Poslanice slovenskih škofov za veliko noč

Cerkev na Slovenskem | 20.04.2014, 07:00 Marta Jerebič

V teh dneh pošiljamo in prejemamo velikonočna voščila, ki so polna veselja, upanja in različnih spodbud za vsakdanje življenje.

Poslanica predsednika Slovenske škofovske konference, apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije in novomeškega škofa Andreja Glavana

Dragi bratje in sestre!

Spet obhajamo velikonočne praznike, praznike vere, veselja in trdnega upanja. Nanje smo se pripravljali skozi ves postni čas.

Jezus Kristus, naš Učitelj in edini Odrešenik, je vstal od mrtvih, premagal smrt in greh in vse razdiralne zle sile, ki skušajo prodreti v naša srca in zavladati v zgodovini sveta.

Pod križem so se Jezusu nekateri smejali in ga sramotili: »Če si Božji Sin, stopi s križa, pa bomo verovali vate!« Da je resnično Božji Sin, je dokazal, a ne na zahtevo drugih, temveč, ko je sam hotel – pravzaprav ob uri, ko so najmanj pričakovali, ob zatonu noči, v jutranjem mraku.

Na Veliki petek se morda sprašujemo, zakaj je Bog dopustil vsa ponižanja. A na vstajenjsko jutro nam je Jezus pokazal, da je Bog vedno zmagovalec v vseh »bitkah«. On ima vedno zadnjo besedo. Na Veliko noč slavimo to njegovo zmago, zmago luči nad temo, zmago ljubezni nad hudobijo, resnice nad lažjo, duha nad materijo. Zato Cerkev radostno poje: »Jezus naš je vstal od smrti, razveseli se, kristjan! Smrt in pekel je premagal, vstal iz groba tretji dan …«

Naša vera v Jezusovo vstajenje pa se mora pokazati tudi dejavno v našem življenju, v služenju bližnjim, v odpuščanju, s katerim premagujemo sovraštvo in nasilje, z odprtostjo do bližnjih, da znamo z njimi deliti trpljenje in preizkušnje, da delamo za večjo pravičnost in mir.

V svetu se zgodi veliko dogodkov, ko se zdi, da zmagujejo zlo, krivice, razdeljenost, zlorabe in nasilje. A obstaja tudi veliko pozitivnih znamenj, ki jih lahko povezujemo z velikonočnimi dogodki in nam vlivajo upanje. Med to pozitivno dogajanje sodi tudi pričevanje papeža Frančiška, ki je pripomoglo k večjemu ugledu Cerkve v svetu in celo med nevernimi. Upanje pa vzbuja tudi dobrodelno delovanje tolikih prostovoljcev in preprostih ljudi, ki mirno, brez hrupa, in nesebično delajo na mnogih področjih in lepšajo življenje ljudi v stiski.

Naj v letošnjih velikonočnih praznikih v vseh nas odmevajo Jezusove besede: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal. Jaz sem vstajenje in življenje.«

S temi besedami vsem, še posebej vsem bolnim in ostarelim, ki ste v kakršnikoli duhovni ali materialni stiski in ki morda zaradi ugaslega upanja izgubljate voljo do življenja, voščim vesele velikonočne praznike.

Hkrati voščim veselo veliko noč pravoslavnim kristjanom, s katerimi veliko noč letos skupaj praznujemo, in tudi evangeličanom, saj je za vse kristjane Kristusovo vstajenje temelj vere. Vse ljudi dobre volje pa vabim, da se v prazničnih dneh tako ali drugače z nami veselijo.

Velikonočna poslanica apostolskega administratorja mariborske nadškofije in celjskega škofa Stanislava Lipovška 

Z veseljem in s hvaležnostjo obhajamo velikonočne praznike, ki nas s svojim sporočilom vodijo v središče naše vere in našega krščanskega življenja. Obhajamo Kristusovo vstajenje, zgodovinski dogodek, radostno sporočilo, da je naš Gospod Jezus Kristus z velikonočno skrivnostjo svojega trpljenja, smrti in vstajenja premagal greh in smrt in začel novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).

V to dogajanje smo vstopili pri sv. krstu, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa, in kot taki luč sveta in sol zemlje, ki nam velja Jezusovo naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,14-16).

Zdi se, da naloga presega naše moči, ko se v današnjem svetu vedno znova soočamo s spopadom med temo in lučjo, med dobrim in zlim in na vsakem koraku srečujemo posledice moralne, socialne, ekonomske in tudi verske krize, ki se lahko priplazijo tudi v sredo mojega in tvojega srca, v zavetje naših domov in družin, pa tudi med svetne in cerkvene ustanove.

Položaj je zaskrbljujoč, ni pa brezupen. Papež Frančišek, ki je s svojim preprostim in iskrenim načinom izvajanja Petrove službe osvojil srca vseh ljudi dobre volje, zagotavlja, da je vse odvisno od naše zvestobe in predanosti Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju. Tudi Cerkev v naši domovini se kljub vsem težavam in nezvestobi nekaterih članov njenega občestva, pogumno podaja na pota pastoralne prenove, ki jo usmerja krovni pastoralni dokument »Pridite in poglejte«. Odločilna je naša zvestoba Jezusu Kristusu. Čim bolj se bomo z njim srečevali v molitvi, pri obhajanju zakramentov in v službi bratom in sestram, tem bolj bomo nosilci njegovega velikonočnega miru, tolažbe veselja in upanja.

V teh dneh si segamo v roke, pišemo voščila in si voščimo vesele in blagoslovljene velikonočne praznike. Tudi narava se vključuje v to praznično dogajanje, ko se odeva v pomladno cvetje in zelenje. Posebej smo veseli, da letos Veliko noč obhajamo ne le skupaj z brati evangeličani, ki se ravnamo po gregorijanskem koledarju, ampak tudi z brati in sestrami iz Pravoslavne Cerkve, ki se ravnajo po starejšem julijanskem koledarju. Potrudimo se, da bomo drug drugemu, posebej našim preizkušanim in pomoči potrebnim bratom in sestram pomagali k lepemu praznovanju.

Problemi in težave bodo ostali tudi po prazničnih dneh. Temu se ne moremo izogniti. Bo pa lepo in koristno, če bomo mi po teh prazničnih dneh postali drugačni, bolj pripravni za Božje kraljestvo, boj pripravljeni soočiti se z obstoječimi problemi in nalogami. To je moja želja, to je moje velikonočno voščilo.

Velikonočno voščilo murskosoboškega škofa Petra Štumpfa

Kje smo na veliko noč?

Po vstajenju od mrtvih se Kristus ni oddaljil od nas. Ostal je z nami v zakramentih, molitvi in v ljubeči solidarnosti. Čeprav večno živi, je ostal ubog z ubogimi, solidaren s trpečimi, sočuten z žalostnimi, spodbujajoč z obupanimi.

Kje smo mi na veliko noč, ko nekateri ljudje na skrivaj iščejo hrano po smetnjakih? Kje smo, ko so nekateri izgubili službo in so obupali nad življenjem? Kje smo, ko nekateri že mesece ne dobivajo plač in ne morejo preživeti sebe in svojih družin? Kje smo, ko brezposelni mladi ne vidijo svetle prihodnosti? Kje smo, ko nas čakajo bolniki v bolnišnici, ostareli v domovih počitka, da bi jih za praznike obiskali? Morebitna brezbrižnost, pasivnost, lagodnost, malodušje, nezainteresiranost so naši okovi, ki nas držijo stran od ubogih in zato tudi stran od vstalega Kristusa!

Tisti, ki hoče prinesti jedi k velikonočnemu blagoslovu, vstopiti v vrsto za velikonočno procesijo in biti pri praznični sv. maši, mora v sebi streti te okove, se osvoboditi in nekaj storiti za preskušane znance ali neznance. Ni pomembno, kaj, kdo je, ali kako je kdo postal ubog - po svoji krivdi ali krivdi drugih. Če bomo ostali nemi in nedejavni, bo velika noč samo ustaljena tradicija, upam si reči celo folklora.

Vstali Kristus je ohranil poveličane rane, ki nas opominjajo na rane človeštva. Ubogi so Kristusova srčna rana, ki se nikakor ne more zaceliti! Še vedno krvavi. Kdo od nas bi lahko bil brezbrižen?

Blagoslovljeno veliko noč, da bi imeli voljo in pogum blažiti Kristusovo srčno bolečino!