20 let po prisegi Nelsona Mandele
Svet | 10.05.2014, 03:00
Mineva 20 let od prisege Nelsona Mandele kot prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike. To je bil dogodek, ki ga nobena država ni spregledala - Slovenijo je na inavguraciji zastopal predsednik državnega zbora Herman Rigelnik. Mandela je bil simbol dolgoletnega boja proti politiki rasne razdelitve. Obletnico bodo obeležili z več slovesnostmi. V državi so sicer minulo sredo izvedli parlamentarne volitve. Afriški nacionalni kongres, ki je vodil osvoboditev izpod apartheida pred dvema desetletjema, je po pričakovanjih ostal vladajoča stranka, vendar se njegova priljubljenost med temnopoltim prebivalstvom zmanjšuje zaradi neučinkovitega vodenja države in razraščanja korupcije.
Afriški nacionalni kongres je na sredinih volitvah v Južnoafriški republiki prejel 63 odstotkov glasov. Južnoafričani so očitno še enkrat izrazili prepričljivo podporo stranki, ki jo je nekoč vodil legenda boja proti apartheidu Nelson Mandela in ki državi vlada že dve desetletji - in to kljub vrsti političnih škandalov in opešanosti južnoafriškega gospodarstva. Vladajoča stranka razen naslanjanja na lik lani umrlega Mandele nima kaj pokazati. Zamerijo ji počasno odpravljanje rasnih razlik, povečuje se tudi neenakost med črnci.
Kljub trditvam južnoafriškega predsednika Jacoba Zube, da je država veliko boljša za življenje, kot je bila leta 1994 po koncu aparthaida, je številne privržence osvobodilnega Afriškega nacionalnega kongresa doletela streznitev. Skoraj polovica Južnoafričanov meni, da gre država v napačno smer. Zuma se je med kampanjo, kot večino svojega petletnega mandata, predvsem branil očitkov o korupciji. Za obnovo svojega posestva je porabil 23 milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja. Številno so kljub temu volili Afriški nacionalni kongres.
Južna Afrika se je sicer uvrstila med najhitreje rastoča gospodarstva Brix, a se je lani rast močno upočasnila, brezposelnost pa povečala.
Modrost Nelsona Mandele je prišla do izraza že konec 80. let., ko je začel pogovore o tranziciji s predstavniki režima, ki ga je pahnil za zapahe, še bolj pa v 90. letih, ko je država prestajala najbolj kočljivo obdobje in je eksplozivna mešanica negotovosti belcev na eni strani ter teženj k obračunu s preteklostjo bolj radikalnih temnopoltih, denimo Zulujskega gibanja Inkata, na drugi nakazovala možnost, da država zabrede v širše razsežnosti nasilja, ki ga sicer ni manjkalo.
Prednostno prizadevanje je bilo iskanje rasne sprave in Mandela je začel z lastnim zgledom odpuščanja svojim ječarjem. Iskanje sprave je imelo še eno dimenzijo: preprečevanje eksodusa belcev, ki se je po postkolonialnih revolucijah zgodil v številnih afriških državah in jih s tem oropal poslovno-intelektualne elite ter ene od podstati za razvoj. Njenega pomena se je zavedal tudi zaradi lastne zgodbe. Njegova starša sta bila nepismena, Mandeli pa sta splet okoliščin in mentor Walter Sisulu omogočila dopisno šolanje na univerzi, delo v odvetniški pisarni in študij prava na univerzi, kjer je bil edini temnopolti študent.
Razmere za doseganje sprave so bile obupno zahtevne, belski kmetje so še danes tarča kriminala temnopoltih. A vendarle je državo od leta 1994 zapustilo le petnajst odstotkov od 5,2 milijona belcev
