Nataša LičenNataša Ličen
Jaka KorenjakJaka Korenjak
Alen SalihovićAlen Salihović

Luigia Negro o življenju narodne skupnosti in pomenu narečja

| 13.08.2013, 11:17 Matjaž Merljak

Luigia Negro je rojena in živi v Reziji, v pokrajini na stičišču med Slovenijo in Italijo, ki jo zaznamuje posebno rezijansko narečje, ki sodi med slovenska narečja. Je predsednica kulturnega društva Rozejanski dum in vsestranska kulturna delavka v Reziji. Dejavna je predvsem na področju spodbujanja in ohranjanja etnološke dediščine v Reziji. Je zagovornica rabe rezijanskega narečja, kot slovenskega narečja in aktivna pri projektih za oživitev in promocijo Rezije, kot območja s turističnim potencialom. Med drugim je Luigia Negro tudi predsednica za Videmsko pokrajino slovenske kulturno gospodarske zveze.

Na 13. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru je imela razmišljanje: Slovenska manjšina v Videnski pokrajini: ob 35. obletnici konference o etnično-jezikovnih skupinah v Vidnu.

Prinašam vam pozdrav Slovencev Videmske pokrajine. Najprej moram razlagati besedo videnski, ki je v naslovu mojega prispevka.

Videnski in ne zakaj videmski. Pri nas rečemo viden, vuden, zato se uporablja veliko pri nas tudi to. Videnski namesto videmski.

Torej, inštitut za slovensko kulturo, ki deluje v Špetru je maja letos z obema krovnima organizacijama slovenske manjšine v Italiji, SKGZ, slovenska kulturno gospodarska zveza in SSO, svet slovenskih organizacij, je priredil zanimivo srečanje s kulturnimi operaterji iz naših dolin, ki so posegli na pomembni konferenci z naslovom, Etnično jezikovne skupine v Videmski pokrajini, ki je bila 5. in 6. maja leta 1978. Na njej se je govorilo o vseh treh prisotnih manjšinah v videnski pokrajini. To je o furlanski, slovenski in nemški manjšini.

Na podlagi tiste konference in srečanja, ki ga je letos organiziral inštitut, kot sem omenila, je na podlagi tega kar se je zgodilo v vseh teh letih, sem pripravila moj prispevek za današnje srečanje in predvsem zato, ker ta konferenca je bila prvo politično priznanje prisotnosti slovenske manjšine v videnski pokrajini.

Konferenco je priredila takratna uprava videnske pokrajine. Viden je zgodovinsko upravno središče istoimenske pokrajine, ki skupaj s pokrajinami Pordenon, Trst in Gorica sestavlja deželo Furlanije julijsko krajino.

Zgodovina mesta viden je vedno vplivala tudi na naše doline. Videnska pokrajina se je začela ekonomsko razvijati samo po potresu iz leta 1976. Prej je bila za stoletja predvsem poljedelska dežela. Večina njenih prebivalcev so Furlani. Z upravnega vidika je pokrajina viden prva pomembnejša referenčna točka za občinske uprave naših dolin. Torej mesto Viden je torej del naše zgodovine.

Leta 1998 sem imela 12 let. Obiskovala sem šolo v Reziji. Živeli smo v montažnih lesenih hišicah zgrajenih po potresu, ki je dve leti prej porušil veliki del videnske pokrajine, torej tudi našo dolino.

Za odrasle je bil potres res hud dogodek, nam mladeničem pa se ni zdelo tako hudo, saj konec koncev smo imeli tudi veliko srečo. V montažnih hišah, vse sobe so bile v pritličju, med tem ko v naši stari hišah so morali zvečer, tudi pozimi, iti ven po zunanjih stopnicah gor, v spalnico.

Mi otroci smo takrat govorili v domačem slovenskem narečju. Tako doma, kot v vasi. Italijanščino smo uporabili z duhovnikom v cerkvi in s profesorji na šoli in seveda zunaj doline.

