Petra StoparPetra Stopar
P. Alojzij Kukovica (foto: Svobodna Slovenija)
P. Alojzij Kukovica

V večnost je odšel p. Kukovica

| 19.08.2013, 15:22 Matjaž Merljak

Sreda, 31. julija 2013, je bila za slovensko skupnost v Argentini žalosten dan. Po daljšem bolehanju je v 87. letu umrl jezuit, pater Alojzij Kukovica. Novica se je hitro razširila po naših naseljih in globoko pretresla rojake, saj je bil pokojni pater znan in priljubljen zaradi svoje goreče vere, predanosti duhovniški službi in stalne pripravljenosti za delo v božjem vinogradu. Božja previdnost je naklonila, da je nastopil pot v večno slavo prav na godovni dan svetega Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Jezusove družbe, kateri je pripadal z dušo in srcem.

Pokojni pater Alojzij se je rodil 22. junija 1926 v Devici Mariji v Polju. Skoraj še kot otrok je zapustil dom in v zavodu dokončal gimnazijska leta. Nadaljnji študij je prekinila vojna in mladi Lojze se je uvrstil med domobrance. Štirje njegovi bratje so utrpeli mučeniško smrt v rokah komunističnih krvnikov.

Po vojni se je pridružil beguncem in, medtem, ko je njegova družina odšla v Ekvator in od tam naprej po svetu, je pokojnik, ki se je bil odločil za duhovniški poklic, odpravil v Argentino. V slovenskem izseljenskem semenišču v San Luisu je bil 19. marca 1951 posvečen v duhovnika. Nadaljeval je študije in v letu 1953 v Adrogueju prejel doktorat.

Leta 1957 je vstopil v Družbo Jezusovo, v kateri je z neverjetno aktivnostjo deloval dokler so mu to dopuščale telesne moči. Bil je profesor cerkvenega prava in moralne teologije v jezuitskem semenišču Colegio Maximo v San Miguelu; deloval je v jezuitski skupnosti Regina Martirum; vodil je argentinsko sekcijo Apostolata molitve in urejal Glasnik Srca Jezusovega; posebej se je v zadnjih letih tudi posvetil apostolatu čaščenja Milostljivega Jezusa; deloval je tudi v bednih naseljih in povsod oznanjal evangelij.

Pater Alojzij Kukovica DJ
Pater Alojzij Kukovica DJ © Svobodna Slovenija
Enako ali pa še bolj aktivno pa se je udejstvoval v slovenski skupnosti. Bil je prefekt in profesor v slovenskem dijaškem zavodu v Adrugueju; duhovni vodja tedanjega Slovenskega katoliškega akademskega društva, član akademskega starešinstva. Bil je član Slovenske kulturne akcije, pri kateri je vodil teološki in filozofski odsek. Tudi na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka je dolga leta deloval kot katehet.

Ko je pomanjkanje duhovnikov začelo najedati našo skupnost, se je rade volje odzval vabilu slovenskega dušnega pastirstva in prevzel dušno skrb najprej dolgo let v skupnosti na Slovenski Pristavi, zadnja leta pa, do konca svojih moči, v Našem domu v San Justo. Kot njihov »župnik« se je bistveno prizadeval za mlade, imel srečanja za starše, spodbujal k molitvi in zakramentom, zlasti pa z zgledom svetniškega življenja vabil k popolni predanosti Bogu. Bolniki in starejši pa so bili njegova posebna skrb. Vedno je našel čas za obiske, spodbudne besede, vabila k zaupanju in predanosti v voljo božjo. Poleg tega pa je bil v dveh obdobjih vicedelegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini. V letu 2010 je za svoje delo prejel priznanje Zedinjene Slovenije.

Poleg je vsega tega dela našel čas za pisanje. Pisal je knjige ter članke in razprave za naše publikacije, predvsem za Duhovno življenje. Imel je predavanja pri Slovenski kulturni akciji in objavljal eseje in spise v kulturni reviji Meddobje. Bil je eden velikanov našega zdomskega filozofskega mišljenja. Vedno se je trudil, da bi v pisani besedi, zlasti pa s svojim življenjem in nastopom dokazal, da si vera in znanost ne nasprotujeta, temveč dopolnjujeta.

In njegova zavzetost za duhovne vaje! Kot zvest sin svetega Ignacija je v tej pobožnosti videl temelj globokega krščanskega življenja. Vodil je nepregledno vrsto duhovnih vaj in obnov za može, za žene, za mladino, za intelektualce, tako v slovenski skupnosti kot med domačini. Goreč spovednik in zavzet duhovni vodja je dejansko izgoreval v delu »za večjo čast božjo«, kot navaja geslo jezuitskega reda.

Pokojni je izhajal iz zelo številne družine, ki pa se je raztresla po vsem svetu. Zato je bil že od zgodnjih otroških let ločen od svojih dragih bratov in sester. Božja previdnost je poskrbela, da je daleč od svoje rodne domovine in od svoje krvne družine tu, v Argentini, našel družino, ki ga je sprejela za »svojega«, že več kot pred tridesetimi leti. To je bila družina Poglajnovih, Lojzeta in Irene, ki je skrbela zanj do zadnje ure življenja, in poskrbela za vse tudi ob njegovi smrti.

V nedeljo, 20. marca 2011, je p. Kukovica slovesno praznoval 60 let mašništva
V nedeljo, 20. marca 2011, je p. Kukovica slovesno praznoval 60 let mašništva © Svobodna Slovenija

Pokojni pater Alojzij Kukovica je ležal v slovenski cerkvi Marije Pomagaj na prvi petek, 1. avgusta. Že od zgodnjih ur so prihajali rojaki in vseh naselbin Velikega Buenos Aires, da so ga po stari slovenski navadi kropili in molili za pokoj njegove duše, pa se mu tudi že priporočali. Ves dan so se vrstili ti obiski. Pogrebna maša pa je bila zvečer prav v tej cerkvi, ki jo je on tako ljubil. Zato je tudi želel, da bi njegovi zemeljski ostanki počivali v pepelnici naše cerkve.

Pogrebno mašo je vodil buenosaireški pomožni škof Vinko Bokalič, ob somaševanju delegata slovenskih dušnih pastirjev msgr. Jureta Rodeta in številnih slovenskih in argentinskih duhovnikov, med katerimi je bil tudi provincial argentinskih jezuitov. V pridigi sta najprej dr. Rode po slovensko, nato pa škof Bokalič po špansko, ob mašnih berilih prikazala življenje in delo, predvsem pa vero in apostolat pokojnega patra Kukovice. Slovenska cerkev je bila nabito polna. Rojaki so goreče molili in peli, ob vodstvu petja Andreja Selana in pri orglah prof. Andrejke Selan Vombergar. Številne so bile tudi besede slovesa predstavnikov društev, organizacij, jezuitskega reda in družine pokojnika.

Po zadnjem slovesu so rojaki odhajali z globokim občutjem zahvale. Zahvale Bogu, ki nam je dal tako gorečega duhovnika, in zahvale pokojniku, za vse milosti, ki smo jih po njegovem posredovanju prejeli. Naj uživa večno slavo!

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.