Maša zadušnica za tolminske puntarje

Cerkev na Slovenskem | 05.05.2014, 08:00 Marta Jerebič

S spominsko sveto mašo v italijanski Gorici se je v soboto končalo leto prireditev ob 300-letnici Tolminskega punta. Aprila 1714 je bilo namreč 11 puntarjev na Travniku v Gorici obsojenih na smrt. Mašo zadušnico v cerkvi sv. Ignacija v Gorici sta darovala koprski škof Jurij Bizjak in goriški nadškof metropolit Carlo Roberto Maria Redaelli.

Tri stoletja po zadnjem večjem kmečkem uporu na Slovenskem, ki hkrati šteje tudi za prvi upor proti državni oblasti, je poseben organizacijski odbor za prireditve ob visoki obletnici pripravil več dogodkov. Puntarsko leto se je sklenilo v soboto z mašo zadušnico v cerkvi sv. Ignacija v Gorici. Pri njej so sodelovali ljudje z obeh strani meje, zamejski pevski zbori z Opčin, Devina, Lojze Bratuž in Gorice ter cerkvena zbora iz Tolmina in Kobarida pod vodstvom dirigenta Marka Muniha. Navzoča sta bila oba župana, tolminski in goriški. Spominska maša je sovpadala tudi z dvema razstavama v Gorici, obe je pripravil Tolminski muzej. V Kulturnem domu je razstava akvarelov Rudija Skočirja, ki je ilustriral Preglov roman Tolminci. V KC Lojze Bratuž pa je razstava »V Gorico po pravico«, ki govori o okoliščinah in življenju za časa punta.

Pridiga koprskega škofa Jurija Bizjaka

Opravljamo mašo zadušnico za tolminske puntarje in prosimo Gospodovega usmiljenja tako zanje kot za njihove oblastnike. Na enem izmed spomenikov žrtvam prve svetovne vojne namreč stoji zapisano: 'Adversarii in proelio hic fratres requiescunt - nasprotniki v boju tukaj počivajo kot bratje.' Ko je na šahovskem polju boj končan, gredo bele in črne figure, oba kralja in kmetje v isti zaboj. Zato je dostojno in primerno, da molimo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce, kajti boj je Gospodov: On naklanja zmage in zadaja poraze.

Apostol Pavel namreč naroča vsem podrejenim: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira Božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali« (Rim 13,1-2; prim. Tit 3,1). Prav tako pa tudi apostol Peter: »Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu: bodisi kralju kot najvišjemu, bodisi poglavarjem kot od njega poslanim, da hudodelce kaznujejo, dobre pa pohvalijo« (1 Pt 2,13-14).

Modri Salomon pa na drugi strani v Pridigarju tolaži vse podrejene z besedami: »Če vidiš, da v deželi zatirajo ubožca in si lastijo sodbo in pravico, ne čudi se temu veselju, kajti nad visokim bedi višji in nad njima so še višji. Prednost zemlje je v vsem, kralj je polju podrejen« (Prd 5,7-8). In svari oblastnike: »Slišite torej, kralji, in umejte; poučite se, vladarji knezov zemlje! Poslušajte vi, ki gospodujete množici in se ponašate s trumami ljudstev! Gospod vam je dal oblast in moč Najvišji, ki bo presodil vaša dela in preiskal vaše načrte; ker kot služabniki njegovega kraljestva niste prav sodili in ne izpolnjevali postave in ne živeli po Božji volji!« (Mdr 6,1-4).

Vse, kar se zgodi, pa se zgodi po Božji volji. Zato je tudi boj med tolminskimi puntarji in njihovimi oblastniki, če je seveda dovoljeno majhne reči primerjati z velikimi, do neke mere primerljiv z bojem Makabejcev proti Grkom, pred katerim je Juda Makabejec, ki so ga njegovi možje odvračali od spopada s premočnim nasprotnikom, bojazljivce zavrnil: »Bog obvaruj, da bi to storili in pobegnili pred njimi! Če je prišel naš čas, umrimo junaško za svoje brate in ne omadežujmo svoje slave!« (1 Mkb 9,10). Podobno so tolminski puntarji pogumno šli v spopad s premočnim nasprotnikom in za staro pravdo, padli v boju.

Zato je zgodba tolminskih puntarjev primerljiva tudi z zgodbo judov na Masadi, ki so bili odločeni raje iti v smrt kot v sužnost in jim je njihov voditelj Eleazar, ko je prišla njihova ura, dejal: »Samo v čast si lahko štejem, kar nam je Bog naklonil, da je namreč še v naši moči, da lahko umrjemo hrabro in v svobodi, kar pa ni bilo dano drugim, ki so bili ujeti nepričakovano« (Judovske vojne, VIII). In tudi tolminski puntarji so ravnali, kakor pravi tudi naš pesnik: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!« (Prešeren).

Zgodba tolminskih puntarjev pa je potem do svoje mere vsekakor podobna tudi zgodbi o hlapcu Jerneju in njegovi pravici, ki je, takšna kot je, seveda podobna zgodbam današnjih samomorilskih napadalcev. Če pa bi hlapec Jernej, namesto da je Sitarjevo domačijo zažgal in skočil med zublje, lačen in žejen in nag zmrznil na Sitarjevem pragu, ni nobenega dvoma, da bi njegova zgodba brez pridržka bila popolnoma primerljiva z znano evangeljsko priliko o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31).

Vse omenjene zgodbe je namreč mogoče in jih je potrebno nadgraditi z naročilom apostola Pavla, ki hoče pokazati Korinčanom še mnogo odličnejšo pot in jim poje hvalnico ljubezni, ki »je potrpežljiva in dobrotljiva, ni zavistna, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,4-7). – In seveda rojeva obilne in oprijemljive duhovne sadove, ki so do neke mere preverljivi tudi v primeru žrtev tolminskega punta.

In tako nadgrajene zgodbe nam kličejo v spomin še brezštevilne druge primere, ki dvigajo visoko našega duha in se razgledujejo daleč čez obzorje tega minljivega sveta. Takšna je med drugimi tudi zgodba o prvem mučencu Štefanu in apostolu Pavlu, ki ju sveti pisatelj Fulgencij opisuje takole: »Ljubezen je namreč podpirala Štefana, da je (z odpuščanjem) zmagal surovega in podivjanega Savla. Tako je zaslužil, da ima v nebesih za tovariša tistega, ki je bil na zemlji njegov preganjalec … Zato je zdaj Pavel srečen poleg Štefana, s Štefanom uživa Kristusovo slavo, s Štefanom se raduje, s Štefanom kraljuje. Po Štefanovi molitvi je šel Pavel tja, kamor je šel pred njim Štefan, ki so ga ubili Pavlovi kamni« (Sveti Štefan, BB, 2 berilo).

Natančno ista misel veje tudi iz besed, ki jih pesnik Gradnik polaga na usta mrtvemu vojaku v tujini: »Zemlja tuja, zdaj že moja mati: šele v tvojem srcu sem spoznati moral, da se veže z reko reka, s cesto cesta, da je od človeka do človeka most in da žarijo zvezde preko mej na domačijo vsako in nobene ni razlike v hrepenenju trav in trepetlike in da vse prešinja iskra Božja, ki so drug pri drugem brez orožja« (Mrtvi vojak v tujini). – Gospod, daj vsem rajnim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. – Amen. – Jurij Bizjak, koprski škof