Iz tega časa se ne spomnim, da bi se govorilo, da naše narečje, govorim za Rezijo, da naše narečje je slovensko narečje, še manj da smo slovenska manjšina.

Da govorimo pa neki slovanski jezik to pa, včasih tudi rusko, se je pravilo.

Za Kaninom je bila Jugoslavija, ker so naši brusači do 2. Svetovne vojne normalno in navadno hodili na delo tja za mene Jugoslavija ni imela tako negativnega pojma kot je bilo za druge zaradi komunizma.

Vedeli smo za slovenski domači natečaj Moja vas, ki ga je prirejal študijski center Nadiža/Špetra. Napisala sem spis v domačem narečju in za mene je bila to prva prilika da sem sploh pisala v rezijanščini. Organizatorji natečaja so me celo nagradili, dobila sem foto album, ki ga še danes skrbno hranim.

Poznali smo tudi dr. akademika Milka Matičiča, avtorja knjige Zverinice iz Rezjie. Knjiga je bila takrat že lepo znana v Sloveniji, pri nas pa ne. Za nas je bil poseben mož, ker je poznal in celo govoril naše narečje. Poznal je veliko ženic, ki so mu pripovedovale naše pravljice, on pa jih je posnemal in smo mu zelo hvaležni, da se je to bogastvo ohranilo. Enkrat je imel v naši šoli tudi predavanje in vsi smo se čudili da je bilo naše narečje vredno pozornosti profesorja. V sedemdesetih letih je v Furlaniji kot tudi drugod po Italiji zrasel interes za svojo lastno identiteto in skrb za jezik in kulturo. Pomembne pobude so bile organizirane zato, da bi javne uprave se ukvarjale s tem vprašanjem, ter priznale in zaščitile lokalni jezik in kulturo. Zato je omenjena konferenca, ki je potekala 5. in 6. maja leta 1978 med prvimi v naši deželi verjetno tudi v Italiji, ki je bila organizirana s strani javne uprave na temo jezikovnih manjšin. Med konferenco je na raznih nivojih bilo večkrat poudarjeno, da se v Nadiški dolini, v Trstu in Kanadski dolini, v Reziji in v Kanalski dolini govorijo slovenska narečja in da za prebivalce tega območja je šlo za Slovence ali za slovensko manjšino.

Nekaj dni pred konferenco so slovenska kulturna in izseljenska društva v Vilenski pokrajini predstavili tudi listino o pravicah Slovencev v Vilenski pokrajini, ki so jo pripravili leto prej pri Lipuž Petru in ki je bila tudi objavljena v zborniku konference. Tudi to je bil pomemben politični dogodek saj do danes je to prvi avtonomni enotno in široko zaznamovan dokument Slovence Videmske pokrajine.

O čem se je govorilo na konference? Sodelovalo je veliko političnih in kulturnih predstavnikov z visoko kvalitetnimi prispevki. Govorilo in razpravljalo se je med drugim tudi o pomenu besed kot so beseda manjšina, narodna manjšina, narodna skupina in tako dalje. Predstavili so naše slovensko narečje na strokovni ravni, povedano je bilo tudi kako bi bilo potrebno poučevanje knjižnega slovenskega jezika tudi za ohranitev narečij, drugače bi le-ta izginila.

Kulturni operaterji iz naših dolin, ki so sodelovali na konferenci v Vidmu so predstavili težko socialno, jezikovno in ekonomsko stanje domačih krajev ter predstavili zahtevo, da bi Slovenci videmske pokrajine pridobili zaščitne norme tako kot so jih že imeli Slovenci na tržaškem in na goriškem. Velik poudarek pa je bil na tem, da je potrebno pomagati tudi pri razvoju ekonomije našega teritorija saj bi bilo nesmiselno zaščititi ljudi na območju, ki je bilo revno in ni imelo perspektiv. Že po 2. Svetovni vojni je ogromno ljudi zapustilo naše doline da bi dobili delo v tovarnah in rudnikih, posebej v Italiji, Nemčiji, v Franciji in v Belgiji in preko oceana.

Ker je bila konferenca pred petintridesetimi leti je prav da zdaj pogledamo kaj se je zgodilo v vseh teh letih. Nekatere pomembne dosežke pa smo pridobili. Velik pomen ima sprejem zaščitnih državnih in deželnih zakonov. Leta 1999 je italijanski parlament sprejel Zakon o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin, to je zakon številka 482. S tem zakonom je zaščitenih dvanajst jezikovnih manjšin v Italiji. V naši deželi so s tem zakonom zaščitene furlanska, slovenska in nemška manjšina. Leta 2001 je italijanski parlament sprejel zaščitni zakon št. 38, za slovensko manjšino v Italiji oziroma v deželi Furlaniji - Julijski krajini. Leta 2007 naša dežela Furlanija - Julijska krajina je sprejela zaščitni zakon št. 26 za slovensko manjšino. Poleg tega je dežela sprejela tudi zaščitne zakone za furlansko in za nemško manjšino. Če je bila konferenca pred petintridesetimi leti prvo uradno priznanje prisotnosti slovenske manjšine v videmski pokrajini, omenjeni sprejeti zakoni so bili prvo zakonsko priznanje naše manjšine s strani italijanske države.

Zakoni predvidevajo več norm, ki zadevajo med drugim rabo in pouk slovenskega jezika tudi v šolah. Pomoč slovenskim organizacijam in ustanovam za kulturno delovanje, sredstva za krajevne uprave, prispevke za ekonomski razvoj videmske pokrajine in še drugo.

Po petintridesetih letih je važno, da se pregleda tudi socialno stanje v naši dolini. Od takrat število prebivalcev stalno pada. Ekonomija se ni razvila, da bi ponudila delovna mesta doma, ki bil lahko ustvarila ta trend. Pozitivno je bilo, da so se blizu naših dolin v Ravnini razvile obrtne in industrijske cone kjer so naši ljudje lahko dobili delo. Današnja ekonomska kriza pa ne zagotavlja več dela blizu doma, dodatno prav v zadnjih dneh je zaprla tovarna Nova obles v Špetru, ki je zagotavljala petindvajsetim beneškim družinam preživetje. Popotresna faza je končana že veliko let. Bodočnost nekaterih občin kot sta na primer Tipana in Rezije je vezana na obstoj šole na teritoriju. Če pa bodo šole zaprte zaradi nizkega števila otrok, je usoda teh dolin že jasna.

Kar se tiče jezikovnega aspekta večina mladih, ki imajo zdaj dvanajst let v Reziji kot tudi v drugih dolinah, večina od njih ne govori več v domačem slovenskem narečju, večina ga verjetno razume ampak govori predvsem italijansko. Učijo se in znajo slovenski jezik otroci, ki obiskujejo dvojezično šolo v Špetru. Ta šola se je razvila kot zasebni vrtec na začetku osemdesetih let potem sej e razvila osnovna šola in nato srednja šola. Z zaščitnim zakonom št. 38 je šola postala državna torej del italijanskega šolskega sistema. V zadnjih letih so tudi druge občine predstavile prošnjo, da bi pridobile tako kot predvideva zaščitni zakon v svojih šolah dvojezični pouk po modelu dvojezične šole Špetra oziroma, da bi postale podružnice le-te. Na podlagi zaščitnega zakona št. 482 v ostalih šolah prirejajo razne dejavnosti vezane z domačo kulturo in jezikom ali učenjem slovenskega knjižnega jezika, gre pa za malo ur.

