Cel(otn)a resnica o gradu Bogenšperk

| 14.06.2013, 15:37 Matjaž Merljak

Od zadnjega komentarja tedna, ko sem pisal o novem papežu (5. april 2013), se je zgodilo toliko dogodkov, da sem bil prav v dilemi – o čem bi pisal. Odločil sem se po nagibu srca. Napisal bom, kdaj sem bil prizadet in predvsem kaj mi je dalo največ misliti v zadnjem obdobju. Različni dogodki in dejstva bodo osvetlili tudi junijski dan državnosti, ki je praznik, ko se spominjamo temeljev naše države in smo hvaležni za svojo domovino.

Naj začnem z dogodki, ki so me spodbudili k razmišljanju.

Kriza v vseh svojih dimenzijah – še posebej gospodarska – se v Sloveniji vedno bolj poglablja, saj je še vedno več kot 120.000 ljudi uradno brezposelnih. Koliko ljudi pa je v strahu, da bodo izgubili službo, pa niti dobro ne vemo. Veliko podjetij životari in nekatere se komaj preživljajo. Vedno več ljudi prosi hrano pri Rdečem križu in Karitasu. Mnogi tudi zapuščajo naša domovino. Samo v letu 2012 je 2000 ljudi odšlo v Nemčijo. Nekateri so našli delo v sosedni Avstriji, še posebej ljudje ob meji. Po poročanju Dela je 12.300 Slovencev našlo zaposlitev v tej državi (Delo, 23. maja 2013). Lahko govorimo o begu možganov? Mislim, da je dobro, da gre človek v tujino, da si nabere nove izkušnje tudi v mednarodnem okolju. Še bolj pomembno je, ali bo ta človek prišel nazaj s temi izkušnjami ter novimi spoznanji. Imamo tako delovno okolje, da se bodo ti ljudje vračali domov? Mislim, da (še) ne in to je resnično skrb vzbujajoči podatek za našo prihodnost.

So pa še nekatera druga dejstva, ki me skrbijo, če pogledam malo nazaj v preteklo obdobje in našo zgodovino.

Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo glede izbrisanih in naložilo RS, da uredi glede odškodnin. Odločitve sodišč je potrebno spoštovati, pa čeprav smo nejevoljni in nas bo to veliko stalo. Po oceni MNZ – tako je pisalo v časopisu Delo (24. maja 2013) – bi proračun v štirih letih skupaj izplačal 32, 4 milijonov €.

Afera Patria dobiva vedno nove razsežnosti in nekateri akterji – med njimi tudi bivši predsednik vlade Janez Janša – so bili obsojeni. Če pa bodo pravnomočno obsojeni, bomo še videli. Torej, počakajmo s sodbami in z različni interpretacijami tega zgodovinskega procesa. Naj omenim zgled pred kratkim umrlega pomembnega italijanskega politika Guilia Andreotti-ja (rojen leta 1919 v Rimu), ki so ga pokopali 7. maja s pogrebom, ki je bil zasebne narave. Sodeloval je pri načrtovanju ustave po drugi svetovni vojni, bil je 60 let član parlamenta, sedemkratni predsednik vlade, minister v 33 vladah in tudi dosmrtni senator. Veliko je pretrpel, saj so ga obtožili povezav z mafijo in so mu zato dali vzdevek Princ teme. Zaradi tesnih odnosov z Vatikanom je dobil vzdevek Črni papež. Vpleten je bil v več korupcijskih škandalov, a so ga nazadnje vseh obtožb oprostili. Ob vseh procesih je vedno ponavljal, da je potrebno sodbe sodišč upoštevati. Najodmevnejši proces je bil proti koncu 90. let preteklega stoletja, ko so ga obsodili na 24 let zaporne kazni, ker naj bi naročil leta 1979 umor preiskovalnega novinarja. Prizivno sodišče je obsodbo leta 2003 razveljavilo.

Lepo je, da je škof Rožman končno pokopan v Ljubljani, torej na sedežu škofije, ki jo je vodil v težkih časih. Čudim se, da še vedno mnogi državljani in državljanke RS ne vedo, kje in kdaj so bili pobiti njihovi dragi oz najdražji? Zakaj ne leva ne desna vlada v vseh teh letih po osamosvojitvi ni tega uredila? Zakaj se to ne more urediti na civilizacijski način? Lahko samo ugibamo, zakaj ni možno. Eno možnih razlag in uvid v to vprašanje nam daje Ivan Oman (prvi predsednik Slovenske kmečke zveze in podpredsednik Demosa), ki je o trenutnem dogajanju v državi in o sprtosti Slovencev na TV (Odmevi, 10. maj 2013) dejal, da »se očitno hoče vzdrževati vzdušje latentne državljanske vojne. Komu to koristi, ne vem. Narodu prav gotovo ne."

V zadnjih tednih smo bili priča dogajanju okoli nekdanje direktorice Vegrada Hilde Tovšak. Lahko bi rekel, da skoraj na ravni resničnostnega šova. O delovanju policije oziroma nedelovanju sodstva in tožilstva so in bodo najbrž še dolgo razpravljali. Bo kdo sprejel odločitev za svoja dejanja? Ljudje se zgražajo, saj je oškodovala več tisoč delavcev tako iz Slovenije kakor iz drugih republik bivše skupne države. Vprašanje pa je, kaj bo iz vsega tega. Se bo kaj spremenilo v naši državi? Za nas kristjane je pomembno, da obsodimo greh in ne grešnika. Torej obsojamo dejanje in ne osebe. Važno pa je tudi, da deluje pravna država, čeprav je naša glede tega na zelo nizki ravni.

