Maja MorelaMaja Morela
Jakob ČukJakob Čuk
Marjana DebevecMarjana Debevec

Nadškofa, hvala vama!

| 06.08.2013, 14:35 Marjana Debevec

Drage poslušalke in poslušalci, lepo pozdravljeni! K današnjemu komentarju so me spodbudile žalitve Cerkve s strani Odbora za pravično in solidarno družbo. Potem ko sta nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek dostojanstveno in pokončno odstopila zaradi objektivne odgovornosti finančnega zloma mariborske nadškofije, bi človek pričakoval vsaj malo spoštovanja do tega njunega koraka. Tudi zato, ker tajkuni in mnogi, ki bogatijo na račun drugih, kaj podobnega nikoli ne bodo sposobni storiti. Pa tudi zato, ker vsi vemo, da se nadškofa v tej zgodbi nista niti malo obogatila in da so veliko bolj krivi za ta finančni polom pravzaprav drugi.

Prav zato pa bi se želela v današnjem komentarju nadškofoma zahvaliti za vse, kar sta nam vernikom v teh letih službovanja dala. V nekaj vrsticah je seveda to nemogoče, zato se bom omejila le na radijske stike z njima. V vsakem pogovoru sta me obogatila z osebnim pričevanjem in dragocenimi mislimi.

Najprej bi se jima rada zahvalila za njuno vztrajanje in zvestobo Kristusu in Cerkvi, čeprav se verjetno tudi onadva dobro zavedata, da Cerkev sestavljamo preprosti grešniki. Vendar pa sta vztrajala in šla naprej v prepričanju, da je postavljena na Kristusu, ki zagotavlja, da nikoli ne bo propadla. „Cerkev sebe pojmuje kot božje ljudstvo, se pravi, kot ustanovo, katere začetnik je Bog in ne mi sami. Mi kristjani se ne čutimo kot organizacija, ki smo se skupaj spravili in zmenili, kako bomo, ampak se čutimo poklicane od Boga samega, ki nas je po Jezusu Kristusu zbral v novo božje ljudstvo“, je v pogovoru za naš radio dejal ljubljanski nadškof Anton Stres.

Bog pa po besedah nadškofa Turnška uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč za ljudi in bi deloval v njihov blagor. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeškim bitjem, je dejal. „Ta Božja »drznost« vedno očara; saj ne more biti drugače. Kdo ne bi bil prevzet ob dejstvu, da smo, bratje in sestre, udje Kristusovega vstalega, živega in v zgodovini delujočega Telesa“, je dejal v nagovoru med zlato mašo nadškofa Krambergerja. Takrat je spregovoril tudi o vlogi duhovnika, ki je v tem, da ljudi vodi do resničnega stika z Bogom. Duhovnike je ob tem povabil, naj se vrnejo v spovednice, pa tudi k redni in pogosto spovedi.

Kadarkoli smo se novinarji srečali z nadškofom Stresom, je vedno poudarjal pomen osebne vere. Prepričan je bil, da vse izhaja iz te globoke osebne odločitve. „Vera je vedno Božji dar. Ne moremo je najti na nobeni tržnici, v nobeni človeški tovarni. Verovati ni nikoli čisto naravno. Vera nam razodeva, kar je po naravi skrito, vera nam omogoča, kar je nemogoče“, je zatrdil v letošnjem radijskem misijonu in potem dodal: „Če bi bilo treba našo vero na kratko opisati, bi bilo prav povedati: Krščanstvo je vera v Božjo ljubezen! Krščanska vera ni nazor o svetu in Bogu. Ni le seznam resnic ali seznam dolžnosti, prepovedi. Naša vera je srečanje z Bogom, ki nam je v Jezusu Kristusu razodel svojo ljubezen in odgovor na to ljubezen“, je dejal nadškof Stres.

To vero v Božjo ljubezen pa je vedno znova živel in nam jo poskušal prenesti tudi nadškof Turnšek, ki si je kar za škofovsko geslo izbral stavek: „Bog je ljubezen“. „V tem geslu sem se prepoznal kot riba v vodi“, je nekoč zatrdil.