Kar zadeva kulturne dejavnosti so od konference dalje na našem območju nastale oziroma se razvile tudi nove kulturne ustanove. Poglejmo današnjo situacijo, v Kanalski dolini delujeta kulturno središče Planika in kulturno društvo Don Mario Černe. V Reziji od leta 1990 deluje Zveza slovenskih kulturnih društev, ki pomaga veliko, predvsem kulturnemu društvu Rezijanski dom in muzeju rezijanskih ljudi. V Bardu deluje center za kulturne raziskave, pomembna kulturna središča so v Čedadu na primer kulturno društvo Ivan Trinkov, tednik Novi Matajur, petnajst dnevnik Dom, združenje Evgen Blankini, kmečka zveza, slovenska kulturno gospodarska zveza, zveza slovenskih kulturnih društev, svet slovenskih organizacij, slovensko gospodarsko združenje, Zadruga Most, Slovenci po svetu, beneško gledališče. V Špetru pa dvojezična šola, Inštitut za slovensko izobraževanje, Inštitut za slovensko kulturo, glasbena matica, študijski center Nadiža, planinska družina Benečije, društvo beneških likovnih umetnikov in razna kulturna društva, ki delujejo na obrobnem teritoriju kot kulturno društvo in zbor Rečan, Beneške korenine, pevski zbor Matajur, pevski zbor Pod lipo, pevski zbor Tri doline, Barski oktet, društvo in upor naše vasi Stipane, društva Srebrna kaplja in Kobilja glava.

Od nekaj let so tudi v videmski pokrajini vidljivi slovenski televizijski programi sedeža Rai v Trstu. Žal pa ne povsod in ni vedno možno zaradi pomanjkanja signala. Pomanjkljivo je žal tudi poročanje o videmski pokrajini. Radijski program je RAI Trst predvidevajo že več kot trideset let oddaje iz naših dolin. Lepo sodelovanje z radijem Onde Furlane, radio Spazio 103 in Alpskim valom omogoča pretok informacij o našem delovanju v Furlaniji in tudi v zgornjem Posočju. Slovenski program RTV Slovenija so deloma vidljivi po satelitu.

Pa preidimo na mednarodne spremembe. Leta 1978 kot sem že omenila je bila še Jugoslavija. Zdaj, za Kaninom je neodvisna država Republika Slovenija in ni več mej, naravne meje pa so bile, so in bodo, meje v glavah pa še žal obstajajo.

Katera vprašanja so še odprta v zvezi z jezikom in identiteto? Če takrat v Vidmu na konferenci je bilo rečeno, da naša slovenska narečja bi si lahko mislili po toliko let da ni več problemov s tem pa še danes ni tako. Težko je tudi posledično našemu človeku se priznati kot pripadnik slovenske manjšine ali kot Slovenec za kar obstaja več razlogov. O tem so na široko poročali naši predstavniki na konferenci in so njihovi prispevki še kako aktualni in jih velja prebrati. Včasih gre za politične razloge, je pa res, da mi v videmski pokrajini se nismo rodili, nismo zrasli v ambientu kjer je to bilo normalno kot so Slovenci na tržaškem, na goriškem in v kanalski dolini, ki so bili pod Avstro-ogrsko oblastjo, kjer so imeli šole v slovenskem jeziku in lahko gradili svojo slovensko kulturno identiteto.

Medtem, ko se je leta nazaj o jeziku in identiteti bolj malo govorilo, tako kot sem omenila, takrat ko sem bila jaz otrok so to argumenti zdaj vedno bolj prisotni in poznani med širšim ljudstvom in to je prav. Kako pa vidimo v bodočnost? Dvojezična špeterska šola, edina slovenska šola v videmski pokrajini ima posebni didaktični model, ki je zelo zanimiv in je s tem šola dosegla velik ugled in uspeh. To se lahko vidi v številu vpisanih, ki raste vsako leto in to, čeprav je šola, od leta 2010 v velikih logističnih težavah, ki žal ne vidijo še pravilne rešitve. Lepo bi bilo, če bi prišlo do tega, da bi se dvojezični pouk razvil, nadaljeval tudi z višjo dvojezično šolo. To bi omogočilo študentom izpopolnjeno slovensko izobraževanje do praga univerzitetnega študija. Na podlagi uspešnih izkušenj dvojezične špeterske šole so tudi v drugih naših občinah, kjer je prisotna slovenska manjšina naredili prošnjo, da bi pridobili tako kot predvideva zaščitni zakon možnost dvojezičnega pouka oziroma, da bi šole postale podružnice špeterske dvojezične šole. To je primer občin Tipane in Bardo ter Nabojet in Trbiž, ki bi radi dvojezični pouk.