Lahko rečem, da sem zadovoljen, da je bil duhovnik Franci Frantar obsojen za svoja sprevržena dejanja, a za njega še vedno molim. Ne samo, da je bil obsojen na civilnem sodišču in bil v zaporu, ampak tudi, da ga je papež Benedikt XVI suspendiral (Sporočila slovenskih škofij 6/2103). Torej on ni več duhovnik. Čudim se, da slovenski mediji niso poročali o tem dogodku, ker je prvi duhovnik v Sloveniji, ki ga je odslovil papež iz duhovniških vrst. S tem bi povedali, da je tudi Cerkev na Slovenskem začela resnično pot katarze, pot očiščevanja. Zakaj nočejo tega povedati, lahko samo ugibamo. Dodal bi, odlično nadškof Stres, da vodite prenovo Cerkve na Slovenskem.

V Sloveniji se čuti spopad v duhu 'kdo bo koga' med levico in desnico. Bivši finančni minister v Janševi vladi (dr. Janez Šušteršič) je v članku za Finance (20. maja 2013) zapisal, da so socialisti na pohodu in to podkrepi s tezo, da »slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi. Še bolj pomembna, a žalostna novica za vse nas je, da je Slovenija najbolj skorumpirana dežela po izsledkih raziskave Ernst&Young. Kar 96 od sto vprašanih slovenskih podjetnikov verjame, da je korupcija pri nas vsakdanja stvar. Za nami na lestvici skorumpiranosti so Kenija, Hrvaška, Nigerija, Ukrajina, Slovaška itd. Podatki iz te raziskave nam lahko dajo misliti, pa čeprav se je o njih govorilo zelo kratek čas. Toliko stvari se dogaja, da ne moremo niti vseh stvari procesirati. Prišle so nove afere in še bolj aktualne nove novice, s katerimi nas mediji 'bombardirajo' – vse v duhu svobode in nujnosti informiranja.

Zaključil bi z dogodkom na gradu Bogenšperk, ki me je osebno prizadel.

V mesecu aprilu smo imeli slovenski jezuiti posebno srečanje (četrtek, 25. aprila), ko smo obiskali grad Bogenšperk pri Litiji. Ta kraj je za nas jezuite poseben in slovenska javnost ne ve, zakaj je bilo tako. Zakaj to pišem? Bil sem prizadet zaradi delne resnice in neobjektivne informacije o pregnanstvu jezuitov na tem gradu. Na lepi tabli pred vhodom v čudovito obnovljen grad, kjer je na kratko prestavljena zgodovina gradu, sem prebral naslednje besede: (citiram) »V izropani grad so se po koncu vojne za nekaj let vselili jezuiti«. Je res? DA. Je to cela resnica? NE. Nekaj več lahko preberemo na spletni strani o gradu (http://www.bogensperk.si/), kjer piše: »Po odhodu nemške vojaške posadke ob koncu vojne leta 1945 in potem, ko je bila v gradu nekaj časa vojaška bolnišnica, je grad doživel svojo najnižjo točko, saj so ga v celoti izropali. V takšno stavbo so se leta 1949 za petnajst let vselili menihi – jezuiti. Ta meniški red je prišel iz Ljubljane, iz samostana sv. Jožefa na Poljanah, grad z okolico pa so ti menihi vzdrževali, da ni nadalje propadal«. Smo se jezuiti vselili? Da, a to je le delna resnica in velika manipulacija. Jezuiti smo šli tja ne zato, ker sem nam je zahotelo, ali ker nas je škof tja poslal, ampak, ker smo morali iti. Takratna oblast je jezuite izgnala iz Ljubljane. Ne vem, zakaj to niso napisali na tablo ali na spletno stran? Se bojijo lastne zgodovine?

Na gradu so bile zelo težke razmere. Dva sobrata, ki sta še živa in sta preživela obdobje na gradu, sta nam povedala, da ni bilo ne luči ne vode v izropanem gradu. Pozimi je bilo hudo in zelo hladno. Varuhi revolucije so zastraševali in blokirali domačine, da bi prinašali hrano. A nekateri ljudje so se uprli takemu pristopu. Jezuiti so se znašli, a so bili zaskrbljeni za usodo drugih sobratov po zaporih. Po vojni je bilo 18 od 48 slovenskih jezuitov zaprtih. Skupaj so preživeli v zaporu 52 let in 4 mesece. Lepa številka, kajne? Predvsem pa dolgo obdobje. To je cel(otn)a resnica o vselitvi oziroma izgonu jezuitov na grad Bogenšperk. Naj bo med nami manj delnih in več cel(otn)ih resnic in predvsem manj manipulacij.

Ta komentar sem začel s krizo, ki traja in traja…pa vendar za nas kristjane ima kriza nek poseben pomen, da se soočimo z bistvenim za naše življenje in delovanje. Beseda kriza je prosto po črkah sestavljena iz dveh besed: kri (samostalnik) in za (predlog). Za kaj oziroma za koga bi dali kri, torej življenje? Kaj je tisto, kar nas nosi, nam daje življenje? Kaj nas navdihuje za delovanje? Pomembno je vedeti tudi, kaj nas moti, žalosti in tudi jezi, pa bi radi spremenili? Biti v stiku z globokimi oziroma najglobljimi stvarmi, ki jih nosimo v svojem srcu, nas spodbujajo, da spreminjamo sebe in Cerkev ter posledično tudi družbo, da bi bilo življenje v njej lepše, boljše in pravičnejše. Naj se to izrazi tudi ob bližnjem državnem prazniku samostojne Slovenije.

P. dr. Robin Schweiger je direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije.