Zbiranje gradiva je bil poseben izziv, v Sloveniji ni bila dosti uspešna. V arhivih ga ni, veliko je o beguncih pisalo takratno časopisje, ki pa to tematiko negativno obravnava. Zato se je celo odpravila v New York in Argentino, kjer so ji rojaki pomagali z osebnim pričevanjem. Nekdanji taboriščniki in njihovi otroci, ki so na svoje starše ponosni, še vedno hranijo njihove stvari.

Zakonca Starman sta na razstavi Rafaelove družbe leta 2006 videla fotografije taborišča, kjer sta preživela del svojega življenja in na njih spoznala svoj prijatelje. Nato sta osem let pregledovala fotografije, hodila na razstave in pomagala urejati gradivo, predvsem sta zapisovala, kaj je na fotografiji. O tem sta se posvetovala tudi s prijatelji iz taborišča. Tematiko sta razširila tudi med Neslovenci v Avstriji.

Razstava arhivskih fotografij iz avstrijjskih begunskih taborišč
Razstava arhivskih fotografij iz avstrijjskih begunskih taborišč

Ne spreglejte: