Ljubljana, sobota, 23. november 2019, 00:47

45. narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje

45. romanje bolnikov na Brezje, foto © Izidor Šček
45. romanje bolnikov na Brezje
Foto © Izidor Šček

V slovenskem narodnem svetišču na Brezjah pri Mariji Pomagaj na tretjo nedeljo v juniju - to je letos 15. junija - tradicionalno poteka slovensko narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših v organizaciji revije Ognjišče. Letos ga vodi ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Ob 9. uri se je na trgu pred cerkvijo začela priprava na mašo z molitvijo rožnega venca in petjem, ob 10. uri pa se je začela romarska sveta maša. Z nadškofom je somaševaolo več kot 30 duhovnikov, številni so bil na voljo na zakrament svete spovedi.

Letos je na Brezje prišlo okoli 4000 udeležencev, Poleg invalidov, bolnikov in starejših, ki jim je v prvi vrsti namenjeno, so bili tu tudi njihovi domači in številni prostovoljci, ki so pomagali pri poteku - delili okrepčilo, poskrbeli za zdravniško pomoč ali priskrbijo duhovnika za spoved in pogovor. Najbolj zvesti pomočniki so skavtska združenja, malteški vitezi, nekatere mladinske veroučne skupine in številni posamezniki.

Duhovniki so med mašo bolnikom na njihovo željo podelili tudi zakrament bolniškega maziljenja.

Mašo je neposredno prenašal Radio Ognjišče. Na tak način so bili z dogajanjem na Brezjah lahko duhovno povezani tudi tisti, ki so zaradi bolezni ali starosti ostali doma oz. v bolnišnicah. Poseben program smo ustvarjali že od 9. ure in prisluhnili različnim udeležencem in organizatorjem romanja.

Pogovor z ministrantkama
Pogovor z ministrantkama

Romanje, ki ga od začetka organizira revija Ognjišče, najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji, se je v 45-letni zgodovini razvilo v narodni dan bolnikov, ki ga v Cerkvi po svetu sicer obeležujejo na god lurške Matere Božje 11. februarja, v Sloveniji pa tretjo soboto v juniju.

Pastorala bolnikov, invalidov in ostarelih v Cerkvi na Slovenskem

Vsakoletno romanje na Brezje je le ena od oblik skrbi Cerkve na Slovenskem za bolnike, invalide in ostarele. Ta se kaže tudi z duhovnim oskrbovanjem bolnikov v vseh sedemindvajsetih bolnišnicah in drugih podobnih zavodih, z različnimi cerkvenimi organizacijami in združenji invalidov in bolnikov ter kakor koli prizadetih. Mnoge župnije in pastoralna območja za bolnike in ostarele pripravljajo posebna srečanja. Duhovniki obiskujejo bolnišnice in domove ostarelih ter varovancem nudijo duhovno oskrbo. V večini bolnišnic in domov za ostarele so za bogoslužje urejeni ali predvideni posebni prostori.

Vir: Katoliška Cerkev

Nadškof Stres na romanju bolnikov na Brezah
Nadškof Stres na romanju bolnikov na Brezah

Nagovor nadškofa Stresa

Drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji, ki ste tukaj na Brezjah ali pa vi, ki ste z nami preko radijskih sprejemnikov!

Spet smo zbrani tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Marija je brezmadežna, torej popolnoma nesebična žena, ki pozablja nase in misli na druge, kakor je lepo pokazala v Kani galilejski. Tudi danes Jezusova Mati izpolnjuje Jezusovo naročilo, ki ga je dobila pod križem, kot smo slišali (prim. Jn 19,25–27). Evangelijsko poročilo, ki smo mu prisluhnili, nam razodeva tudi Jezusovo sočutje. Tudi v najhujšem, smrtnem trpljenju Jezus misli na druge. Jezus misli na svojo mater in na svoje učence. Njegove besede: »Glej, tvoj sin« in »Glej, tvoja mati« nam to najlepše kažejo. Takrat, ko je Marija najbolj močno čutila s svojim Sinom in je bila zato prva med tistimi redkimi, ki so zmogli dovolj poguma in ljubezni, da so bili z njim pod križem, ji On naroča, naj odslej misli na nas. Z besedami »Glej, tvoj sin« ni označil samo apostola Janeza, ampak vsakega izmed nas, ki smo Jezusove sestre ali bratje. »Žalostna Mati Božja, … ki ob vznožju križa trpi s svojim Božjim Sinom, pridružena njegovi žrtvi, je še posebej blizu krščanskemu občestvu, ki se zbira ob svojih trpečih bratih in sestrah, saj na sebi nosijo znamenja Kristusovega trpljenja. Marija trpi s tistimi, ki so v preizkušnjah, z njimi upa in je njihova tolažba, ko jih podpira s svojo materinsko pomočjo«, pravi papež Benedikt XVI. (Poslanica, 11. januar 2008).

Bolezen, sleherna bolezen, na poseben način razodeva človeško šibkost in krhkost. Kaj ljudje v resnici smo, se ne pokaže na športnem igrišču, kjer ljudje kažejo zdravje in vrhunske telesne zmožnosti, temveč tudi na bolniški postelji. Tam se razodeva resnica o človeku. Razodeva se krhkost, razodeva pa se tudi duhovna moč, s katero zmoremo to krhkost sprejemati.

Zdravje je res velik Božji dar, toda ravno bolezen nam razodene, kako nam je zdravje in z njim življenje zares podarjeno. To je dar, ki ni v naši lasti. Dokler smo bolj ali manj zdravi, si mislimo, da je samoumevno, da je tako. Ko pa začenjamo zdravje izgubljati, vidimo, da zdravja in življenja nimamo v oblasti. Vse, kar smo in imamo, je dar Stvarnika, ki nam je podaril življenje in zdravje.

Romarji v zavetju brezjanske bazilike
Romarji v zavetju brezjanske bazilike

Ta dar nas tudi zavezuje, da življenje, svoje in tuje, spoštujemo, varujemo in branimo. Za nas kristjane je zato popolnoma nesprejemljivo, da bi življenje uničevali bodisi pred rojstvom ali pa na koncu življenja, čeprav bi danes nekateri tudi za to radi dobili zakonsko dovoljenje. Zavedamo se, da je tudi življenje, ki je zaznamovano z neozdravljivo boleznijo, velika vrednota in je lahko vir duhovnega bogastva, če ga človek le hoče in zna za to uporabiti. Samo en pogoj je, ki ga omenja apostol Pavel v berilu, ko pravi: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (prim. Rim 8,28–29). Potrebujemo samo dovolj ljubezni do Boga in bližnjega, pa bo tudi bolezen za nas nekaj dobrega, nam bo v blagoslov.

Za mnoge ljudi je bolezen največja nesreča, ki jih lahko zadene. Ko si za novo leto voščimo, radi rečemo: »Če bo le zdravje, bo vse v redu.« Gotovo, da je ljubo zdravje velik dar. Kljub temu pa telesna bolezen ni največja nesreča, ki lahko doleti človeka. Jezus sam je rekel: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi« (prim. Lk 9,25)?

Je pa več vrst bolezni: je telesna bolezen, je duševna bolezen in je duhovna bolezen, naša grešnost. Ta slednja je največja nesreča. A ravno ta ni neizbežna. Telesno zdravje ni odvisno samo od nas, duhovno pa je. Telesno zdravje lahko izgubimo proti svoji volji; ne moremo pa proti svoji volji izgubiti plemenitosti, poštenja, dobrote in svetosti. To je torej tisto res najbolj naše, tisto, kar je v življenju najpomembnejše: naša svetost, naša plemenitost, vse tisto, kar imenujemo duhovne vrednote.

To je najpomembnejše v življenju in največ truda je vredno vložiti ravno v duhovno bogastvo, ki nam ga nihče ne more ugrabiti, ki samo od sebe ne propade, tisto, o katerem Jezus pravi, da ga molji ne nažirajo in mu rja ne more blizu (prim. Mt 6,19–20). To so naša plemenitost, naša dobrota, naša krepost, naša svetost. Naštete vrednote lahko tudi v času bolezni ne samo ohranimo, ampak celo poglobimo, okrepimo in olepšamo. Kot pravi papež Benedikt XVI.: »Trpljenje je pot preobrazbe in brez trpljenja ni mogoče ničesar spremeniti.«

To seveda ni lahko. Za to potrebujemo Božjo pomoč, potrebujemo Marijino priprošnjo in njen zgled. Kot pravi papež Benedikt XVI.: »Dolgo trpljenje zamaje še tako trdno življenjsko ravnotežje, zaseje dvom v najtrdnejše zaupanje in včasih pripelje celo do obupa nad smislom in vrednoto življenja. Nekaterih bojev človek ne more dobiti sam, brez pomoči Božje milosti« (Homilija, 15. september 2008). Danes smo tukaj zato, da prosimo za Božjo pomoč, brez katere ne bi zdržali. »Marija, ki je v veri spremljala Sina pod križ, ona, ki je bila skrivnostno pridružena Kristusovemu trpljenju, nas neutrudno spodbuja, naj živimo in z vedrim zaupanjem delimo izkušnjo bolečine in bolezni ter jo v veri darujemo Očetu. Tako bomo dopolnjevali, kar primanjkuje v našem mesu Kristusovim bridkostim (prim. Kol 1,24)«, pravi papež Benedikt XVI. (Nagovor 11. februar 2007).

Na trgu pred baziliko je bolnike grelo toplo junijsko sonce
Na trgu pred baziliko je bolnike grelo toplo junijsko sonce

Današnje srečanje je tudi priložnost, da se na poseben način zahvalimo tistim, ki skrbijo za preizkušene, onemogle in bolne brate in sestre ter se jim posvečajo. To je zdravstveno in drugo osebje po bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah ter domovih za ostarele in onemogle. To so tudi sorodniki in sosedje bolnikov in ostarelih, njihovi prijatelji in bližnji. Njim naj bo tudi to srečanje priznanje in zahvala, da imajo do bratov in sester, ki jih potrebujejo, sočutno srce, srce, ki je podobno Srcu Jezusa in njegove Matere Marije. Amen.

Ne spreglejte: