V Celju sklenili konferenco vojakov kristjanov AMI
Slovenija | 14.09.2013, 11:31
V Domu sv. Jožefa v Celju je od 8. do 13. septembra potekala Mednarodna konferenca Apostolat Militaire International (AMI), ki jo je organiziral Vojaški vikariat Slovenske vojske. Zbralo se je približno 60 vojaških oseb, njihovih žena in mož ter vojaških pastoralnih delavcev iz šestnajstih držav: iz Evrope, Kenije, ZDA, Filipinov. Polnopravni članici AMI sta letos postali tudi ZDA in Slovenija.
AMI je mednarodno združenje tistih, ki poleg tega, da so vojaške osebe, pripadajo tudi vrednotam in etiki krščanstva. Združenje povezuje podobna krščanska vojaška združenja posameznih držav. Ustanovljen je bil leta 1965 v Santiagu v Španiji. Sveti sedež ga je priznal leta 1985 kot mednarodno katoliško organizacijo. Aktualni predsednik je generalmajor avstrijske vojske Norbert Sinn.
Vsebinski poudarki so bili vprašanje delovanja zla v svetu kot dejstva, mimo katerega ne moremo. Kljub izkušnji dveh svetovnih vojn in totalitarizmov, ki so jih doživeli mnogi Zemljani, se zdi, da je svet pred enakimi izzivi, le da so sodobna orožja usodnejša in bolj uničujoča.
Vojaki kristjani vidijo svojo vlogo najprej v preventivi, torej v času, ko se je še možno odločati o načinu reševanja sporov. Kristjani v uniformi ter vojaški pastoralni delavci lahko vršijo vlogo mediatorjev tako, da svetujejo poveljujočim, navezujejo stike med voditelji, verskimi predstavniki in z dialogom širijo novico o odgovornosti, skupnem prizadevanju za mir in nepovzročanju nasilja.
Vojaki kristjani zato nenehno oblikujejo svojo vest. Vojaška in kondicijska usposobljenost omogoča vojaku, da čim bolj profesionalno opravlja svoje naloge, pri čemer mora biti notranje etično zrel. Etičnost je del njegove profesionalnosti. Če postane strah in boj za lastno preživetje edino vodilo poveljnika ali vojaka, potem bo ravnal iz strahu in ne bo uspel videti niti minimalnih standardov, ki jih zahtevata mednarodno vojno in humanirano pravo. Vojak ima torej svoje pravice in svoje dolžnosti. Ne more govoriti le o lastnem dobrem, ampak je odgovoren za skupno dobro.
Letošnja koferenca AMI je ponovno ovrednotila dokumente Drugega vatikanskega koncila, posebej pastoralno konstitucijo Gaudium et Spes ter dokumenta Pacem in Terris. Za katoličana je cerkveno učiteljstvo pomemben segment pri oblikovanju etične zavesti, saj le-to pozna dvatisočletni razvoj nauka, vsa iskanja odgovorov v zvezi z vojno, uporabo sile in pozna mnoge oblike dela za mir.
Poleg predavanj so potekale pogovorne delavnice, v katerih je bilo nadvse zanimivo slišati izkušnje tistih poveljujočih in vojaških kaplanov, katerih vojaki sodelujejo v bojnih akcijah, spopadih in se srečujejo z množico ujetnikov, prebežnikov, ranjencev, ljudi v stiski in ubitih. Tam so pred izzivi, kako prav ravnati, da bodo lahko zagotovili varnost lastnih vojakov, pa tudi varnost teh ljudi.
Skozi ves teden so ob večerih potekale maše, ki so jim predsedovali škofje Stanislav Lipovšek, Andrej Glavan, angleški vojaški škof, bosanski in hrvaški vojaški ordinarij ter apostolski nuncij v Sloveniji.
Za partnerje je potekal vzporeden program ogleda naše lepe dežele. Večeri so potekali v sproščenem vzdušju, ki so ga z lastno inovativnostjo pričarali pastoralni asistenti, ter ob kulinaričnih dobrotah slovenske kmečke kuhinje.
Naj zaključim z mislijo papeža Janeza Pavla drugega, ki jo je izrekel leta 2000 ob jubilejnem romanju vojakov in policistov v sveto mesto: „Kdo more bolje kot vi, predragi vojaki in policisti, fantje in dekleta, pričevati o nasilju in razkrojevalnih silah zla, ki so navzoče v svetu? Vsak dan se borite zoper njih, saj ste poklicani braniti šibke, varovati poštene in podpirati miroljubno sožitje med narodi. Vaša naloga je podobna vlogi nočnega stražarja, ki gleda v daljavo, da bi preprečil nevarnost ter vsepovsod utrjeval pravičnost in mir“ (iz nagovora Janeza Pavla II, 2000).
„Tisti pa, ki se posvečajo domovini v vojaškem življenju, naj imajo zavest, da služijo varnosti in svobodi narodov in da učinkovito prispevajo k utrjevanju miru, če opravljajo to svojo nalogo“ (CSS 79, 5).
„Božja previdnost nujno zahteva od nas, da se osvobodimo stare usužnjenosti vojn“ (CSS 81, 4).
„Če hočemo zagotoviti mir, je potrebno najprej poruvati vzroke nasprotij med ljudmi, vzroke, ki netijo vojno, predvsem krivice. Mnogi izmed njih izvirajo iz prevelikih neenakosti na gospodarskem področju in iz prepočasnega dajanja potrebne pomoči. Druge potekajo iz sle po gospodovanju in iz preziranja človeške osebnosti, ali, če poiščemo globje vzroke, iz človekove zavisti, nezaupnosti, napuha in drugih sebičnih nagnjanj. Ker človek ne more prenesti tolikerih pomanjkljivosti reda, zato iz tega sledi, da tudi takrat, ko en divja vojna, svet neprestano okužujejo človeške razrtije in nasilje“ (CSS 83).
