Ljubljana, četrtek, 16. avgust 2018, 15:51

S. Julie Brcar in „schönstattsko gibanje“

0:00
0:00
S. Julie Brcas s p. Cirilom Božičem. Kew
Foto © Tone Gorjup

"Marija nas uči, kako naj vstopamo v odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom."

Smo v mesecu maju, ki je posvečen Nebeški Materi Mariji. Z njo je povezano tudi tako imenovano „schönstattsko gibanje“, ki ga pri nas poznamo le bežno, ponekod po svetu pa že stoletje povezuje Marijine častilce in pomaga pri prenovi krajevnih Cerkva. Razširjeno je zlasti med laiki. Njegov začetnik je nemški redovnik p. Jože Kentenich. Tej skupnosti pripada tudi avstralska Slovenka, sestra Julie Brcar, ki je spregovorila o tem gibanju, duhovnem poklicu, delu z mladimi, pa tudi svojih slovenskih koreninah.

Sestra Julie Brcar je bila rojena v slovenski družini v Sydneyu v Avstraliji. Oče je doma iz Šentruperta na Dolenjskem, mama pa blizu Ilirske Bistrice. Bila je del skupnosti, ki se zbira v verskem in kulturnem središču Sv. Rafaela v Marrylandsu. Študirala je ekonomijo, s poudarkom na marketingu. Šest let je bila zaposlena in v tem času pomagal pri postavitvi trgovske hiše Harvey Norman v Ljubljani in s tem prve v Evropi. Večkrat se je udeležila svetovnega dneva mladih in romala v Sveto deželo. Ob tem je spoznala, da je služba, ki jo je opravljala, ni vse. Posvetila se je Mariji in se pozneje kot redovna sestra pridružila „schönstattskemu gibanju“. Po noviciatu v Nemčiji, se je novembra 2009 vrnila v Avstralijo in zdaj živi v skupnosti na Mt Schoenstatt v Mulgoi pri Sydneyu. Posveča se mladostnikom in mladim družinam.

Schönstatt je mednarodno gibanje, ki ga je leta 1914 začel nemški p. Jožef Kentenich. Zanj poteka postopek razglasitve za blaženega, zato ga najdemo tudi v Letu svetnikov, ki je leta 2001 izšel pri Mohorjevi družbi Celje. Tam zvemo, da je v prvih mesecih prve svetovne vojne pri kapelici v kraju Schönstatt začel zbirati mlade. Po koncu vojne se je duhovno gibanje, ki ga je začel, hitro širilo. Nov zagon je dobilo po letu 1945, ko je po več letih koncentracijskega taborišča Dachau, nadaljeval s svojim delom. V letu 1952 je cerkvena oblast prepovedala njegovo delovanje, leta 1965 pa ga je rehabilitirala. P. Jožef Kentenich je nadaljeval s svojim delom in iz kraja, kjer se je gibanje začelo, vodil apostolat v razkristjanjenem svetu, vlival ljudem zaupanje v božjo previdnost in jih navajal k praktičnemu vsakodnevnemu krščanskemu življenju, ki naj bo v povezavi z Marijo tudi apostolsko. S. Julie Brcar je povedala, da je cilj vsakega, ki pripada „schönstattskemu gibanju“, da bi postal kot Marija, drugi Kristus. Pri tem ni pomembno ali sem redovnica, mati, duhovnik, fant ali dekle: truditi se moram, da v svojem stanu postanem „majhna“ Marija. Marija ni samo mati, ampak tudi učiteljica, ki nas oblikuje, da bi postali kot ona - nenavezani na greh in v ljubezni povsem predani Bogu. Ona nas uči, kako naj vstopamo v odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom.

S. Julie Brcar o mladih

Zdi se mi, da našim mladi danes ni lahko; marsikaj so pripravljeni sprejeti v svoj vrednostni sistem, na žalost pa ne dobijo pravega zgleda. Izobrazba in vzgoja, ki jo pridobijo, sta preveč površni, da bi se lahko oblikovali v zrele osebnosti ali v praktične kristjane. Prav tako niso poučeni, kako uporabljati nove medije, nove tehnološke pripomočke ... Na žalost postanejo odvisni od stvari kot so facebook, internet, pornografija ... Vse to so pereče teme v naši družbi.

Poklicani smo, da vstopamo v odnose z drugimi ... Po tem se razlikujemo od živali, od rastlin, od vsega ustvarjenega ... Poleg tega smo kot kristjani poklicani, da živimo v povezanosti z Bogom. Tehnološki pripomočki in moderna družba nasploh nas od tega odvračata. Pomembno je, da se mladi tega zavedo ... Veliko mladih vzpostavlja stike z drugimi preko SMS-a in se pogovarja preko facebooka, imajo pa velike težave, če se želijo odkrito pogovarjati z drugim iz oči v oči. Mislim tudi, da imajo mladi običajno željo, da bi se ustavili, da bi se za nekaj trenutkov ustavili v tihoti, da bi prisluhnili Bogu - temu, kar je globoko v njihovih srcih in dušah. Dejstvo je, da živimo v svetu naglice in hrupa. Težko si je vzeti čas za odmik od tega, da bi resnično pogledali v vase, v dušo in srce in se vprašali „kdo pravzaprav sem?“ In ko pogledamo vase, se pogosto zgodi, da vidimo marsikaj, kar ni idealno. Tam je veliko napak in slabosti. Dobro je, če to vidimo, če imamo zaupanje v Boga, da nas lahko ozdravi in nam odpusti.


Ne spreglejte: