Pod Krenom 25. spravna slovesnost

| 06.06.2014, 08:42

V kapeli v Kočevskem Rogu ob breznu pod Krenom bo jutri potekala petindvajseta obletna maša in spravna slovesnost. Somaševanje bo vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan. Po maši bo kratka spominska slovesnost, ki jo pripravlja Nova slovenska zaveza.

"Letos mineva 69 let od tragičnih dogodkov, ki so se zgodili v Kočevskem Rogu, na Teharjah, v Teznem pri Mariboru, Šterntalu in na tolikih drugih krajih po naši domovini. Posledice čutimo vsi, vidimo in slišimo jih na vsakem koraku. Kesanje, odpuščanje in molitev za spravo - za to gre in zato vas vabimo, da se nam pridružite zlasti tisti, ki doslej niste mogli priti," so v vabilu na slovesnost zapisali pri Novi slovenski zavezi.

Grobišče Pod Krenom simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji. Prvo spravno slovesnost je 8. julija 1990, ob udeležbi več kot 30.000 vernikov, vodil tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Namen srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. V Rog že več kot dve desetletji tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške. Verujoči čutijo posebno skrb in dolžnost do svetega kraja, kjer počiva veliko število mučencev novejše zgodovine. Kapelo v Kočevskem Rogu je maja 2005 umetniško opremil slovenski jezuit p. Marko Ivan Rupnik skupaj z ekipo umetnikov iz Centra Alleti v Rimu.

Justin Stanovnik o slovesnosti: "Nič tako velikega, kot je Kočevski Rog, se Slovencem ni zgodilo, odkar nekoliko vemo zase. Druga stvar, mimo katere ne moremo, pa je podoba, da Kočevski Rog, kljub svoji presežni velikosti, še ni stopil v slovensko zavest. To je tako čudno, da nam, potem ko smo pregledali vso skalo človeških defektov, ne preostane nič drugega, kot da se vprašamo, kaj je z našo normalnostjo. Toda, se takoj popravimo, ali ljudje ne počnejo vsega, kar se od ljudi pričakuje: ali ne hodijo v službo, ali ne kupujejo in prodajajo, ali ne pišejo in berejo knjig, ali ne hodijo na koncerte, na festivale in v gledališča, ali ne iščejo pravice na uradih in sodiščih, ali ne pišejo sožalnih pisem in svatbenih čestitk? Vse to počnejo, a je vendar odločitev, da Kočevskega Roga ne bodo videli, tako nenavadna, da je ne moremo razložiti drugače kot z njihovo okrnjeno normalnostjo. Nobenega izgovora ne najdemo, ki bi to dejstvo zmanjšal ali celo izbrisal. Saj je zgodba, ki je vezana na Kočevski Rog, nemalo vznemirljiva in pretresljiva; saj so v njej nastopile sile, glede katerih tudi za bitje v stanju najbolj rudimentarne učlovečenosti ne more ostati skrito, da so v tistih gozdovih priredile gigantski etični spopad med dobrim in zlim – primarni spopad, v katerega je človek vpleten od začetka, spopad med svetlobo in temo. Da se je tam zgodila, v najbolj zgoščeni obliki, temeljna drama sveta. Nesprejemanje Kočevskega Roga je odraz krize slovenskega duha – v tem, kar v najgloblji osnovi je, v sposobnosti videnja in razločevanja."