Ko sem bila stara dvanajst let, nisem seveda vedela kako je pomemben knjižni jezik, tudi pri ohranjanju narečja. Sedaj pa prav iz izkušenj lahko potrjujem, to kar je bilo rečeno na konferenci v Vidmu, da je potrebno učiti knjižni jezik tudi v podporo ohranjanja slovenskih domačih narečij. Sama vidim in opažam, da prav v slovenskem kontekstu lahko uporabljamo svoje narečje. Uporaba knjižnega jezika pa nam veliko pomaga ohraniti naše besede in strukturo naših narečij, ki se drugače vedno več poitalijančijo. Druge poti pa vsaj za mene ni.

Kako pa omogočiti to, da smo lahko v kontekstu kjer se govori knjižni jezik? Prej sem omenila tudi naravne meje. Velik pomen imajo v tem razna kulturna srečanja ali kulturne prireditve. Meje so padle in mladi imajo veliko več možnosti, da gredo študirati na primer na Univerzo v Ljubljano, tudi do je lep primer. Na pomoč so nam tudi sodobna komunikacijska sredstva kot je na primer internet. Zanimiv in pomemben je tudi kulturni turizem oziroma obiski, ki prihajajo v naše kraje predvsem iz Slovenije.

Na področju kulturnega turizma imamo že več izkušenj in mislimo, da je dobra priložnost za bodočnost naših dolin. Na našem teritoriju so zanimive turistične točke kjer se že to realizira s pomočjo naših slovenskih središč, muzejev ali drugih centrov, na primer v kanalski dolini omenim Višarje ali kulturno društvo Planika, v Reziji naš muzej, kulturni dom, etnografski muzej v Bardu. V Špetru deluje inštitut za slovensko kulturo ki sem ga omenila na začetku, ki je priznan kot primarna ustanova slovenske manjšine in ki združuje in skrbi tudi za delovanje slovenskih društev na celotnem območju videmske pokrajine. V teku so razni evropski projekti kjer ima inštitut pomembno vlogo; to sta evropski projekt Jezik lingva in Zbor zbirk. V okviru prvega projekta bodo v Špetru odprli prihodnje mesece slovensko multimedijsko okno. Gre za zelo zanimivo pridobitev, multimedijski center, edini takšne vrste v naši deželi in prav zato tudi in predvsem zanimiva točka tudi za kulturni turizem, še posebej, ker naj bi v bodoče povezal mrežo manjše podobne strukture na teritoriju. V tem je tudi pomemben projekt Zbor zbirk, ki povezuje muzejske zbirke na obeh straneh meje in bo dodatno okrepil kulturni turizem.

Ob koncu lahko povem, da konferenca je bila pomembna točka v naši zgodovini. Za to se moramo zahvaliti in pohvaliti organizatorje in sodelavce. Koraki naprej so bili napravljeni čeprav ne tako avtomatično in niti brez težav. Naša vloga je to, da nadaljujemo našo pot. Vitalnega pomena ima za ohranjanje slovenske identitete sedaj kot takrat izobraževanje v slovenskem jeziku, ohranjanje domače kulture, domače besede tudi z uporabo sodobnih sredstev. Obenem je nujno, da lahko slovenski človek ostane na svojem teritoriju in to ni mogoče brez ekonomskega razvoja. Svet se spreminja, reči ne ostanejo vedno iste, kot so bile, pa kot slovenska organizacija lahko prispevamo, da smo ob strani ljudi, ki živijo živeti na svoje teritoriju in ostati Slovenci. Hvala.

(iz magnetograma Državnega zbora)

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.