Oba nadškofa sta tudi jasno podpirala družino, kot temeljno celico družbe in kot domačo Cerkev. Nadškof Stres je med drugim poudaril, da je naša dolžnost ohranjati vrednoto družine na njenem nezamenljivem mestu in še okrepiti prizadevanja, da bi lahko v sedanjih težkih razmerah obstajala in ohranjala svojo nenadomestljivo vlogo. „Odločno se moramo upreti individualističnim ideologijam, ki oporekajo tovrstnemu vrednotenju družine. Pri tem se najrajši izgovarjajo na družinske neuspehe. Žal je res, da danes družina pogosto ni več takšna, kot bi morala biti. Toda če družina v polnem in pravem pomenu zaradi takšnih in drugačnih okoliščin kdaj zaide v težave, iz tega nikakor ne sledi, da jo smemo še bolj teptati in jo omalovaževati ter si domišljati, da so druge oblike skupnega življenja bolj obetavne“, je dejal nadškof Stres. Nadškof Turnšek pa je dejal: „ Ni potrebno spreminjati nekaj kar obstaja odkar poznamo človeštvo. Zdi se mi, da je to približno tako kot bi v parlamentu rekli, da bomo sedaj odločili, da voda ni več samo H2O, temveč vsaka povezava ogljika in kisika."

V spominu pa mi bo ostal tudi njegov odgovor o razliki med izven zakonsko skupnostjo in poročenim parom. Razlika je nekaj takega kot med neposvečeno in posvečeno hostijo je dejal upokojeni nadškof Turnšek. Znova mi je odprl oči in pokazal, kako velika je vrednost zakramenta svetega zakona. In ni bilo treba dodati nič več.

Pa poglejmo še eno drugo področje. Nadškof Stres je na izjemen način vedno znova razložil odnos med Cerkvijo in državo kot odnos ločenosti in hkrati sodelovanja. Vera se po njegovih besedah nujno živi v občestvu, zato pa obstajajo verske skupnosti in cerkve. „Skupnost pa seveda ne more biti zasebna. Skupnost je nujno javno izpovedovanje vere in tudi javna navzočnost“, je prepričan nadškof Stres. „Javnost pa ni isto kot državnost. Cerkev je ločena od države, ni pa ločena od javnosti“, je poudaril. In tega po njegovih besedah mnogi ne razlikujejo. Gre namreč za vprašanje različnih pristojnosti. „Ker so pa isti ljudje hkrati državljani in hkrati člani Cerkve, pa seveda prihaja do teh sodelovanj in mora prihajati, ker tudi sodobna država sodeluje z drugimi skupinami“, je nadškof Stres poudaril v pogovoru za Radio Ognjišče. Po njegovih besedah bolj stroge ločitve države in Cerkve, kot je v Sloveniji, v Evropski uniji ni. Javno je tudi opozarjal na primere sovražnosti do kristjanov.

Lahko bi naštevala še in še. Vsak od nas, ki je nadškofoma kdaj prisluhnil ali se z njima osebno srečal, je lahko začutil njuno globoko vero in ljubezen, ki je pripravljena dati tudi življenje. Ta ljubezen ju je vodila tudi do tega koraka, da sta odstopila v dobro Cerkve. Razlogi so lahko različni in tudi komentarjem v teh dneh ni videti konca. Nekateri na škofovsko službo gledajo kot na politični položaj in govorijo o rezanju glav, spet drugi so mnenja, da je papež končno začel razkrivati mariborsko zgodbo. Najlepše pa se je izrazil nadškof Turnšek, ko je dejal: „Škofovsko službo sem vedno pojmoval kot službo, ki ti jo v Cerkvi nekdo zaupa, in ti jo v nekem trenutku lahko tudi vzame in jo da drugemu. To ni nič katastrofalnega. Kristus bo deloval in deluje v Cerkvi na Slovenskem odrešilno še naprej. On je bil moje in je naše središče do danes in bo od danes naprej enako“, je še dejal nadškof Turnšek.

Ob sklepu bi se nadškofoma rada zahvalila predvsem zato, ker sta nam dala lekcijo polsušnosti in edinosti v Cerkvi, tudi če se zdi na prvi pogled odločitev nerazumljiva. Samo takšni pogumni koraki prinesejo sadove in njuna žrtev bo gotovo obrodila bogate sadove za celotno Cerkev na Slovenskem.

Nadškofa bosta zdaj končno imela priložnost, da se malo ustavita in vsak po svoje – preko teologije ali filozofije – iščeta še naprej tisto središče, Boga, ki ju je poklical, kateremu sta rekla DA in mu sledila dan za dnem, preko različnih preizkušenj in veselih dogodkov, tudi v tej težko razumljivi in boleči odločitvi.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.